Sveti oče je med splošno avdienco v sredo, 13. avgusta 2025, nadaljeval razmišljanja o Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Izhodišče kateheze so bile Jezusove besede med zadnjo večerjo: »Eden izmed vas me bo izdal.« Jezus jih ne izreče zato, da bi obsodil, ampak da bi pokazal, kako resnična ljubezen ne more brez resnice. Kdor je spoznal resnico globoke ljubezni, lahko sprejme tudi rano izdajstva, je dejal papež.
Splošna avdienca se je zaradi velike vročine odvijala v vatikanski dvorani Pavla VI., ki pa ni mogla sprejeti vseh obiskovalcev. Zato so jo mnogi spremljali prek velikih zaslonov na trgu pred vatikansko dvorano, številni verniki pa so bili zbrani tudi v baziliki svetega Petra. Papež jih je tako pred kot po splošni avdienci prišel na kratko pozdravit in jih blagoslovil.
Berilo, ki se je bralo na začetku splošne avdience, je bilo iz Markovega evangelija, v katerem Jezus med zadnjo večerjo razkrije, da ga bo eden od dvanajsterih izdal. Učenci se na njegove besede odzovejo z žalostjo in vprašanjem: »Sem morda jaz?«
To vprašanje, lahko postane tudi naše, saj odpira prostor za resnico v naših srcih ter razkrije našo krhkost. »Jezus ne obsoja, da bi ponižal,« je izpostavil papež Leon XIV.. »Govori resnico, ker želi rešiti. In da bi bili rešeni, moramo čutiti: čutiti, da smo vpleteni, čutiti, da smo kljub vsemu ljubljeni, čutiti, da je zlo resnično, vendar pa nima zadnje besede. Samo kdor je spoznal resnico globoke ljubezni, lahko sprejme tudi rano izdajstva.
Svetopisemski odlomek: Mr 14,17-21
Ko se je zvečerilo, je prišel z dvanajsterimi. In ko so bili pri mizi in jedli, je Jezus rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal.« Užalostili so se in mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz?« On pa jim je rekel: »Eden izmed dvanajsterih, tisti, ki z menoj pomaka v skledo. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega. Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi bil rodil.«
Cikel katehez – Jubilej 2025: Jezus Kristus, naše upanje
III. Jezusova velika noč
2. izdaja. »Saj nisem jaz?« (Mr 14,19)
Dragi bratje in sestre,
nadaljujemo našo pot v šoli evangelija ter sledimo Jezusovim korakom v zadnjih dneh njegovega življenja. Danes se bomo ustavili ob intimnem, dramatičnem, a tudi globoko resničnem prizoru. Gre za trenutek, ko med velikonočno večerjo Jezus razkrije, da ga bo eden od dvanajsterih izdal: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj jé, me bo izdal« (Mr 14,18).
Močne besede. Jezus jih ne izreče zato, da bi obsodil, ampak da bi pokazal, kako ljubezen – ko je resnična – ne more brez resnice. Sobo v zgornjem nadstropju, kjer je malo pred tem bilo vse skrbno pripravljeno, nenadoma napolni tiha bolečina, ki jo sestavljajo vprašanja, sumi, ranljivost. To je bolečina, ki jo tudi mi dobro poznamo, ko se v odnose, ki so nam najdražji, prikrade senca izdaje.
Vendar pa je način, kako Jezus govori o tem, kar se bo zgodilo, presenetljiv. Ne povzdigne glasu, ne kaže s prstom, ne izreče Judovega imena. Govori tako, da se vsak lahko vpraša. In prav to se zgodi. Marko pravi: »Užalostili so se in mu začeli drug za drugim govoriti: Saj nisem jaz?« (Mr 14,19).
Dragi prijatelji, to vprašanje – »Sem morda jaz?« – je morda eno najbolj iskrenih, ki si ga lahko zastavimo sami sebi. Ni vprašanje nedolžnega, ampak vprašanje učenca, ki razkrije svojo krhkost. Ni krik krivega, ampak šepet tistega, ki kljub temu, da želi ljubiti, vé, da lahko rani. V tem zavedanju se začne pot zveličanja.
Jezus ne obsoja, da bi ponižal. Govori resnico, ker želi rešiti. In da bi bili rešeni, moramo čutiti: čutiti, da smo vpleteni, čutiti, da smo kljub vsemu ljubljeni, čutiti, da je zlo resnično, vendar pa nima zadnje besede. Samo kdor je spoznal resnico globoke ljubezni, lahko sprejme tudi rano izdajstva.
Odziv učencev ni jeza, ampak žalost. Ne razburijo se, ampak se razžalostijo. To je bolečina, ki nastane zaradi resnične možnosti, da so vpleteni. In prav ta žalost, če je iskreno sprejeta, postane kraj spreobrnjenja. Evangelij nas ne uči, naj zanikamo zlo, ampak naj ga prepoznamo kot bolečo priložnost za ponovno rojstvo.
Jezus nato doda še en stavek, ki nas vznemiri in nam daje misliti: »Gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega. Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi bil rodil« (Mr 14,21). To so zagotovo ostre besede, a treba jih je pravilno razumeti: ne gre za prekletstvo, ampak za krik bolečine. V grščini beseda »gorje« zveni kot tožba, kot »oh«, »joj«, kot izraz iskrenega in globokega sočutja.
Mi smo navajeni obsojati. Bog pa, nasprotno, sprejema trpljenje. Ko vidi zlo, se ne maščuje, ampak se razžalosti. In tisti »bolje bi bilo, da se ne bi rodil«, ni obsodba, izrečena a priori, ampak resnica, ki jo lahko prepozna vsak od nas: če zanikamo ljubezen, ki nas je ustvarila, če s prevaro postanemo nezvesti sami sebi, potem zares izgubimo smisel svojega prihoda na svet in se sami izključimo iz zveličanja.
Pa vendar prav tam, v najtemnejšem trenutku, luč ne ugasne. Nasprotno, začne svetiti. Kajti če priznamo svoje omejitve, če dopustimo, da se nas dotakne Kristusova bolečina, potem se lahko končno ponovno rodimo. Vera nam ne odvzame možnosti greha, a vedno nam ponuja pot iz njega: to je pot usmiljenja.
Jezus se ne pohujšuje nad našo krhkostjo. Dobro vé, da nobeno prijateljstvo ni nedovzetno za nevarnost izdaje. A Jezus še naprej zaupa. Še naprej sedi za mizo s svojimi. Ne odpove se lomljenju kruha za tistega, ki ga bo izdal. To je tiha moč Boga: nikoli ne zapusti mize ljubezni, niti takrat, ko vé, da bo ostal sam.
Dragi bratje in sestre, tudi mi se lahko danes iskreno vprašamo: »Ali sem morda jaz?« Ne zato, da bi se počutili obtoženi, ampak da bi v svojem srcu odprli prostor za resnico. Zveličanje se začne tukaj: z zavedanjem, da smo lahko mi tisti, ki prelomimo zaupanje v Boga, a smo prav tako lahko tisti, ki ga sprejmemo, varujemo in obnovimo.
V bistvu je upanje prav to: vedeti, da, čeprav nam lahko spodleti, Bog vedno ostaja. Čeprav mi lahko izdamo, nas On nikoli ne neha ljubiti. In če se prepustimo tej ljubezni – ponižni, ranjeni, a vedno zvesti – se bomo lahko zares ponovno rodili. In začeli bomo živeti ne več kot izdajalci, ampak kot vedno ljubljeni otroci.
