Razstava »Odsevi upanja« je nastala v okviru kulturnih projektov Jubilej 2025 v Cerkvi v Sloveniji. Združuje dela 33 slovenskih likovnih umetnikov, ki so ustvarili ali iz svojega dosedanjega opusa izbrali vsak eno delo na temo upanja.
V Svetem letu potuje po vseh slovenskih škofijah in zamejstvu: marca je bila na ogled v Mariboru, nato Gorici in Novi Gorici, potem po piranskih cerkvah, nato v Zavodu sv. Stanislava, 13. avgusta pa so jo odprli v Marijini cerkvi v Celju, kjer bo na ogled do 12. septembra.
Odprtje, ki je v Marijini cerkvi v Celju tako rekoč sovpadlo z velikim šmarnom, je pospremil pesniško-glasbeni recital Marija, žena upanja.
»Vsi sodelujoči likovni ustvarjalci so med svetla jadra svojih slik pripeli pisan prapor upanja« je v katalogu razstave zapisal njen kurator akad. Milček Komelj.
Razstava, na kateri sodelujejo Igor Banfi, Jože Bartolj, Evgen Bavčar, Katja Bednařik Sudec, Maša Bersan Mašuk, Lucijan Bratuš, Lojze Čemažar, Edo Dolinar, Marjan Drev, Klementina Golija, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Azad Karim, Silva Karim, Andrej Kosič, Janez Kovačič, Sara Križaj, David Ličen, Mira Ličen, Nikolaj Mašukov, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Valentin Oman, Janko Orač, Tomaž Perko, Gregor Pratneker, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Klavdij Tutta in Lona Verlich, odseva zanimive poglede ustvarjalcev na izbrano tematiko, ki se odražajo tako v izbranem motivu upodobitve kot likovnem izrazu posameznega avtorja. Smisel življenja »biti dober, delati dobro,« velja tudi v kontekstu umetniškega ustvarjanja.
Idejno in organizacijsko sta svetoletni razstavni projekt zasnovali novinarka Ksenja Hočevar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec, v sodelovanju z Galerijo Staneta Kregarja in Galerijo Družina. Razstavo spremlja katalog z reprodukcijami vseh razstavljenih del in s kratkimi predstavitvami avtorjev, vsak od njih je dodal še kratko misel o upanju, ki se mu je porodila pri izbiri dela za razstavo. Razstavi na pot pa so nekaj besed namenili tudi škofje vseh škofij v Sloveniji.
»Bog nas je ustvaril po svoji podobi, zato je lepota v človeku nekaj temeljnega, najbolj intimnega in resničnega, kar ga ohranja in povezuje – z Bogom, stvarstvom in sočlovekom. Življenje je odraz in vsebina te lepote. Lepota življenja je sila, ki povezuje, je tisto, po čemer hrepenimo, je vse tisto, čemur pravimo ljubezen, veselje in mir. To so temeljni sadovi Svetega Duha, ki rojeva v človeku novo – Božje življenje. Bog je namreč Lepota – ker je Beseda in Ljubezen, ki se želi razodeti in podariti. Lepota je odraz ljubezni, ljubezen pa je hrepenenje po drugem, po sprejetju in sprejemanju, po darovanju. Takšna lepota res rešuje človeka in svet – in prebuja upanje,« je zapisal celjski škof Maksimilijan Matjaž.
»Medtem ko so upanje umetniki nekdaj običajno upodabljali kot v nebo zazrto ženo s sklenjenima rokama in sidrom, se mu danes največkrat prepuščajo mnogo bolj osebno. Bolj kot s pripovednim opisovanjem ga nakazujejo z vse bolj neposrednim, čutno dojemljivim, a duhovno usmerjenim likovnim izražanjem, v katerem ob morebitnih simbolnih aluzijah najbolj dominira predvsem njihova izrazna moč, temelječa na inventivni kombinaciji likovnih prvin. Kot je razvidno iz podob na razstavi, je med njimi kot osrednje izrazilo upanja očitno najbolj dominira svetloba ‒ luč. Vsaj v naši kulturni zavesti, presijani s svetlobo krščanstva, je lahko taka prvotna luč tudi likovni sinonim za Božjo Besedo, zato nosi v sebi tudi slo po odrešitvi iz niča oziroma teme,« je zapisal akademik Komelj.
Po besedah literarnega kritika Kristijana Koželja, je fascinantna dimenzija te razstave, da se z njo cerkvena vrata na široko odpirajo sodobni, abstraktni umetnosti: »Pomemben sestop od dobesednega, bi moral biti fokus, v katerega bi morala Cerkev vlagati svoja prizadevanja v prihodnje. Sposobnost abstraktnega mišljenja in izražanja namreč odpira in širi perspektivo, osvetljuje pot za izstop iz con ugodja, razpira um Božanski skrivnostnosti in neubesedljivosti, prinaša sposobnost vere v tisto, česar ne zmoremo (do konca) definirati.«
Na odprtju razstave sta nas ob prepletu glasbe in poezije na temo Marija, žena upanja, nagovorila arhitektka Vera Klepej Turnšek in kipar Marjan Drev. Razstavo je odprl celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki se je navezal na Jezusovo besedo učencem v Markovem evangeliju: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva; tistim pa, ki so zunaj, se vse daje v prilikah, da gledajo, gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, poslušajo, pa ne razumejo, da se ne bi spreobrnili in jim ne bi bilo odpuščeno.« (4,11-12) »Skrivnost Božjega, ki ga odraža vsaka presežna umestno, je mogoče spoznavati samo preko odnosa, ko se pustiš nagovoriti klicu in stopiti vanj s svojim konkretnim življenjem. Stopiti v dialog pomeni vedno iti ven iz sebi, k drugemu in k Drugemu, od kogar prejemamo življenje. Še posebej abstraktna umetnost, ki mu ne daje konkretnih podob, človeka sili, da prisluhne glasovom v sebi in se osebno opredeli do izzivov, ki ga nagovarjajo«, je ob razstavi razmišljal škof Maksimilijan.
