Na veliki četrtek, 17. aprila 2025, je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore daroval krizmeno mašo v ljubljanski stolnici. V nadaljevanju objavljamo nadškofovo pridigo.

Spoštovani bratje v škofovskem služenju, dragi bratje duhovniki in diakoni, dragi bogoslovci, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre.

Iskreno vas pozdravljam pri krizmeni maši, ki jo obhajamo na veliki četrtek in morda najbolj izmed vseh svetih maš v letu zaznamuje življenje Božjega ljudstva. Veliki četrtek je praznik duhovništva, saj je Jezus na veliki četrtek pri zadnji večerji postavil evharistijo, ko je rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas«; in potem »Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov.«

Nato pa je dodal: »To delajte v moj spomin.« Svoje apostole je s tem naredil za varuhe njegove trajne in stvarne navzočnosti med njegovim ljudstvom. Poklical in postavil jih je, naj skrbijo, da Božjemu ljudstvu ne bo nikdar primanjkovalo hrane, ki nasičuje za potovanje proti izpolnitvi v popolni ljubezni, v zadnjem in dokončnem srečanju z Očetom, ki ga vsakdo izmed nas pričakuje, ko se bodo iztekle naše zemeljske poti. Zato je »evharistija vir in višek vsega krščanskega življenja«, kot pravi 2. Vatikanski koncil.

Višek tega krščanskega življenja je, kot rečeno, izročil v skrb svojim učencem in za njimi duhovnikom, da moremo uresničevati Pavlovo besedo v Prvem pismu Korinčanom: »Kolikorkrat namreč jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.«

Čisto po Božje pa Jezus ravna pri izbiri teh, ki jim je zaupal samega sebe, svojo evharistično navzočnost, s katero je med nami vse dni do konca sveta, kot je sam rekel. Izbral jih je po noči na gori, ki jo je prebedel v molitvi. Vso noč se je pogovarjal z Očetom, ker je hotel v vsem živeti iz njegove volje, preden je k sebi poklical dvanajstere in jih imenoval apostole.

Kakšna je bila ta Jezusova izbira? O nekaterih evangeliji ne povedo skoraj nič, drugi pa niso ravno zgled zvestobe in notranje pripadnosti Jezusu in njegovemu načinu delovanja. Peter je stalno poskušal prevzeti nadzor in usmerjati Jezusa v njegovem delovanju. Janez in Jakob bi klicala »ogenj z neba«, da bi pokončal tiste, ki niso hoteli sprejeti Jezusa. Filip je po treh letih pravzaprav priznal, da Jezusa ne pozna in da tudi Očeta ne pozna. Tomaž ni imel nikakršne predstave, kam naj bi vodila Jezusova pot. Samo za Andreja lahko rečemo, da je k Jezusu pripeljal svojega brata Simona, potem pa se v evangeliju umakne. Ko pa so Jezusa prijeli, so vsi, razen Janeza, podlegli strahu in pobegnili, da se je izpolnila beseda: »Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.«

Ko je Jezus izbiral najožji krog, ki mu bo zaupal oznanjevanje evangelija in ga poslal do zadnjih meja zemlje, se ni obrnil na agencijo za izbiro kadrov; ni objavil razpisa s pogoji za sodelovanje; ni pripravil testov, s katerimi bi preizkusil psihofizične sposobnosti izbrancev. Ne, nič podobnega. Kot rečeno, je šel na goro in vso noč molil. In po tem pogovoru z Očetom jih je izbral.

Na podoben način je poklical tudi nas, dragi bratje duhovniki. Če nas primerjam apostolskemu zboru, imam občutek, da smo jim tako zelo podobni v navdušenju in gorečnosti, pa tudi v slabostih in odpadu. Ko razmišljam sam o sebi, moram priznati, da nosim na svoji duši vse tisto, kar je bremenilo apostole, razen, da se ne zavedam, da bi kdaj prisegel, da Jezusa ne poznam. Podobno je z vsemi nami. Na misel mi prihaja Pavlova beseda v Prvem pismu Korinčanom: »Glejte namreč, bratje, svojo poklicanost: ni veliko modrih po mesu, ne veliko močnih, ne veliko plemenitih« (1 Kor 1,26).

Vendar se zaradi tega apostoli niso odvrnili od Jezusa, ampak so se po vsakem zgrešenem koraku vračali k njemu in svojih oči nikoli niso odvrnili od njegovega pogleda. V Jezusovem pogledu pa so vedno znova zagledali in doživeli usmiljenje in odpuščanje. Usmiljeni Jezusov pogled jih je oblikoval v oznanjevalce evangelija, ki se niso ustrašili razdalj in vremenskih nevšečnosti, ki so prehodili in prepluli ves tedaj znani svet, ki so evangelij ponesli do skrajnih mej zemlje. Usmiljeni Jezusov pogled jih je spremenil v može, ki so oznanjali Božje usmiljenje in sočutje, hkrati pa so bili sposobni stopiti na pot, ki vodi onkraj oznanjevanja, na pot, kjer besede umolknejo in govori samo še pričevanje, daritev življenja. »Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah; in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče, da boste jedli in pili pri moji mizi« (Lk 22,28-30). V duhovnikovem in tudi v kristjanovem življenju ni prostora za malodušnost ali celo za obup, in to ne glede na osebne in na družbene okoliščine. Pomembno je vedno in v vsem vztrajati z Jezusom.

Letošnjo krizmeno mašo, povezano z obnovitvijo duhovniških obljub obhajamo v svetem letu našega odrešenja, v katerem smo povabljeni, da kot romarji upanja živimo iz tesne povezanosti s Kristusom, ki je naše upanje (prim. 1 Tim 1,1). Vendar pa mi, duhovniki, kot romarji upanja nismo samo tisti, ki smo na poti k upanju. Ne. Po Božji dobroti in velikodušnosti smo mi romarji upanja, ki v ta svet, ljudem našega časa, prinašamo upanje, jim odpiramo oči in srca za zagotovilo upanja, ki nam ga vsem nam daje naš Bog.

Obenem pa čutim, da je potrebno, da to sveto leto, ta jubilej, živimo v tistem izvirnem svetopisemskem pomenu, o katerem govori Tretja Mojzesova knjiga: »Razglasili boste petdeseto leto za sveto leto in razglasili po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem. To bo za vas jubilej in vsak se bo vrnil k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini« (3 Mz 25,10).

V jubilejnem letu, v letu osvoboditve vseh prebivalcev dežele, se bo vsak vrnil k svoji lastnini in vsak k svoji rodbini. Vemo, kaj je to pomenilo, vsaj kot sveta želja in ideal za Izraelca, ki je poslušal te besede. Kaj pa to pomeni za duhovnika, ki sveto leto živi na koncu prve četrtine enaindvajsetega stoletja?

Dragi bratje, tukaj se nam zastavlja pomembno in zahtevno vprašanje: kaj je duhovnikova lastnina? Misli se nam lahko začnejo sprehajati po različnih premičninah in nepremičninah, ki jih doživljamo za svojo lastnino. A poglejmo, kaj je bila dediščina duhovnikov v Mojzesovem času? Tam je Aronu, ki je začetek levitskega duhovništva, rečeno: Gospod je rekel Aronu: »Ne boš dobil dediščine v njihovi deželi in ne boš imel deleža med njimi. Jaz sem tvoj delež in tvoja dediščina med Izraelovimi sinovi. (4 Mz 18,20). Zato Levijev rod ni dobil deleža v obljubljeni deželi. Njegova naloga ni bila okopavanje polj in ograjevanje pašnikov, ampak je bila skrb za oltar.

Tudi mi, dragi duhovniki, smo poklicani, da skrbimo za oltar in za vse tisto, kar Božje ljudstvo, h kateremu smo poslani, potrebuje za zvestobo evangeliju. Zato je sveto leto za nas povabilo in priložnost, da se na poseben način posvetimo službi oltarja in službi posvečevanja Božjega ljudstva; da se v tem letu vrnemo k oltarju. To je naš delež.

Kaj pa moja rodbina? Kaj pa duhovnikova rodbina? »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? … Kdor izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati« (Mr 3,33.35). Jezus nas uči, da je duhovnikova rodbina več kot vez krvi, ampak da gre za vez duha, ki živi iz ljubezni. Zato menim, da bi morali v tem svetem letu ponovno odkriti in poglobiti svoje duhovniško bratstvo, da bi iz lepe besede preraslo v lepo resničnost vzajemnega sožitja in skrbi drug za drugega. Naj bo to sveto leto leto vrnitve k bratom duhovnikom.

Kot duhovniki bomo skupaj zmolili del posvetilne molitve nad sveto krizmo. Ko boste s krstnim oljem klicali moč na katehumene, ko boste mazili novokrščence, ko boste z bolniškim oljem z Božjo močjo krepili bolnike, naj vas vedno spremlja zavest in podpora tega občestva, v katerem danes blagoslavljamo in posvečujemo sveta olja. V svojem duhovniškem služenju, v podeljevanju zakramentov in v zvesti skrbi za oltar nihče izmed vas ni sam, dragi duhovnik, ampak smo vedno občestvo, povezano v Jezusu Kristusu, ki je večni veliki duhovnik.

Vas, dragi bratje in sestre, pa prosim, da nikoli ne utihne vaša molitev za vaše duhovnike. Med vami so zato, da vam kažejo pot k Bogu, ko vam oznanjajo njegovo besedo in ko vas posvečujejo s svetimi zakramenti. Vi pa jim stojte ob strani s svojo nenehno molitvijo.

Marija, Mati duhovnikov, prosi za naše duhovnike in za vse nas! Amen!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit