Spoštovani bratje duhovniki in diakon, dragi bogoslovci, spoštovane sestre redovnice, dragi pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.

V velikonočnem jutru smo se zbrali k sveti maši, k vstajenjski sveti maši, ker je Jezus Kristus, ki smo ga ljudje izdali in umorili, v moči Očetove ljubezni vstal iz groba in živi. Velika noč nas spominja enega od treh v resnici zgodovinskih dogodkov ne samo v zgodovini človeštva, ampak v zgodovini vsega stvarstva.

Do tistega jutra, do jutra Jezusovega vstajenja, so grobovi ostajali grobovi. V njih so ljudje pokopali svoje mrtve, skupaj z njimi pa so pokopali tudi svoje sanje, svoje veselje, zelo pogosto tudi svojo življenjsko varnost. Poti so vodile do groba. Nikoli kam dlje, nikoli naprej od groba. In misli so romale samo do groba. Tam so se ustavile, pokopane skupaj s pokojnim v njegov smrtni mir.

Zato je bila Marija Magdalena tako pretresena, ko je prišla do Jezusovega groba. V zgodnjem jutru, še v temi, se je odpravila od doma, ker je bila bolečina ob Jezusovi smrti prehuda, preostra, preveč je skelela, da bi zdržala doma. Morala je tja, vsaj do tistega kamna, ki je zapiral vhod v grob, da bi se presunjena od žalosti mogla skozi kamen pogovarjati s svojim mrtvim Gospodom.

Ko je prišla do groba, kamna ni bilo več; pravzaprav ga ni bilo več na njegovem mestu. Grob ni bil več ne zaprt in ne zapečaten. S pečatom so veliki duhovniki in farizeji hoteli zavarovati svoje dejanje in zmanjšati svoj strah. Dobro so si namreč zapomnili, da je Jezus, »ko je bil še živ, rekel: Po treh dneh bom vstal« (Mt 27,63).

Ko pa je do groba prišla Marija, vsa v solzah in presunjena od žalosti, je bil kamen prevrnjen in grob prazen. Čudno. Nam se danes zdi skorajda samo po sebi umevno, da je bil Jezusov grob v jutru tretjega dne prazen. In vendar bi nas moralo to dejstvo vedno znova pretresti do srca, kakor je pretreslo Marijo Magdaleno in kakor je zbegalo druge Jezusove učence.

Če je grob prazen, pomeni, da je truplo nekdo vzel in ga odnesel drugam. Pokojni namreč ne vstajajo in ne hodijo naokrog. Grobovi so prazni, ker je nekdo iz takšnega ali drugačnega razloga vdrl vanje in odnesel truplo in tisto, kar je bilo morda ob njem. A plenilci grobov navadno truplo pustijo v grobu; odnesejo samo stvari, s katerimi lahko obogatijo. V Jezusovem primeru pa njegovega mrtvega telesa ni več, ostali pa so povoji in prtič, ki je pokrival njegovo glavo; ta je bil posebej, zvit na drugem mestu.

Nihče ničesar več ne razume. Tisočletno izkustvo rodov jim pravi, da je grob prazen, ker je nekdo vzel truplo in ga odnesel drugam, drugi znaki pa jim govorijo o tem, da bi v tem primeru moral grob izgledati drugače.

Vsa zbeganost in negotovost Marije in učencev je razumljiva, saj so se znašli pred zares zgodovinskim dogodkom. Nikdar prej se ni zgodilo, da bi nekoga umorili, pokopali, pred vhod v grob zavalili kamen in ga zapečatili, mrtvi pa bi vstal in začel v ženah, ki so ga spremljale in v učencih, ki jih je poklical k sebi, prebujati in utrjevati vero, da živi.

Morda smo se nekoliko preveč zadržali pri praznem grobu. A kako drugače, ko pa je naše skupno izkustvo, da je grob nekaj dokončnega, veliko bolj dokončnega, kot tisti kamen, zavaljen na Jezusov grob in zapečaten.

Prazen grob postavlja vprašanja, zbuja negotovost, ne budi pa vere. Da bi verovali, so morali srečati živega, Vstalega. A vprašanj ni postavljal samo grob. Vprašanja so postavljali tudi možje v belih oblačilih: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« Ne, one so prišle obiskat mrtvega v grobu, ne iščejo živega. In ko se je Marija Magdalena pozneje vrnila h grobu, je skozi slap solza zaslišala vprašanje: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« In v pesmi slednici smo slišali vprašanje: »Povej nam, Marija! Kaj si videla na poti? Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega.«

Grob živega, živ v grobu – ob vsem tem lahko zaslutimo vso nedoumljivost velikonočnega dogodka. In ni čudno, da so učenci potrebovali toliko časa, celih štirideset dni, da je Jezus zdrobil lupino njihove nevere in trdovratnega dvoma in so vsi postopoma zaživeli to, kar je Jezus rekel Tomažu: »Ne bodi neveren, ampak veren!« (Jn 20,27).

Obenem pa nam prav ta sopostavitev groba in življenja močno spregovori o človeškem in Božjem delovanju. V teh dneh smo velikokrat slišali, da Jezus umrl na križu, ker je izpolnil Očetovo voljo. In začnemo razmišljati, da je bila Jezusova smrt na križu, pa tudi vse tisto, kar se je dogajalo pred tem, Očetova volja. Še več, da je Oče zahteval, da se Jezusu vse to zgodi, da bo zadoščeno za grehe človeštva; da je Oče zahteval Sinovo trpljenje in smrt, da bo zadoščeno njegovemu Očetovskemu dostojanstvu.

Prav je, da si zelo iskreno postavimo nekaj vprašanj. Kdo se je odločil, da mora Jezus umreti? Kdo je zahteval njegovo smrt? Kdo je vihtel bič in kdo je spletel trnovo krono? Kdo je stesal križ in skoval žeblje, ki so ga pribili? Kdo je sunil s sulico v njegovo srce, da sta pritekli kri in voda? Oče ali ljudje, Bog ali mi?

In kdo danes povzroča zlo v svetu? Kdo povzroča veletoke krvi in morja solza? Kdo si izmišlja različne načine, kako onemogočati ljudi in njihovo delovanje? Kdo noč in dan premišljuje, kako bi nagrabil še več bogastva, ne glede na ceno, ki jo bodo zato plačali najbolj ubogi? Kdo vzpostavlja krivične in pokvarjene sisteme, ker mu ribarjenje v kalnem omogoča življenje v privilegijih na račun drugih? Kdo vse to počne, Bog ali ljudje?

Priznati moramo, čeprav s težavo, da smo ljudje tisti, ki povzročamo nasilje, ki tešemo križe, ki kopljemo grobove, ki izkoriščamo druge ljudi, ki ropamo naš skupni dom, namesto da bi skrbeli zanj.

Pa poglejmo še Božje delovanje? Naj na vso moč zazveni Jezusova beseda Nikodemu: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16-17).

Jezus ni prišel, da bi nam prinesel obsodbo, ampak da bi nam prinesel življenje. Tega nam ne Oče ne Jezus nista mogla podariti z nasiljem, kakor bi včasih pričakovali od Boga. Da nasilnežu prepreči, da je nasilen. Čeprav je ta misel še tako mikavna, je vendarle nemogoča. S tem bi moral Bog na neki način preklicati stvarjenje človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. In ta, po Božji podobi ustvarjeni človek ima možnost, da ostane zvest ljubezni, iz katere je ustvarjen, ali pa se odloči proti njej. Bog pa se ne more odločiti proti ljubezni, saj se sam sebi ne more izneveriti.

Zato danes, na dan vstajenja, pojemo alelujo, ker je Jezus ostal zvest ljubezni do Očeta in do ljudi. Ko so ga sramotili in čakali njegovo smrt, ni pretil, ampak je prosil odpuščanja za svoje preganjalce. Po tej molitvi za odpuščanje, ki je najmočnejši dokaz, da ljubezen vse premore, smo bili odrešeni.

Božja ljubezen danes ni nič manjša. Skozi teh dva tisoč let ni oslabela, ni izgubila svoje moči. Tudi danes, v divjanju zlih sil in nasilniških tiranov, ta ljubezen ostaja zvesta sebi. Naj danes v nas prebudi živo spoznanje, da ljudje tešemo križe, in močno vero, da Bog prihaja v grobove in nam podarja življenje, ki se rojeva iz zvestobe in odpuščanja.

Dragi bratje in sestre. Jezus je vstal, ker ljubezen ne more umreti. Jezus je vstal, ker je svoje življenje položil v Očetove roke in Oče ga je obudil od smrti.

Prosim Boga, naj vam da močno vero, da boste verjeli v vstajenje, da boste verovali v življenje, da boste ob znamenjih smrti vedno videli tudi znamenja vstajenja. Da boste z Magdaleno lahko govorili: Vemo, Kristus je res vstal od mrtvih. Ti, o Kralj zmagoslavni, se nas usmili. Amen. Aleluja.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit