Dragi bratje in sestre,

v začetku novega leta smo se zbrali pri Mariji Pomagaj na Brezjah, da bi z njo, po njeni besedi, z njenim zgledom in ob pomoči njene materinske roke skozi to leto romali kot otroci luči, ki gledajo luč in ki povsod, kamor jih pošlje Previdnost, prinašajo luč.

Danes mineva 26 let, odkar je bila brezjanska bazilika Marije Pomagaj razglašena za Slovensko Marijino narodno svetišče. S tem je bilo potrjeno tisto mesto, ki ga ima Marija Pomagaj v veri in življenju slovenskega kristjana. Zato se danes s hvaležnostjo oziramo na sklep Slovenske škofovske konference, ki ji je takrat predsedoval nadškof dr. Franc Rode, ki je 1. januarja leta 2000 razglasil brezjansko baziliko za narodno svetišče. Še večja hvaležnost pa je v vseh nas ob Marijini skrbi za njen narod. Kot Mati nas na Brezjah sprejema, posluša, posreduje naše prošnje Sinu, nas tolaži in bodri, da se z Brezij po srečanju z njo vedno vračamo okrepljeni in opogumljeni. Marija Pomagaj, hvala ti za vse dokaze tvoje skrbi za nas.

Pred enim tednom smo ob praznovanju božiča stali pred jaslicami, tistimi zunaj in tistimi znotraj nas, in gledali skrivnost človeškega rojstva Božjega Sina. Res so v jaslicah vedno vsaj tri osebe: Jezus, Marija in Jožef, vendar za božič oči in srce vidijo predvsem Njega, ki je »zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes. In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.« Na božični praznik smo klečali pred to skrivnostjo, jo izpovedovali in prosili za trdno vero vanjo.

Danes pa svoj pogled dvigamo od otroka v jaslicah k obrazu Marije, njegove svete Matere, za katero že od koncila v Efezu leta 431 verujemo, da je Marija prava in resnična Božja Mati. Njeno Božje materinstvo so tajili. Predvsem carigrajski škof Nestorij je učil, da Marija ni in ne more biti Božja mati. Je samo mati človeka Kristusa. Cerkev pa je po navdihu Svetega Duha verovala in še vedno veruje, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek, rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom in rodila ga je Marija, potem ko je sprejela Božjo ponudbo, ki ji jo je posredoval nadangel Gabriel.

Zato se moramo v začetku novega leta spomniti njene besede, ko je sprejela Božje povabilo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Ali lahko tudi mi, dragi bratje in sestre, za vodilo svojega življenja v tem letu sprejmemo Božjo voljo? Ali smo pripravljeni na presenečenja, ki nam jih pripravlja Bog in želi z njimi naše življenje narediti bogato in izredno? Ali se bomo trmasto držali svojih načrtov, za vsako ceno zasledovali svoje cilje in ostajali ujeti znotraj svoje omejenosti? Če bomo tudi mi znali izrekati besede izročitve: »Zgodi se mi po tvoji besedi,« bo tudi naše življenje postajalo po Božje rodovitno. Po Božji volji bomo v sodelovanju z Bogom temu svetu prinašali evangelij odrešenja, kakor mu je Marija prinesla in podarila Odrešenika, ki nam je podaril evangelij, veselo vest odrešenja.

Dragoceno je, da se sodelovanju z Bogom zavežemo v dobrih in tudi v zahtevnih časih. Vsi vemo, kako hitro pokvarljivo blago so naši dobri sklepi. Zato danes sklenimo, da bomo po Marijinem zgledu in z njeno pomočjo vsak dan znova obnavljali svojo podaritev, svoj zgodi se po tvoji besedi. Sicer bomo zelo hitro začeli v ospredje postavljati svoje načrte in jih braniti za vsako ceno. Na ta način se rojevajo nesoglasja, spori in nazadnje lahko celo veliki spori – majhne in velike vojne v majhnem in velikem svetu.

Vem, da so za vse nas zelo pomembni odnosi, da ima družina središčno mesto v našem življenju. Zato bi rad, da si vzamemo k srcu besede papeža Frančiška, ki je v preteklem letu umrl: »Matere so največji protistrup našim individualističnim in sebičnim težnjam, našim zaprtostim in brezčutnostim. Družba brez mater ne bi bila samo hladna družba, temveč družba, ki je izgubila srce, izgubila vonj po družini. Družba brez mater bi bila neusmiljena družba, v kateri prevladujeta preračunavanje in špekulacija. Kajti matere tudi v najtežjih trenutkih znajo pričevati nežnost, brezpogojno posvetitev, moč upanja … Matere, ki dobesedno dajo življenje, da se nobeden od otrok ne bi pogubil. Kjer je mati, je enotnost, je pripadnost« (Homilija, 1. januar 2017).

Papež Leon XIV., ki ga je Sveti Duh podaril Cerkvi po smrti papeža Frančiška, je v sporočilu za današnji svetovni dan miru izhajal iz Jezusovega velikonočnega pozdrava: »Mir vam bodi.« On, ki so ga zasramovali, ki so ga prodali in zatajili, ki so ga bičali in poniževali, On, ki je padal pod križem in vstajal, On, ki je tolažil in bil deležen tolažbe, On, ki je umrl in bil pokopan, je po vstajenju prišel med svoje s pozdravom: »Mir vam bodi!« Zato ni čudno, da papež s tam pozdravom začenja letošnje sporočilo za svetovni dan miru.

Rad bi z vami podelil samo nekaj poudarkov. Preseneča podnaslov tega sporočila: »K razoroženemu in razorožujočemu miru.« Najprej nisem vedel, kaj bi to lahko pomenilo? Kaj je razoroženi mir? Verjamem, da se tudi vi sprašujete, kakšen je razorožen mir?

Potem pa papež sam pove, kako pride do razoroženega miru. Vsi dobro vemo, kaj se je zgodilo v vrtu, ko so prišli in Jezusa prijeli. Peter je takrat zgrabil za meč in z njim udaril po služabniku velikega duhovnika. Jezus pa mu je ukazal: »Spravi svoj meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani« (Mt 26,52). Ukaz Petru se popolnoma sklada z obljubo, ki jo je dal učencem: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27). Svet ga daje, kakor bi ga dajal Peter; z mečem, s kopičenjem orožja, z vedno novimi načini bojevanja. A množenje oborožitve in vedno nove tehnike bojevanja ne prispevajo k tistemu pravemu miru, ko se srce več ne vznemirja in ne plaši. Nasprotno. Vedno bolj nas je strah, kdaj bo nekdo zažgal ta sod smodnika in naš planet pognal v zrak.

Jezus pa, ki je imel na voljo več kot dvanajst legij angelov, ni prosil Očeta zanje, je na križu pokazal veličino Božje ljubezni, ko je molil odpuščanja za svoje morilce. Ko je izdihnil, je stotnik, Rimljan, pogan, ves prevzet od njegove veličine, vzkliknil: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin« (Mr 15,39).

Papež navede še drug zgled: Frančiška Asiškega. Človeka, ki je sanjal o slavi, ki jo bo pridobil z orožjem na bojnem polju. Odločno je stopal po poti, ki si jo je začrtal. Potem pa je v njegovo življenje stopil Bog in v odločilnem trenutku je Frančišek tega Boga vprašal: »Gospod, kaj hočeš, da storim?« Odložil je orožje in brez ščita in meča izbojeval največje zmage svojega življenja: mesta so se spravila med seboj, prišel je v tabor sultana Maleka-al-Kamila in mu govoril o Kristusu. Z mečem tega ne bi mogel. Sultan je ostal musliman, a razšla sta se v medsebojnem spoštovanju. Razoroženi in hkrati tudi razorožujoči mir.

Pri tem pa se nam postavlja vprašanje, kaj lahko za ta razoroženi in razorožujoči mir storimo mi? Vem, da se nihče izmed nas ne čuti poklicanega, da bi mogel kar koli storiti v svetovnem merilu. Tam so poklicani drugi, da delajo to, kar je prav, kar je Božja volja. A to nikakor ne pomeni, da smo mi brez moči.

Ena od slabosti našega krščanstva je v tem, da nam manjka ponižnosti in poguma, da bi začeli pri sebi. Kaj zame pomeni razoroženi mir? Ali če bi vprašal skupaj s Petrom in Frančiškom: kje bi jaz moral odložiti orožje, spraviti meč na njegovo mesto, začeti delati, kar Gospod hoče?

Najprej bi morali razorožiti svoje misli. Zdi se, da je to najbrž najtežje in najzahtevnejše opravilo. Podati se v svoje misli in pretehtati, katere so naperjene proti drugim ljudem: ko o drugih razmišljam kot o nasprotnikih in posledično, kako bi jih onesposobil, kako bi jim vrnil milo za drago, kakor imamo navado reči, kako bi se jim maščeval? Gre za trajno goreč plamen, ki ne ustvarja sprave in miru med nami, ampak podžiga razdor. V družini in drugod.

Potem razorožiti svoje poglede. Ko prosiš Gospoda za njegov pogled in okoli sebe ne vidiš več nasprotnikov, sovražnikov, ljudi, ki ti delajo škodo, ampak vidiš samo še ljudi, slabotne in prestrašene, kot si ti. In jih pogledaš z usmiljenim pogledom. In niso potrebni več obrambni jarki in visoko zidovje, da bi se čutil varnega. Ker si svoboden.

In končno razorožiti svoje besede. Kolikokrat poiščemo besedo, ki bo povzročila rano, ki bo prizadela, ki bo drugega utišala, ki mu bo vzela sapo. In jo izrečemo s posebnim zadovoljstvom, celo z užitkom: sedaj boš pa tudi ti čutil, kako boli. In se bojimo, s kakšno besedo nam bo vrnjeno.

V evangeliju smo slišali, da je Marija besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Ne, da bi vrnila z enako mero, ampak da bi po premišljevanju razumela Božja sporočila in jih živela.

Naj nas v tem letu vodi, spremlja in podpira, da bomo tudi mi premišljevali, razumeli in se Bogu zahvaljevali za vse, kar bomo slišali in videli.

Marija Pomagaj, prosi za nas!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit