V nedeljo, 14. septembra 2025, je v župnijski cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju potekala 21. sveta maša za policistke in policiste, ki jo je daroval upokojeni ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. V nadaljevanju objavljamo nadškofovo pridigo v celoti.

Današnji praznik svetega križa ima svoj začetek davnega leta 335, ko je nad Jezusovim grobom v Jeruzalemu cesar Konstantin dal postaviti mogočno cerkev in so jo na današnji dan pred 1690 leti posvetili. Tedaj so tudi dali v čaščenje križ, ki ga je cesarjeva mati Helena našla pred tem. Križ so slovesno vzdignili in ga obrnili na vse štiri strani sveta, s čimer so hoteli ponazoriti, da Kristusovo odrešenje velja vsemu svetu in se tudi razteza do konca sveta in časov. Nato se je čaščenje Jezusovega križa razširilo iz Jeruzalema preko Carigrada in Rima po vsem svetu.

Tudi naša domovina Slovenija je posejana s križi. Verni ljudje ga imamo po svojih stanovanjih, postavljamo ga ob poteh in na razpotja, posebno radi pa tudi na vrhove gora. S tem izražamo eno in isto misel: Božja ljubezen, ki je razodela svojo brezmejnost na križu, je namenjena slehernemu človeku, vsemu svetu. Nihče ni izključen iz nje, nihče nima razloga, da bi mislil, da ga Bog nima rad.

Mi, ki smo od mladih nog navajeni gledati križ z razpetim človekom na njem, smo mogoče izgubili občutek groze, ki mora spreleteti človeka, ki vidi prvič podobo človeka pribitega na križ. Nas pa presune, ko pomislimo, v kakih mukah je moral umirati človek, ki se je pribit na križ počasi dušil na njem, dokler njegovo srce ni omagalo. To mučilno sredstvo so iznašli Feničani, Rimljani pa so ga na veliko uporabljali kot obliko zastraševanja: Glejte, kaj vas čaka, če ne boste pokorni rimski oblasti. Celo nekateri rimski pisatelji so proti temu protestirali, češ, mi Rimljani smo vendar civiliziran in kulturen narod, zato takih grozot ne bi smeli uporabljati za zastraševanje nepokornežev. Rimski državljan na tako sramotilno smrt sploh ni mogel biti obsojen, to je bilo pridržano brezpravnim sužnjem in tujcem. Križanje namreč ni bilo samo nečloveško trpinčenje, temveč tudi moralna diskreditacija. Križani človek je veljal za tako hudega zločinca, da so menili, da se je moral Bogu zelo zameriti, da tako končuje svoje življenje. Zato razumemo, zakaj so judovski veljaki od rimskega guvernerja Poncija Pilata zahtevali, naj da Jezusa križati, da bi ga s tem tudi moralno diskvalificiral in bi tudi po njegovi smrti nihče več ne pomislil, da je bil res Božji sin.

Toda evangelij, ki smo mu prisluhnili, na to gleda drugače. Zgodba o križanju ni samo zgodba o človeški krutosti in sovraštvu, temveč predvsem zgodba o moči Božje ljubezni, ki je bila močnejša od strahote trpljenja in ponižanja. To je sporočilo o veliki ljubezni, ki je bila edina sposobna, da je sprejela tako kruto trpljenje.

Ko torej častimo križ, ne mislimo povzdigovati krutosti, temveč ljubezen, ki je bila tako velika, da je to krutost prenesla in premagala. Premagala v tem smislu, da Jezusove ljubezni tudi to mučenje ni odvrnilo od nje same. Jezus tudi na križu ni nehal ljubiti ljudi do konca in vse brez razlike, tudi svoje rablje. Križ je torej vrhunec, najvišje razodetje Božje ljubezni do nas. Zato ga častimo.

Jezus bi se lahko izognil smrti. Lahko bi poslušal Petra in druge učence, ki so mu branili nadaljevati pot v Jeruzalem, in se obrnil nazaj domov. Lahko bi se sporazumela s Pilatom, saj mu je Pilat celo ponujal rešilno desko, da bi ga rešil. Lahko bi sklepal kompromise: ne bi povedal vsega, kar je mislil, in se prilagodil javnemu mnenju. Toda s tem bi zatajil samega sebe kot Božjega Sina in se izneveril svojemu poslanstvu.

Jezus je tisti, ki ljubi druge bolj kakor samega sebe in križ je najbolj prepričljivo znamenje tega. Kakor je lepo zapisal sveti Pavel v drugem berilu: Jezus se ni oklepal tega, da je enak Bogu, tega privilegija ni izkoristil zase, ampak je sam sebe izničil, postal naš hlapec in služabnik, bil pokoren do smrti na križu (prim. Flp 2, 6-11).

Križ je torej prizorišče in simbol, znamenje čiste, zastonjske in požrtvovalne ljubezni, nesebičnega darovanja za druge. Zato ga častimo, zato ga kot smerokaz postavljamo ob naših poteh in na križišča, zato ga kot znamenje upanja postavljamo na grobove, saj predstavlja tisto ljubezen, ki je ni mogoče prekositi. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje«, pravi Jezus (Jn 15,13).

Križ častimo in si ga postavljamo kot krščanski simbol, da bi nas nagovarjal k podobni ljubezni. Tudi vas, policistke in policisti, saj je vaša služba polna nevarnosti za zdravje in življenje, ko skrbite za varnost nas vseh. Ste v službi varnosti državljank in državljanov, kar je eden glavnih razlogov, da državo sploh imamo. Zato ima država monopol nad uporabo sile in jo daje v roke samo vam, da bi državljani med seboj svojih odnosov ne uravnavali z močjo in silo, ampak z razumom in pravično. To je edino, kar je združljivo s človekovim dostojanstvom. Ta visoka moralna zavest vašega plemenitega poslanstva vas nagiba k pogumnim in nesebičnim dejanjem, ki je nepogrešljiva oblika vašega služenja skupnemu dobremu nas vseh.

Na koncu današnjega evangelija poudarja Jezus, da ni prišel obsojat in kaznovat, ampak reševat. Ker so pač stvari takšne, kot so, in smo tudi ljudje takšni, kot smo, morate kdaj uporabiti tudi silo. Toda to ni končni namen. Končni namen je dostojanstvo vseh državljank in državljanov, medsebojno spoštovanje in dejanska svoboda, ki vlada edino tam, kjer se ljudje med seboj spoštujejo v njihovih dolžnostih in pravicah. Vaša prioriteta ni kaznovanje slabega, temveč obramba dobrega, pomoč ranljivim, ohranjanje reda, da lahko ljudje živijo varno in mirno. Vaša roka je predvsem roka zaščite, vaš pogled je pogled skrbi, vaše dejanje je dejanje pomoči in podpore v težkih okoliščinah življenja. Naj vas ta Jezusova beseda, da ni prišel kaznovat ampak reševat, spomni, da je moč, ki jo imate, dar, da ga uporabljate preudarno in dobrohotno ter s končnim namenom po reševanju in dviganju, vzgoji in pozitivni spodbudi za dobro.

Spoštovane policistke in policisti,

to današnje srečanje je tudi za Cerkev priložnost, da vam izreče priznanje in zahvalo za služenje varnosti, svobodi, pravičnosti in dostojanstva vseh nas državljanov te države in vam zaželi Božjo pomoč in varstvo pri vseh vaših plemenitih prizadevanjih za to, da bo naša domovina še naprej prijazna in varna dežela za vse, ki v njej živimo ali po njej potujemo.

Msgr. dr. Anton Stres
Upokojeni ljubljanski nadškof metropolit