Na praznik Presvetega Srca Jezusovega, 27. junija 2025, je papež Leon XIV. v baziliki svetega Petra daroval sveto mašo s posvečenjem 32 duhovnikov. »Ljubite Boga in brate,« jim je dejal, »bodite velikodušni, goreči pri obhajanju zakramentov in v molitvi, zlasti pri adoraciji; bodite blizu svoji čredi, svoj čas namenjajte vsem in ne delajte razlik.« Cerkev ima veliko primerov svetih duhovnikov.
Sveti oče je med homilijo govoril o dobrem pastirju, ki gre in poišče izgubljeno ovco ter jo prinese nazaj v svojo čredo. »Gre za povabilo, da pastoralno ljubezen živimo z istim velikim duhom kot Oče ter v sebi gojimo njegovo željo: da se ne bi nihče izgubil ampak bi vsi, tudi po nas, spoznali Kristusa in bi v Njem imeli večno življenje. Gre za vabilo, da se tesno združimo z Jezusom in postanemo seme sloge med brati ter si na rame naložimo izgubljene, odpustimo tistemu, ki se je zmotil, gremo iskat tiste, ki so se oddaljili ali pa so ostali izključeni, oskrbujemo vse, ki trpijo v telesu in duhu, v veliki izmenjavi ljubezni, ki izvira iz prebodene strani Križanega ter ovija vse ljudi in napolnjuje svet.«
Leon XIV. je vse duhovnike povabil: »Spravljeni, združeni in spremenjeni z ljubeznijo, ki obilno vre iz Kristusovega Srca, hodimo skupaj po njegovih sledeh, ponižni in odločni, trdni v veri in v ljubezni odprti za vse, v svet prinašajmo mir Vstalega, s tisto svobodo, ki prihaja iz zavedanja, da smo ljubljeni, izbrani in poslani od Očeta.«
Sveta maša in duhovniško posvečenje na praznik Presvetega Srca Jezusovega – Jubilej duhovnikov
Danes, na praznik Presvetega Srca Jezusovega in na dan duhovniškega posvečenja, z veseljem obhajamo to evharistijo v jubileju duhovnikov.
Zato se najprej obračam na vas, dragi bratje duhovniki, ki ste prišli na grob apostola Petra in prestopili sveta vrata, da bi potopili svoja krstna in duhovniška oblačila v Odrešenikovo Srce. Za nekatere med prisotnimi je to dejanje opravljeno na en sam dan v njihovem življenju, na dan posvečenja.
Govoriti o Kristusovem srcu v tem okviru pomeni govoriti o celotni skrivnosti Gospodovega utelešenja, smrti in vstajenja, ki je na poseben način zaupano nam, da bi ga naredili prisotnega v svetu. Zato v luči beril, ki smo jih slišali, skupaj razmišljajmo o tem, kako lahko prispevamo k temu delu zveličanja.
V prvem berilu prerok Ezekiel govori o Bogu kot pastirju, ki pregleduje svojo čredo in prešteva svoje ovce eno po eno: gre in poišče izgubljene, obveže ranjene, obvaruje slabotne in bolne (prim. Ezk 34,11-16). Tako nas v času velikih in strašnih spopadov spominja, da je Gospodova ljubezen, ki nas kliče, naj se ji pustimo objeti in preoblikovati, univerzalna, in da v njegovih očeh – posledično pa tudi v naših – ni prostora za nikakršne razdelitve in sovraštva.
V drugem berilu (prim. Rim 5,5-11) pa nas sveti Pavel najprej spomni, da nas je Bog spravil »ko smo bili še slabotni« in »grešniki«, nato pa vabi, naj se prepustimo preoblikujočem delovanju njegovega Duha, ki prebiva v nas, na vsakodnevni poti spreobrnjenja. Naše upanje je utemeljeno na zavedanju, da nas Gospod nikoli ne zapusti: vedno nas spremlja. Mi pa smo poklicani, da z Njim sodelujemo, predvsem tako, da v središče svojega življenja postavimo evharistijo, »vir in vrh celotnega krščanskega življenja« (dogmatična konstitucija Lumen gentium, 11); zatem »prek rodovitnega pristopanja k zakramentom, zlasti z redno zakramentalno spovedjo« (dekret Presbyterorum ordinis, 18); in navsezadnje z molitvijo, premišljevanjem Besede in dejavno ljubeznijo, da bi se naše srce vedno bolj oblikovalo po srcu »Očeta usmiljenj« (ibid.).
In to nas pripelje do evangelija, ki smo ga poslušali (prim. Lk 15,3-7) in ki govori o veselju Boga – in vsakega pastirja, ki ljubi v skladu z njegovim Srcem – ob vrnitvi ene same izgubljene ovce. Gre za povabilo, da pastoralno ljubezen živimo z istim velikim duhom kot Oče ter v sebi gojimo njegovo željo: da se ne bi nihče pogubil (prim. Jn 6,39), ampak bi vsi, tudi po nas, spoznali Kristusa in bi v Njem imeli večno življenje (prim. Jn 6,40). Gre za vabilo, da se tesno združimo z Jezusom (prim. Presbiterorum ordinis, 14) in postanemo seme sloge med brati ter si na rame naložimo izgubljene, odpustimo tistemu, ki se je zmotil, gremo iskat tiste, ki so se oddaljili ali pa so ostali izključeni, oskrbujemo vse, ki trpijo v telesu in duhu, v veliki izmenjavi ljubezni, ki izvira iz prebodene strani Križanega ter ovija vse ljudi in napolnjuje svet. Papež Frančišek je o tem zapisal: »Iz Kristusove rane prsnega koša še vedno izvira tista reka, ki se nikoli ne izčrpa, ki ne mine, ki se daruje vedno znova vsakemu, ki želi ljubiti. Samo njegova ljubezen bo omogočila novo človeštvo« (okrožnica Dilexit nos, 219).
Duhovniška služba je služba posvetitve in sprave za enost Kristusovega Telesa (prim. Lumen gentium, 7). Zato drugi vatikanski koncil od duhovnikov pričakuje, da si na vso moč prizadevajo, da bi »vse vodili k edinosti v ljubezni« (Presbiterorum ordinis, 9), uskladili razlike, da »se nihče ne bi mogel čutiti tujca«. Priporoča jim, naj so združeni s škofom in v prezbiterijatu. Večja bo edinost med nami, bolj bomo znali voditi tudi druge v stajo Dobrega pastirja, da bi živeli kot bratje v eni sami Očetovi hiši.
Sveti Avguštin je v pridigi ob obletnici svojega posvečenja govoril o veselem sadu občestva, ki združuje vernike, prezbiterje in škofe in ki ima svoje korenine v zavedanju, da smo bili vsi odkupljeni in rešeni z isto milostjo in istim usmiljenjem. Prav v tem kontekstu je izgovoril znani stavek: »Za vas sem škof, z vami sem kristjan« (Pridiga 340, 1).
Med slovesno mašo ob začetku mojega pontifikata sem pred Božjim ljudstvom izrazil veliko željo: »Enotna Cerkev, znamenje edinosti in občestva, ki postane kvas za spravljeni svet« (homilija, 18. maj 2025). Danes želim to podeliti z vsemi vami: spravljeni, združeni in spremenjeni z ljubeznijo, ki obilno vre iz Kristusovega Srca, hodimo skupaj po njegovih sledeh, ponižni in odločni, trdni v veri in v ljubezni odprti za vse, v svet prinašajmo mir Vstalega, s tisto svobodo, ki prihaja iz zavedanja, da smo ljubljeni, izbrani in poslani od Očeta.
In zdaj, preden zaključim, se obračam na vas, predragi kandidati, ki boste po polaganju rok škofa in z novim izlitjem Svetega Duha, kmalu postali duhovniki. Rekel vam bom nekaj preprostih stvari, ki pa so pomembne za vašo prihodnost in prihodnost duš, ki vam bodo zaupane. Ljubite Boga in brate, bodite velikodušni, goreči pri obhajanju zakramentov in v molitvi, zlasti pri adoraciji, in v službi; bodite blizu svoji čredi, svoj čas in svoje energije namenjajte vsem, ne da bi si prizanašali, ne da bi delali razlike, kot nas to učijo raztrgana stran Križanega in zgledi svetnikov. In v zvezi s tem ne pozabite, da je Cerkev v svoji dvatisočletni zgodovini imela – in še danes ima – čudovite like duhovniške svetosti: od prvih skupnosti dalje je med svojimi duhovniki ustvarila in poznala mučence, neutrudne apostole, misijonarje in prvake ljubezni. Iz tega velikega bogastva si naredite zaklad: naj vas zanimajo njihove zgodbe, seznanjajte se z njihovimi življenji in deli, posnemajte njihove kreposti, naj vas razvname njihova gorečnost, pogosto in vztrajno kličite njihovo priprošnjo! Naš svet prepogosto ponuja modele uspeha in prestiža, ki so vprašljivi in nedosledni. Ne dovolite si, da bi vas zapeljali! Namesto tega zrite glejte trden zgled in sadove apostolata, velikokrat skrite in ponižne, tistih, ki so v življenju služili Gospodu in bratom z vero in predanostjo; in s svojo zvestobo še naprej ohranjajte spomin nanje.
Na koncu se vsi izročimo materinskemu varstvu blažene Device Marije, Matere duhovnikov in Matere upanja: naj Ona spremlja in podpira naše korake, da bo naše srce vsak dan bolj podobno srcu Kristusa, najvišjega in večnega Pastirja.
