V soboto, 30. avgusta 2025, so na Zaplaz zopet tradicionalno in v velikem številu poromali starejši, bolni, invalidi, med njimi tudi predstavniki Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, trpeči, njihovi spremljevalci in svojci, sodelavci škofijske in drugih Karitas iz škofije Novo mesto. Slovesno mašo je ob somaševanju generalnega vikarja Petra Kokotca, novomeškega bolniškega duhovnika p. Marka Novaka, nekdanjega predsednika Škofijske karitas Novo mesto Cirila Murna, rektorja romarskega svetišča in središča Marka Japlja in drugih duhovnikov daroval upokojeni nadškof Stanislav Hočevar.
»Danes, v tem svetem jubilejnem letu, je tukaj na Zaplazu največje bogastvo Cerkve. To ste vi, dragi bratje in sestre, trpeči, bolni, starejši, pa tudi vsi tisti, ki jih nosimo v naših srcih, to so v bolnišnicah, to so v domovih za starejše, v domači skrbi. Vi, dragi bratje in sestre, ki s svojimi dobrimi deli skrbite za vse te bolne in starejše, kajti vsako dobro delo je pot h Gospodu. Zato vas vse pod varstvom zaplaške Matere Božje, zdravju bolnikov in naši priprošnjici tukaj prav lepo pozdravljam.«
S temi besedami je generalni vikar škofije Novo mesto Peter Kokotec nagovoril starejše, bolne, invalide, med njimi so bili tudi predstavniki Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, trpeče, njihove spremljevalce in svojce, sodelavce škofijske Karitas, ki so se v soboto, 30. avgusta, v velikem številu in polni prošenj, želja, zahval zbrali na svojem tradicionalnem škofijskem romanju na Zaplazu. Slovesno mašo je ob somaševanju generalnega vikarja Kokotca, novomeškega bolniškega duhovnika p. Marka Novaka, nekdanjega predsednika Škofijske karitas Novo mesto Cirila Murna, rektorja zaplaškega romarskega svetišča Marka Japlja in drugih duhovnikov daroval upokojeni nadškof Stanislav Hočevar.
Pred mašnim darovanjem so nadškof in duhovniki delili bolniško maziljenje, pred sklepom maše je nadškof Hočevar med sprehodom po cerkvi navzoče blagoslovil z Najsvetejšim. Ljudsko petje je animiral leskovški župnik Matej Gnidovec, na orglah spremljal Matej Burger. Po maši so sodelavci Karitas pripravili še priložnostno pogostitev.
Prošnja vseh čutečih src
Nadškof Hočevar je svoje mašno razmišljanje v duhu prebrane Božje besede, Marijinega in Grozdetovega svetišča in romanja začel prav z Grozdetovimi verzi: »'Ti mu pošlji pomočnico, da predrami ga iz spanja, da mu pravega spoznanja. Daj do sebe mi vodnico, da na poti, kje ne zajde, da po njej do tebe najde. Da bo k tebi spet prispelo, da te blizu bo čutilo, se pri tebi pomirilo, novo pesem ti zapelo.' To ni samo mladostno hrepenenje blaženega Alojzija Grozdeta, ki zdaj kraljuje na tej sveti Dolenski gori. To je prav tako silna prošnja vseh čutečih src. Src, ki prihajajo do najglobljih življenjskih izkušenj, spoznanj, odločitev, obljub. To, kar pravzaprav s seboj prinašajo leta. Bog daj, da bi bilo tako.«
Izpoved Božjega otroštva
Na podlagi besed sv. Pavla v berilu, kako stvarstvo željno pričakuje razodetja Božjih sinov in hčera, pa je nadškof vprašal sebe in vse, ali se zavedamo, kako vsa narava in celotno vesolje opazuje, naravnost gledajo vsi v nas, vse pozorno prisluškuje in željno pričakuje od nas, da spričamo tisto, kar je najpomembnejše, varno in trajno v celotnem življenju?
»To pa je, da prav mi, starejši, preizkušani, slabotni, krhki, bolni z vso močjo izpovedujemo, da smo zares sinovi in hčere nebeškega Očeta. Naša osebna izpoved Božjega otroštva, to je velika resnica, ki jo pozabljamo, bistveno spreminja vse odnose, in v nas samih in celotnem stvarstvu … Osebna zavest Božjega otroštva je tista pozitivna moč v nas, ki v celotno stvarstvo vnaša občudovanje, strmenje, molitev, zastonjsko ljubezen, in zares tudi z Bogom soustvarjalno delo. S to in tako močjo izpričujemo, da ni polna in prava resnica v tem, da se naš zemeljski človek samo troši, samo slabi, marveč, da je polna in prava resnica in naša moč v tem, da prav zdaj še bolj raste in se krepi v nas naš notranji človek. Da je izkušnja Božjega sinovstva in hčerinstva v nas vse močnejša, da sem vedno bolj podoben Božjemu Sinu in tako v sebi bolj in bolj okušam Božjo moč in Božjo slavo. Da se vedno bolj veselim globokega spoznanja, da je Bog moj Stvarnik, moj Odrešenik, moj voditelj, moj cilj in zato moja moč, moja sreča, polnost mojega življenja, življenje mojega življenja.«
Tako se tudi trdno zavedamo, da kolikor bolj negotov je naš korak, in prijem naše roke, toliko bolj jasen in gotov je Kristusov glas in Kristusov jaz v nas.
Največjo modrost prenašajmo na mlade
Nadalje je nadškof spomnil in poudaril, »če smo na naših dolgih življenjskih poteh prišli do popolne gotovosti, da je vse od Boga, da smemo biti mi, tako krhka bitja, pa vendarle po milosti Jezusovi bratje in sestre, in tako, pomislite, sogovorniki najvišjega Boga, potem v življenju ne moremo okušati in se zavedati večje časti in večje moči, kot je to, da smo Božji sogovorniki. In ali more biti kaj pomembnejšega, kakšno pomembnejše delo, kakor da imamo, to najpomembnejšo izkušnjo, spoznanje in zavest, in da lahko to največjo modrost prenašamo na mlajše rodove.« Ta dar je dragocenejši od vsakega zlata, od vsakega drugega posestva in imetja ali izkušnje. Da, vse stvarstvo pričakuje, da mu razodevamo to spoznanje, luč, srečo, moč, absolutno gotovost, ki mora biti po veri v nas. In če se zares ljubimo, kot je bilo rečeno v drugem berilu, nam vse, še tako velike težave, pripomore k dobremu.
Izprosimo Božji blagoslov za vse
Po nadškofovih besedah pa je evangelij tokrat sporočil, da smo veliki tedaj, če nosimo v sebi Božjo lepoto in Božjo slavo, če bleščimo kot pravo Božje svetišče. »Tedaj, kar smo slišali evangeliju, lahko prosimo in izprosimo veliki Božji blagoslov za vse, za svoje družine, sosede, našo župnijo, svet, vesoljno Cerkev. Če smo resnično svetišče, bomo lahko, nenehno iskali vso Božjo lepoto in dostojanstvo. Ne samo za svoje otroke, mar več za vse mlade tega sveta, za vse ustvarjalce življenja. Če bo v nas luč in večni ogenj Božjega svetišča, bomo lahko, kot smo še slišali, trkali na vrata svetišča Božjega srca in svetu priklicali tako potreben mir, razumevanje, apostolske poklice in dobre voditelje narodov, ki ne bodo iskali sebe, marveč skupno dobro.«
Marija – vodnica in pomočnica
Svoj nagovor pa je nadškof Hočevar sklenil s prošnjo, da Nebeško Mater Marijo sprejmimo kot blaženi Grozde za svojo vodnico in pomočnico. »Tedaj se ne bomo vrnili na svoje domove kot doslej, starejši nemočni, marveč resnično evangeljsko pomlajeni, kot bleščeči sinovi in hčere nebeškega očeta, ki s svojo zastonjsko ljubeznijo spreminjajo v sebi in okoli sebe vse na dobro, lepo in blagoslovljeno. Poslej bomo lahko mi vsi čutili potrebo, da skupaj z Vnebovzeto Marijo prepevamo: »Velike reči mi je storil On, ki je mogočen, in je njegovo ime sveto'.«
Vir: Družina
