Jubilejno romanje k štirim svetim vratom večjih papeških bazilik v Rimu je eden od pogojev za pridobitev milosti popolnega odpustka v času jubileja. Poleg romanja in molitve so drugi pogoji, kakor vemo, prejem zakramenta sprave in svete evharistije ter molitev po namenih svetega očeta. Glede spovedi v času jubileja je rimska škofija 12. decembra 2024 izdala nekaj pojasnjevalnih pravil za duhovnike.
»Vsako sveto leto Katoliške Cerkve je predvsem pastoralna priložnost,« je v opombi poudaril kardinal vikar Baldassare Reina. »Romarjem, ki bodo prišli v Rim med jubilejem leta 2025, je treba zagotoviti takó možnost, da prejmejo zakrament sprave, “da nihče ne bo prikrajšan za možnost prejeti Božje odpuščanje in tolažbo” (Upanje ne osramoti, št. 23), kot tudi možnost, da zajemajo iz izvira žive in oživljajoče vode, ki je Božja beseda. Cerkev se na te pastoralne potrebe odziva s službo duhovnikov: tistih, ki so inkardinirani v Rimsko škofijo, tistih, ki tam običajno opravljajo svojo pastoralno službo, pa tudi tistih, ki spremljajo romarje.«
Norme, ki jih je ponovil Rimski vikariat, spominjajo, da imajo duhovniki po zakonu možnost pridigati kjer koli, »kar naj bi izvajali s soglasjem, vsaj domnevnim, rektorja cerkve, razen če je v posebnih okoliščinah določeno drugače«. V zvezi z zakramentom sprave je določeno, da »duhovniki, ki imajo pravico, da običajno spovedujejo, bodisi na podlagi svoje službe bodisi na podlagi dovoljenja ordinarija kraja, kjer so inkardinirani ali imajo stalno domovališče, lahko to pravico izvajajo povsod, razen če je ordinarij kraja, v kakšnem posebnem primeru, to prepovedal«.
V opombi so pojasnjeni tudi štirje načini, na katere se z odlokom št. 120/00 Rimskega vikariata z dne 20. februarja 2000 v Rimu lahko izvaja pravica za podeljevanje zakramenta sprave. Prvič, škofijski duhovniki in redovniki, »ki imajo pravo ali nepravo domovališče v Rimu in tam običajno opravljajo službo, če že imajo to pravico na podlagi dovoljenja svojega krajevnega ordinarija, lahko to službo opravljajo v Rimski škofiji«, vendar »morajo predložiti dokumente, ki potrjujejo, da imajo to pravico, in od Rimskega vikariata pridobiti dokument, ki potrjuje, da je rimski ordinarij preveril njihov položaj«.
Drugič, škofijski duhovniki, »ki prebivajo v Rimu za obdobje, ki je enako ali daljše od treh mesecev, ali v vsakem primeru z namenom, da tam ostanejo vsaj to obdobje, vendar ne opravljajo svoje službe običajno v tej škofiji, če imajo pravico, da spovedujejo, to pravico lahko izvajajo tudi v Rimski škofiji. Vendar lahko rimski ordinarij določi, da v posebnih primerih zanje velja pravilo, ki je predvideno za tiste, ki imajo v Rimski škofiji pravo ali nepravo domovališče.«
Tretjič, »škofijski in redovni duhovniki, ki občasno opravljajo svojo službo v Rimu za zelo kratek čas, kot so tisti, ki spremljajo romarje, ali so v vsakem primeru tam prehodno, imajo možnost, da spovedujejo, kolikor jim je to dovoljenje dal ordinarij njihovega kraja, kjer so inkardinirani ali imajo domovališče«.
Končno so »župniki ali duhovniki, ki so njihovi stalni sodelavci, pa tudi rektorji cerkva dolžni preveriti položaj duhovnikov, ki opravljajo, četudi občasno, službo v cerkvah in krajih molitve, ki so jim zaupani, glede izvajanja teh pravic v Rimski škofiji«. Vsi duhovniki, ki so omenjeni v tej opombi, morajo svojo pravico potrditi z veljavnim in najnovejšim dokumentom, če to od njih zahtevajo zgoraj navedeni uradni nosilci.
Odlok torej »razlaga in uporablja splošno pravo, vendar duhovnikom ne jemlje njihovih pravic, saj jih tisti, ki jih imajo, lahko uporabljajo tudi v Rimu. Tisti, ki pa imajo namen tam ostati za stalno in opravljati običajno službo, morajo svoj položaj urediti z Uradom za duhovnike pri Rimskem vikariatu. Po drugi strani pa tisti, ki jim je bila pravica odvzeta iz katerega koli razloga (kazenskega, disciplinskega, pastoralnega), te pravice ne morejo uporabljati niti v Rimski škofiji.«
