Dragi bratje in sestre.

Božič praznujemo. Rojstvo Jezusa, ki je izpolnil Očetovo obljubo, je postalo mejnik zgodovine na tisto, ki se je odvijala prej, in na tisto, ki se odvija po njem. Po stvarjenju sveta, ki pomeni tudi začetek časa, s tem pa na neki način tudi zgodovine, je Jezusovo rojstvo pravzaprav prvi zares zgodovinski dogodek, kakšnega do takrat še ni bilo in ga tudi nikdar več ne bo. S svojim rojstvom je tako močno vstopil v svet, da ostaja navzoč v svetu do konca sveta.

»Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje … Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan« (Iz 9,1-2.5). Bog je z rojstvom svojega Sina dokončno odgovoril na krike, ki jih je človeštvo dvigalo k njemu skozi čase in vekove. Ni bil odmaknjeni Bog, ki ne bi slišal ječanja ljudi in se za njihovo ječanje ne bi menil. Nasprotno. Mojzesu je v puščavi rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine … Zato sem stopil dol, da ga rešim« (2 Mz 3,7-8).

Naš Bog je torej Bog, ki vidi svoje ljudstvo, ki sliši svoje ljudstvo, ki rešuje svoje ljudstvo. Hodil je z ljudstvom skozi puščavo, peljal ga je preko morja, odžejal ga je z vodo iz skale in ga nasičeval s skrivnostno mano. V ognju in oblaku jih je spremljal, hodil pred njimi, da jih je vodil, in hodil za njimi, da jih je varoval.

Kljub temu pa je bil to še vedno Bog, ki so se ga bali. Njegov glas je bil kakor grom in od njega se je tresla gora Sinaj. In ob tem glasu jih je prevzemal strah; strah, strahospoštovanje, ne pa ljubezen.

Boga pa že od raja naprej boli človekov strah. »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal … in sem se skril« (1 Mz 3,10). Zato je Bog vedel, da mora k človeku priti na tak način, da ne bo zbujal strahu, da človek ne bo bežal pred njim, ampak da ga bo vztrajno iskal in z veseljem prihajal k njemu.

Po preroku Izaiju je napovedal, da bo človeštvu »Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel« (Iz 7,14). Emanuel pomeni: z nami je Bog.

»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4-5). In to se je zgodilo v Nazaretu, v preprostem prebivališču, v katerem je živela Marija. Tja je Bog poslal svojega angela in Marijo povabil k sodelovanju z Božjim načrtom: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.« »Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,30-31.38).

Bratje in sestre. Zgodi se! To je skrivnost Božjega prihoda med nas, to je skrivnost Božje bližine z nami, po tej pripravljenosti sprejeti Božjo voljo Bog postane eden izmed nas, nam postane v vsem enak, razen v grehu. V Betlehemu se rodi, kot se rojevajo otroci, kot se je rodil vsak izmed nas. Tako kot mi je z jokom povedal, da je začel živeti, in povedal tudi, da potrebuje mamo in njeno skrb, da potrebuje tudi Jožefovo varstvo.

Vendar letos ne premišljujem samo o Betlehemu, o skromnih razmerah, v katerih je bil Jezus rojen. Letos bi rad skupaj z mladim parom, z Jožefom in Marijo prehodil tisto pot iz Nazareta do Betlehema, kamor sta morala odpotovati, da sta izpolnila povelje cesarja Avgusta, da se mora popisati ves svet.

Dolga je pot od Nazareta v poganski Galileji do Betlehema, ki je bil rojstni kraj kralja Davida. Dolga pot, a za mamo v visoki nosečnosti še daljša, še bolj naporna.

Kakšne misli so prevzemale Marijo v tistih urah in dnevih hoda? Kakšni pogovori brez besed so se odvijali v njenem srcu?

Mislim, da se je veliko pogovarjala z Jezusom. On je čutil bitje njenega srca, ona pa je čutila njegovo življenje pod svojim srcem. Vsak korak, vsaka misel, vsak gib je bil namenjen temu, da mu pove, s kakšnim veseljem ga sprejema. Kako bo skušala zanj storiti vse, kar bo v njeni moči in še več, kot bo v njeni moči. Hkrati pa se je nenehno spraševala, če je odstranila vse ovire, če je stopila v vse morebitne sence svoje duše, da njene ljubezni do Božjega in njenega Sina ne bi zadrževala čisto nobena stvar.

Ob njej je hodil Jožef. Molčeč, a trden kot gora. Zagotavljal je varnost in vedela je, da bo zanjo in za otroka, ki ga nosi pod srcem, naredil vse, kar bo mogoče.

V prepletanju teh treh odnosov so se oblikovale tiste resnične jaslice, v katere je bil položen Božji Sin; Marijinega odnosa z Jezusom, Marijinega odnosa s samo seboj in Marijinega odnosa  z Jožefom. Ti trije odnosi, sprejeti in položeni pred Božje obličje, so postali prostor, v katerega se je lahko rodil Odrešenik sveta. V prepletu teh treh odnosov je rastel in zorel za poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče.

Dragi bratje in sestre. V tej sveti noči vabim tudi vse nas, da se podamo na to pot pogovora s seboj, z Bogom in svojimi najbližjimi. Podajmo se v vse skrite kotičke, priznajmo vse sence in jih sprejmimo, da jih bo prava luč, ki prihaja na svet, s svojo svetlobo mogla odrešiti.

Ko bomo opazovali jaslice doma skupaj z najbližjimi, ko jih bomo morda občudovali po naših cerkvah, ko nas bo bogatila lepota božične skrivnosti, ki so jo umetniki upodabljali v vseh časih, ne pozabite, da je resnični prostor jaslic v nas in med nami. Emanuel, Bog z nami. Ne Bog v umetelnih upodobitvah, ne Bog v napol pravljičnih prizorih – vse to seveda lahko nagovarja naše doživljanje.

Emanuel, Bog z nami, Bog med nami in v nas, pa spreminja naše odnose, prenavlja naše družine, Emanuel prinaša življenje, saj je prišel, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10).

Dragi bratje in sestre, iskreno vam želim, da bi po Božjem navdihu in z Božjo pomočjo Jezusu, ki prihaja, pripravili prave jaslice, in prosim vas, pomagajte tudi drugim, da bodo tudi oni oblikovali ta prostor za njegov prihod.

Kristus je rojen, zares je rojen. Blagoslovljen božič, bratje in sestre.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit