V nedeljo, 23. februarja 2025, je v vatikanski baziliki ob sklepu jubileja diakonov potekala sveta maša s posvečenjem 23 diakonov iz osmih držav. Daroval jo je msgr. Rino Fisichella, proprefekt Dikasterija za evangelizacijo, ki je prebral papeževo homilijo, pripravljeno za to priložnost. V njej je spregovoril o odpuščanju, nesebičnem služenju in občestvu. Iz Slovenije se dogodka udeležuje deset stalnih diakonov.
Uvod msgr. Rina Fisichelle
Bratje in sestre, predvsem pa vi, dragi diakoni in vi, ki boste kmalu s polaganjem rok vstopili v sveti red diakonata, še posebej me veseli, da moram prebrati homilijo, ki bi jo na to nedeljo vsem vam posredoval sam papež Frančišek. V evharističnem slavju, kjer občestvo dobi svojo največjo in najpomembnejšo razsežnost, čutimo papeža Frančiška, čeprav v bolniški postelji, ga čutimo blizu sebe, čutimo ga navzočega med nami. In to nas zavezuje, da je naša molitev še močnejša, intenzivnejša, da bi mu Gospod pomagal v trenutku preizkušnje in bolezni.
Homilija papeža Frančiška
Sporočilo beril, ki smo jih poslušali, bi lahko povzeli z eno besedo: zastonjskost. Ta pojem je gotovo ljub vam, diakoni, ki ste se zbrali k obhajanju jubileja. Razmislimo torej o tej temeljni razsežnosti krščanskega življenja in vaše službe, posebej pod tremi vidiki: odpuščanje, nesebično služenje in občestvo.
Prvič: odpuščanje. Oznanilo odpuščanja je bistvena naloga diakona. Odpuščanje je namreč nepogrešljiva prvina vsake cerkvene poti in pogoj za vsako človeško sobivanje. Jezus nam razkrije potrebnost in pomen tega, ko pravi: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike« (Lk 6,27). In res je tako: da bi rasli skupaj, delili luči in sence, uspehe in neuspehe drug drugega, moramo znati odpuščati in prositi odpuščanja, ponovno navezati odnose in iz svoje ljubezni ne izključevati niti tistih, ki nas prizadenejo in izdajo. Svet, v katerem je za nasprotnike samo sovraštvo, je svet brez upanja, brez prihodnosti, je svet, ki ga bodo uničevale neskončne vojne, delitve in maščevanja, kot smo na žalost priče tudi danes, na tolikih ravneh in v različnih delih sveta. Odpuščanje torej pomeni pripravljati za prihodnost gostoljubno in varno hišo znotraj nas samih in v naših skupnostih. In diakon, ki mu je osebno zaupana služba, ki ga vodi na obrobja sveta, si prizadeva, da bi videl – in druge učil videti – v vseh, tudi v tistih, ki se motijo in povzročajo trpljenje, sestro in brata, ki sta ranjena v duši, in zato bolj kot kdorkoli potrebujeta spravo, vodstvo in pomoč.
O tej odprtosti srca nam govori prvo berilo, ki nam predstavi Davidovo zvesto in velikodušno ljubezen do Savla, njegovega kralja, pa tudi njegovega preganjalca (prim. 1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23). O tem nam v drugačnem kontekstu govori tudi zgledna smrt diakona Štefana, ki je padel pod udarci kamnov in odpustil tistim, ki so ga kamnali (prim. Apd 7,60). Predvsem pa jo vidimo v Jezusu, ki je zgled vsake diakonije, ki se je na križu »izpraznil« do te mere, da je dal življenje za nas (prim. Flp2,7), moli za tiste, ki so ga križali in dobremu razbojniku odpre vrata raja (prim. Lk 23,34.43).
In pridemo do druge točke: nesebično služenje. Gospod ga v evangeliju opiše tako s preprostim in kot jasnim stavkom: »Toda ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali« (Lk 6,35). Nekaj besed, ki v sebi nosijo dober vonj po prijateljstvu. Najprej po Božjem do nas, potem pa tudi po našem. Za diakona takšna drža ni dodatek njegovemu delovanju, ampak je bistvena razsežnost njegovega bitja. Posveti se namreč zato, da bi bil v službi »kipar« in »slikar« Očetovega umiljenega obličja, pričevalec skrivnosti Boga-Trojice.
Jezus v mnogih evangeljskih odlomkih govori o sebi v tej luči. To stori s Filipom v dvorani zadnje večerje, kmalu po tem, ko je dvanajsterim umil noge in jim rekel: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Pa tudi ko postavlja evharistijo, rekoč: »Jaz sem sredi med vami kakor tisti, ki streže« (Lk 22,27). A že prej, na poti proti Jeruzalemu, ko so njegovi učenci razpravljali, kdo je med njimi največji, jim je pojasnil, »da Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).
Bratje diakoni, zastonjsko delo, ki ga torej opravljate kot izraz vaše posvetitve Kristusovi ljubezni, je za vas prvo oznanilo Besede, vir zaupanja in veselja za tiste, ki vas srečajo. Kolikor je le mogoče jih spremljajte z nasmehom, ne da bi se pritoževali in ne da bi iskali priznanja; bodite drug drugemu v oporo tudi v odnosih s škofi in duhovniki, »kot izraz Cerkve, ki je zavezana rasti v službi kraljestva z vrednotenjem vseh stopenj posvečene službe« (C.E.I., Stalni diakoni v Cerkvi v Italiji. Smernice in norme, 1993, 55). Vaše skladno in velikodušno delovanje bo na ta način most, ki povezuje oltar z ulico, evharistijo z vsakdanjim življenjem ljudi; ljubezen bo vaša najlepša liturgija in liturgija vaše najponižnejše služenje.
In pridemo do zadnje točke: zastonjskost kot vir občestva. Dajati, ne da bi kaj zahtevali v zameno, združuje, ustvarja vezi, saj izraža in hrani naš biti skupaj, ki nima drugega namena kot darovati sebe in dobro ljudi. Sveti Lovrenc, vaš zavetnik, je svojim tožnikom, ko so od njega zahtevali, naj izroči zaklade Cerkve, pokazal reveže in rekel: »To so naši zakladi!« Tako se gradi občestvo: da z besedo, še bolj pa z dejanji bratu in sestri osebno in kot skupnost rečemo: »za nas si pomemben«, »radi bi, da bi bil deležen naše poti in našega življenja«. To delate vi: možje, očetje in dedki, ki ste pripravljeni v služenju razširiti svoje družine na tiste, ki so v potrebi, tam kjer živite.
Tako je vaše poslanstvo, ki vas vzame iz družbe, da bi vas ponovno vpeljalo vanjo in jo vedno bolj delalo gostoljuben in za vse odprt prostor, eden najlepših izrazov sinodalne Cerkve v »izhodu«.
Kmalu se boste nekateri izmed vas s prejemom zakramenta diakonskega posvečenja »spustili« po stopnicah služenja. Namenoma pravim in poudarjam, da se bodo »spustili« in ne, da se bodo »povzpeli«, ker se s posvečenjem ne vzpenja, ampak se spusti, postaneš majhen, se znižaš in se razlastiš. Če uporabimo besede sv. Pavla, se v služenju zapusti »zemeljskega človeka« in se v ljubezni obleče »nebeškega človeka« (prim. 1 Kor 15,45-49).
Vsi premišljujmo o tem, kar bomo storili, medtem ko se izročamo Devici Mariji, Gospodovi služabnici, in sv. Lovrencu, vašemu zavetniku. Naj nam pomagata, da bomo vsak svojo službo živeli s ponižnim srcem, polnim ljubezni, in da bomo v hvaležnosti apostoli odpuščanja, nesebični služabniki bratov in graditelji občestva.
Vir: Družina
