Papež Frančišek je pripravil homilijo za sveto mašo v nedeljo, 6. aprila 2025, ob jubileju sveta bolnikov in sveta zdravstva. Homilijo je prebral msgr. Rino Fisichella, proprefekt Odseka za temeljna vprašanja evangelizacije v svetu Dikasterija za evangelizacijo, ki je kot delegat papeža Frančiška vodil obhajanje na Trgu sv. Petra.
Uvodne besede msgr. Rina Fisichelle
Bratje in sestre, nekaj metrov od nas, papež Frančišek, iz svoje sobe v Santa Marti, nam je še posebej blizu in sodeluje kot mnogi bolniki, mnogi slabotni ljudje, pri tej sveti evharistiji preko televizije. V posebno veselje in čast mi je, da lahko ponudim svoj glas za branje homilije, ki jo je pripravil za to priložnost.
Homilija papeža Frančiška
»Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?« (Iz 43,19). To so besede, ki jih Bog po preroku Izaiju naslavlja izraelskemu ljudstvu v izgnanstvu v Babilonu. Za Izraelce so težki časi, zdi se, da je vse izgubljeno. Jeruzalem so osvojili in opustošili vojaki kralja Nebukadnezarja II., izgnanci pa so ostali brez vsega. Obzorje se zdi zaprto, prihodnost temna, vsi upi razblinjeni. Vse to bi lahko izgnance pripeljalo do tega, da bi se zapustili, da bi se grenko vdali v usodo, da se ne bi počutili več blagoslovljene od Boga.
Pa vendar je prav v tem kontekstu Gospodovo povabilo doumeti nekaj novega, kar se rojeva. Ne nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti, ampak kar se že dogaja, kar brsti kot kalček. O čem gre? Kaj se lahko rodi, oziroma kaj je lahko že vzklilo v tako pusti in obupani panorami?
Kar se rojeva, je novo ljudstvo. Ljudstvo, ki je, potem ko je podrlo lažne varnosti preteklosti, odkrilo, kaj je bistveno: ostati enoten in skupaj hoditi v Gospodovi luči (glej Iz 2,5). Ljudstvo, ki bo lahko obnovilo Jeruzalem, ker se je daleč od svetega mesta, s templjem, ki je zdaj porušeno in ne morejo več obhajati slovesnih bogoslužij, naučilo srečati Gospoda na drug način: v spreobrnjenju srca (glej Jer 4,4), v ravnanju po zakonu in pravičnosti, v skrbi za uboge in pomoči potrebne (prim. Jer 22,3), v delih usmiljenja.
Gre za isto sporočilo, ki ga na drugačen način lahko dojamemo tudi v evangeljskem odlomku (prim. Jn 8,1-11). Vendar je tukaj oseba, ženska, katere življenje je uničeno: ne zaradi geografskega izgnanstva, ampak zaradi moralne obsodbe. Je grešnica in zato daleč od zakona ter obsojena na izobčenje in smrt. Zdi se, da tudi zanjo ni več upanja. Toda Bog je ne zapusti. Dejansko ravno takrat, ko njeni mučitelji že stiskajo kamne v svojih rokah, prav tam vstopi Jezus v njeno življenje, jo brani in jo vzame proč od njihovega nasilja ter ji da možnost, da začne nov obstoj: »Pojdi«, ji pravi, »svobodna si«, »rešena si« (prim. v. 11).
S tema dramatičnima in ganljivima pripovedma nas liturgija danes vabi, da na postni poti obnovimo zaupanje v Boga, ki je vedno blizu nas, da bi nas odrešil. Ni izgnanstva, nasilja, greha ali katere koli druge življenjske resničnosti, ki bi mu lahko preprečila, da bi stal pred našimi vrati in trkal, pripravljen vstopiti, kakor hitro mu dovolimo (prim. Raz 3,20). Ali bolje, še posebej ko preizkušnje postanejo težje, nas njegova milost in ljubezen še močneje oprimeta, da nas znova dvigneta.
Sestre in bratje, ta besedila beremo, ko obhajamo Jubilej bolnikov in sveta zdravstva. Prav gotovo je bolezen ena najtežjih in najhujših preizkušenj v življenju, v kateri iz prve roke vidimo, kako krhki smo. Lahko se počutimo kot ljudje v izgnanstvu ali kot ženska iz evangelija: brez upanja za prihodnost. Ampak temu ni tako. Tudi v teh trenutkih nas Bog ne pusti samih in če se mu prepustimo, lahko izkusimo tolažbo njegove navzočnosti prav tam, kjer nam pojenjajo moči. On sam, ki je postal človek, je hotel deliti našo šibkost v vsem (prim. Flp 2,6-8) in dobro ve, kaj je trpljenje (prim. Iz 53,3). Zato lahko izrazimo in mu zaupamo svojo bolečino, prepričani, da bomo našli sočutje, bližino in nežnost.
Ampak ne le to. V svojo zaupljivo ljubezen nas namreč vključuje, da lahko drug za drugega postanemo »angeli«, glasniki njegove navzočnosti, do te mere, da se pogosto, tako za tiste, ki trpijo, kot za tiste, ki pomagajo, lahko postelja bolnika spremeni v »sveti kraj« zveličanja in odrešenja.
Dragi zdravniki, medicinske sestre in člani zdravstvenega osebja, medtem ko skrbite za svoje bolnike, še posebej za najbolj ranljive, vam Gospod ponuja priložnost, da nenehno obnavljate svoje življenje, ga hranite s hvaležnostjo, usmiljenjem in upanjem (prim. Bula Spes non confundit, 11). Kliče vas, da ga razsvetlite s ponižno zavestjo, da nič ni samoumevno in da je vse Božji dar; da ga hranite s tisto človečnostjo, ki se jo izkusi, ko pustite videz ob strani in ostane tisto, kar nekaj velja: majhne in velike geste ljubezni. Dovolite, da navzočnost bolnih vstopi v vaš obstoj kot dar, da ozdravi vaše srce, ga očisti vsega, kar ni dejavna ljubezen, in ga ogreje z gorečim in sladkim ognjem sočutja.
Z vami torej, dragi bolni bratje in sestre, v tem trenutku svojega življenja delim marsikaj: izkušnjo bolezni, občutek šibkosti, odvisnost od drugih v mnogih stvareh, potrebo po podpori. Ni vedno lahko, je pa šola, v kateri se vsak dan učimo ljubiti in se pustiti ljubiti, brez zahtev in brez zavračanja, brez obžalovanja in brez obupa, hvaležni Bogu in bratom za dobro, ki ga prejemamo, zapuščeni in v zaupanju v to, kar še prihaja. Bolniška soba in bolniška postelja sta lahko prostor, kjer lahko slišimo Gospodov glas, ki tudi nam pravi: »Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?« (Iz 43,19). In tako obnovimo in utrdimo vero.
Benedikt XVI., ki nam je dal lepo pričevanje o vedrini v času svoje bolezni, je zapisal, da se »mera človečnosti v bistvu določa v odnosu do trpljenja« in da je »družba, ki ne more sprejeti trpljenja [...], kruta in nečloveška družba« (Okrožnica Spe Salvi, 38). Res je: skupno soočanje s trpljenjem nas naredi bolj človeške in podelitev bolečine je pomembna etapa na vsaki poti k svetosti.
Najdražji, ne izrinjajmo tistih, ki so krhki, daleč stran od svojega življenja, kot to danes včasih počne določena miselnost, ne izrivajmo bolečine iz svojega okolja. Naj bo to raje priložnost za skupno rast, za negovanje upanja zahvaljujoč ljubezni, ki jo je Bog najprej izlil v naša srca (prim. Rim 5,5) in ki poleg vsega ostane za vedno (prim. 1 Kor 13,8-10,13).
