Dragi bratje in sestre.
Sveta noč nas je nocoj zbrala v naši stolnici, da bi praznovali rojstvo njega, ki prihaja k nam kot Emanuel, kot Bog z nami. Zbrali smo se sredi noči, ker hrepenimo po luči. Od samega stvarjenja naprej je svetloba tista, ki kaos ureja v smisel in ki stvarem razodeva njihovo bistvo.
Zato so preroki izvoljenemu ljudstvu ves čas napovedovali, da bo deležno svetlobe. Eno od teh napovedi smo slišali v napovedi preroka Izaija v nocojšnjem prvem berilu. »Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.« Izaija, ki je deloval v času babilonskega izgnanstva, je moral v ljudeh, ki jih je razjedalo ujetništvo, prinašati upanje v prihodnost in zaupanje v Boga. V času preizkušenj in trpljenja Izaija oznanja, da bo prišla luč.
Je v našem svetu danes več luči, kot jo je bilo v času, ko je Oče izpolnil svoje obljube in je poslal Sina na svet zaradi nas in našega zveličanja? Ali pa je morda danes svet bolj teman, kot je bil v času, ko je cesar Avgust veljal za boga, ki zagotavlja obstoja vsega in prinaša mir vsem pokrajinam. Stopamo v zadnje leto prve četrtine enaindvajsetega stoletja. Začetek stoletja je zaznamovalo upanje, da bo svet končno začel živeti v spokojnosti, veselju, v miru, v luči. Potem pa so prišli mračni, temni dogodki. Kaj je njihov vzrok? Človekova sebičnost, saj spopadi, napetosti in vojne izvirajo ravno iz sebičnosti, iz človekovega zaslepljenega iskanja osebnih koristi, iz človekovega pohlepa.
Zaradi tega v našem času doživljamo resničnost Izaijeve besede o »ljudstvu, ki hodi v temi.« Brezposelni, begunci, lačni in zlorabljeni; strelski pohodi posameznikov, teroristična ubijanja zaradi ubijanja, vedno nova vojna žarišča, ki jih povzročitelji prikazujejo kot skrb za skupno dobro; tisoči in tisoči smrti še nerojenih in ostarelih, ki se ogrinjajo v leporečje pravic, napredka in usmiljenja. Vse to iz dneva v dan vstopa v naše domove in v naše duše. Večer za večerom. Potem pa še tisto, kar težkega in pretresljivega doživljamo osebno: kako ne bi doživljali, da smo »prebivalci v deželi smrtne sence.«
Zato za božič prihajamo pred jaslice. Prihajamo pred jaslice po naših domovih in pred jaslice, ki so postavljene po naših cerkvah. Jaslice vedno prinašajo sporočilo. Seveda najprej sporočilo Jezusovega rojstva v Betlehemu. Potem pa tudi sporočilo umetnikov, ki so svoj talent uporabili za oblikovanje figuric, ki jih postavimo v jaslice. Občudovali bomo ustvarjalnost tistih, ki veliko časa, nekateri kar precejšnji del leta namenijo načrtovanju in pripravljanju jaslic, ki jih potem hodijo obiskovat od blizu in daleč. Jaslice tudi sporočajo, v kakšnem okolju so nastale in govorijo o življenju in veri ljudi, ki so jih oblikovali. Dragocene so stare družinske jaslice, po katerih v naš čas in naše družine prihajajo predniki, po katerih nismo podedovali samo jaslic, ampak tudi vero, odnos do ljudi in odnos do Boga.
Najbolj pomembno pa se mi zdi, da ob skrbi za praznično okrasje in vzdušje v naših domovih, ki je pomembno in nam vzame čas in moči, ne pozabimo na jaslice v nas samih. Lepe so jaslice, ki jih postavljamo; nekatere izredne umetnine. A ni lepših jaslic, kot so jaslice človekovega srca. In če prav pogledamo, tudi najbližje Betlehemski resničnosti. Srce je namreč prostor nedosegljive ljubezni, velikodušnosti, gostoljubnosti, pa tudi prostor najhujšega greha in vsega, kar je s tem povezano.
V Betlehemu smo slišali, da za Marijo in Jožefa ni bilo prostora v prenočišču. Ljudje, ki smo okuženi s skušnjavo iskanja napak pri drugih ljudeh, v tem dejstvu takoj odkrijemo trdosrčnost betlehemskih prebivalcev, ki niso dali zavetja Mariji, ki je bila pred porodom in sv. Jožefu. A če upoštevamo, kako nekaj svetega je bilo gostoljubje pri vzhodnih narodih, je zelo malo verjetno, da bi bila Jožef in Marija prisiljena iskati zatočišče v neki votlini, ker bi ju zavrnile čisto vse družine v Betlehemu.
Betlehem je bil zaradi popisovanja poln ljudi, ki so prihajali z vseh koncev dežele, da so izpolnili cesarjev ukaz. Kakor sta Jožef in Marija prišla iz Nazareta, so drugi prihajali iz drugih krajev, da bi se popisali tam, od koder je izhajala njihova rodovina. Zato so bili vsi prostori zasedeni. In ne bi bilo primerno, da bi Marija rodila v nekem prostoru, natrpanem z gosti. V tem smislu zanju ni bilo prostora, ne pa ker ju ne bi hoteli sprejeti. Zato sta Jožef in Marija našla prostor, ki je bil odmaknjen in je nudil nekaj zasebnosti. In tudi to je res, da so bile v tem prostoru kdaj tudi živali.
Obstaja pa še globlji, teološki razlog, zakaj se je Jezus rodil na takšnem kraju, ki se nam zdi skrajno neprimeren, da nek novorojenček ugleda luč sveta. In kateri kraj bi bil bolj primeren, bolj dostojen, da bi Božji sin na njem postal človek? Morda jeruzalemski tempelj – ta priča Izraelove vere in tudi njegove ošabnosti? Morda Herodova palača, v kateri so umirali njegovi lastni sinovi, kaj šele ta novorojeni kralj? Ali pa prebivališče velikega duhovnika – tam je bil rojen Janez Krstnik, ki je zase potem povedal, da se mora manjšati, ker mora Kristus rasti.
Odgovor nam zelo hitro postane popolnoma jasen, če se spomnimo, kdo so bili prvi obiskovalci Novorojenega. Prvi so k njemu prišli pastirji z Betlehemskih poljan. Če bi bil Jezus rojen v templju, do njega ne bi mogli priti ne samo pastirji, ampak še toliki drugi – navsezadnje je v presveto v templju lahko samo enkrat na leto vstopil samo veliki duhovnik. V tempelj bi lahko prišli Jezusa obiskat samo izbranci, ne pa ponižani in razžaljeni, tisti, ki so odrinjeni na rob družbe in se obračamo proč, ko gremo mimo njih, da ne bi s svojo pojavo motili našega zadovoljstva.
Če smo v adventu poslušali: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Mt 3,3), pa lahko v Jezusovem rojstvu v Betlehemskem hlevčku vidimo Božjo odločenost, da bo on sam pripravil pot, po kateri bomo mi lahko prihajali k njemu, da bo zravnal steze, po katerih se mu bomo lahko približali. V zunanjih okoliščinah svojega rojstva je Božji Sin pripravil pot pastirjem, da so mogli doživeti izpolnitev tega, kar so jim povedali angeli. Nobenih straž ni bilo, nobenih protokolov, ki bi se jih morali držati, ni se jim bilo treba sezuti in ne preobleči, ko so prišli od svojih čred. Stopili so v votlino in ostrmeli pred Detetom, povitim v plenice in položenim v jasli. Dobro pa vemo, da pastirji niso bili edini obiskovalci. Do Jezusa so prišli tudi modri z Vzhoda, ki so iskali novorojenega kralja. Pot do učlovečenega Boga je odprta za vse. Odrešenje je ponujeno vsem: siromakom in kraljem;
Ta pretresljiva skromnost Božjega vstopa v naš svet nas mora vedno znova napolniti s čudenjem in hvaležnostjo. Po eni strani poruši vse naše predstave o Bogu, saj bi radi videli, da bi bil naš Bog mogočen in strašen Bog, ki je sposoben sejati paniko in doseči spoštovanje. A to je malik naše želje po veličini in moči. Takšnega boga bi se morda bali in pred njim trepetali – in ostajali od daleč. Nikoli pa ga ne bi ljubili. Bog pa, ki nas je obiskal v Jezusu Kristusu, je slaboten in se zaupa rokam svoje matere. Prosi za ljubezen in prinaša ljubezen.
Temu majhnemu Bogu pa lahko odpremo svoje srce. V njem ne bo našel nič takšnega, česar ne bi srečal že v svojem zemeljskem življenju. Ker je svojo zemeljsko pot začel v hlevu, ga tudi mi lahko povabimo v razmetanost svojega srca, da bo vanj prinesel odrešenje.
Jožef in Marija sta mu nudila, kar sta mu mogla nuditi – plenice, v katere sta ga zavila, jasli, v katere sta ga položila, predvsem pa ljubezen, neizmerno ljubezen, s katero sta ga sprejela. Naj nam v tem božičnem praznovanju pomagata, da bomo tudi mi sprejeli, ga položili v jasli svojega srca, predvsem pa, da ga bomo ljubili z vso svojo ubogo ljubeznijo. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
