Dragi bratje in sestre, dragi romarji upanja, dragi Marijini častilci. Praznik Marijinega vnebovzetja nas je povabil, da smo se danes skupaj z množico bratov in sester podali na romanje, ki nas vodi k srečanju z njenim Sinom Jezusom, v njem pa tudi z vsemi našimi brati in sestrami, s katerimi skupaj hrepenimo in hodimo proti tisti domovini, ki jo je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.

Na tem romanju se oziramo na Marijo, ki je vse svoje življenje prehodila kot romarica za svojim Sinom in s svojim Sinom. Od Nazareta, preko Egipta in Kalvarije, do dvorane zadnje večerje in materinskega služenja v Cerkvi in vsemu človeštvu je izpolnjevala Gospodovo voljo in z življenjem kazala, kako Bog v svetu po sodelovanju ljudi uresničuje svoj načrt odrešenja.

Kot je vsem dobro znano, je praznik Marijinega vnebovzetja eden od njenih najstarejših praznikov, saj prve sledove praznovanja Marije v nebo vzete najdemo že v četrtem stoletju. Po drugi strani pa vemo, da je dogma o Marijinem vnebovzetju zadnja dogma, ki je bila razglašena v sveti Cerkvi, in sicer jo je 1. novembra 1950 razglasil papež Pij XII., ki je v tej dogmi razglasil resnico, da bila Marija obvarovana trohnenja v grobu in je premagala smrt ter bila vzeta z dušo in telesom v slavo nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega nesmrtnega Kralja.

Pojavlja se vprašanje, zakaj je tako? Zakaj dogma o tako starodavni resnici, ki so jo v svoji veri živeli naši predniki, ni bila razglašena že prej? Zakaj je moralo preteči toliko časa?

Najprej zaradi tega, ker za vero niso potrebne dogme. Nasprotno, dogme so razglašene šele, ko je pod vprašaj postavljen eden od bistvenih vidikov vere. Nikoli na primer ni bila razglašena nobena dogma o Kristusovem vstajenju, ki je temeljni dogodek naše vere. Očitno nikoli nobenemu verniku ni prišlo na misel, da bi zanikal njegovo vstajenje.

Kar pa zadeva vsebino današnjega praznika, bi lahko zgodovinski razlog za razglasitev dogme našli v grobem materializmu, ki se je v 20. stol. močno širil in je zato pri mnogih povzročil dvom v vstajenje telesa. Nekateri avtorji opozarjajo tudi na kratek čas med koncem druge svetovne vojne in razglasitvijo dogme. Med boji in izgoni je umrlo ogromno ljudi. Njihova trupla večkrat niso bila deležna nobenega spoštovanja. Zdelo se je, da človeško telo nima več nobene vrednosti. Podobe in izkušnje so se vtisnile v srca in duše mnogih pripadnikov vojne generacije.

V nasprotju s tem pa nam dogma o Marijinem vnebovzetju govori, da ni tako. Pred Bogom ima vsako človeško telo svoje dostojanstvo. To je pokazal v Marijinem primeru. Zato imajo tudi mrtvi v svetovni vojni to dostojanstvo, četudi ga nihče ni opazil. In to dostojanstvo velja za vsako telo. Vključno z mojim telesom. Naj bo mlado in lepo ali staro in razbrazdano. Ne glede na vse, vsako telo ohranja svoje neodtujljivo dostojanstvo (Norbert Riebartsch).

S kakšno močjo in silo to sporočilo govori tudi našemu času! Kako blaga in kako nespremenljiva je resnica, ki jo razodeva. Človekovo telo ima neodtujljivo dostojanstvo. Ne samo njegovo živo telo, tudi človekovo mrtvo telo ohranja svoje dostojanstvo. Zato nas pretrese, ko žal še vedno slišimo govoriti o kosteh, o premetavanju kosti, ko gre za prizadevanje za spoštljiv in dostojen pokop tistih, ki čakajo pokopa v kostnici v Škofji Loki, in še toliki drugih, ki še vedno čakajo, da bodo smeli pustiti za seboj kraška brezna in rudniške jaške ter najti grob v posvečeni zemlji. Kot sem že rekel, to ponovno ponavljam, dostojen pokop pomeni, da jim vrnemo in priznamo tisto dostojanstvo, poštenje in ljubezen do domovine, ki so jim bili zanikani zaradi opravičevanja zločina, ki se je nad njimi zgodil.

Obenem pa se moramo kristjani globoko zamisliti nad smerjo, v katero nas vodi del naše tako imenovane »napredne in človekoljubne« družbe. Zakon, ki so ga leporečno zavili v pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, je bil sprejet v parlamentu in s tem se je parlament oziroma del tega zakonodajnega telesa odpovedal varovanju življenja in skrbi za najbolj ogrožene ljudi med nami, kakor določa naša ustava, in postal zagovornik smrti; namesto da bi ljudi v potrebi in stiski objeli ter jim podarjali čas in bližino, jim bomo dali vrv, s katero bodo končali življenje. Vse to zaradi tega, ker se nam tako zelo smilijo, da bežimo od njih.

Dragi bratje in sestre. Odločitve drugih so njihova odgovornost. Naša neodtujljiva naloga in dolžnost pa je, da povemo, kakšni so naši pogledi. Kdo bo v ta svet spregovoril, kakšen je kristjanov pogled na človeka, če tega ne bomo storili mi?

Zato moramo mi, kristjani, ki verujemo v Gospoda, ki ljubi življenje, ki je zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, da bi v njem vsak človek doživel sprejetost in ljubezen, premisliti, na kakšen način bomo poskrbeli za vse tiste, ki potrebujejo dotik človeške roke in človeške besede in človeške duše. Dragi bratje in sestre, noben zakon, nobeno izigravanje resničnosti z zavijanjem v lepe besede sočutja in skrbi, ne more in ne sme nikogar izmed nas prisiliti, da bi popustil tej gonji zoper življenje in se vdal smrtni miselnosti. Ne, mi bomo ostali zagovorniki in varuhi človekovega življenja od njegovega spočetja do njegove naravne smrti. Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju se namreč ne moremo in tudi nočemo odpovedati, zato bomo temu svetu še naprej oznanjali evangelij življenja in se po svojih najboljših močeh z Božjo pomočjo trudili, da ga bomo tudi živeli.

Letos Marijino vnebovzetja obhajamo v svetem letu, ki mu je pokojni papež Frančišek previdnostno začrtal smer, ko nas je poimenoval kot romarje upanja. In današnja Božja beseda je sporočilo upanja, neuničljivega upanja, ki ne osramoti, »ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Kakšen prizor nariše pred našimi očmi odlomek, ki smo ga poslušali v prvem berilu: o zmaju, ki preži na življenje, da bi ga pogoltnil, in o ženi, za katero poskrbi Bog, ki ji je pripravil prostor, da je v njem varna pred zmajem. Dragi kristjani! Čeprav se zmaj zdi strašen in nepremagljiv, čeprav se zdi, da ima moč nad vsem in nad vsemi, je vendarle v svojem uničevalnem divjanju omejen. Z neba je s svojim repom potegnil tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. A nebo je še vedno ostalo posejano z zvezdami. In nebo je okrasilo ženo in ji nadelo venec iz dvanajstih zvezd. Kljub zmajevemu hlepenju po življenju, ki se je rojevalo, je to življenje, je Jezus Kristus ostal živ, da je mogel ob koncu svojega življenja, ko se je zdelo, da je zmaj končno zmagal, moliti k Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Kakšna prošnja! Kakšna zmaga ljubezni in kakšen poraz zmaja in smrti!

Zelo vas prosim, da tega nikoli ne izgubite izpred oči in izpred srca. Življenje je večje od smrti, ljubezen je večja od minevanja, Bog je večji od zmaja. Zato potrebujemo veličastno podobo Marije, ogrnjene v sonce in z luno pod nogami, da se naš pogled lahko vedno znova napije njene lepote in se naše srce okrepi ob zagotovilu upanja, ki nam ga prinaša.

Potrebujemo pa tudi Marijo na Brezjah, Marijo po naših cerkvah, Marijo po naših domovih, da moremo priti k njej in ji izročiti sebe, svojo nemoč, svoje dvome, svoje bolečine in toliko drugega, kar včasih načne naše upanje. Njen pogled, predvsem pa zavest, da je tukaj, da nas posluša, da nas prime za roko in povede k Jezusu, vse to nam osuši solze in ozdravi srce, da moremo spet videti in spet ljubiti.

Zato se ji bomo v naši skupni molitvi izročili in posvetili.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit