Dragi bratje in sestre.
Zbrali smo se v naši stolnici sv. Nikolaja, da bi izpolnili naročilo sedaj že pokojnega papeža Frančiška, ki je hkrati, ko je določil, naj se sveto leto po delnih Cerkvah začne na nedeljo Svete Družine, 29. decembra 2024, določil tudi, naj se redno sveto leto po delnih Cerkvah konča »v nedeljo, 28. decembra 2025 … Redno sveto leto se bo končalo z zaprtjem svetih vrat papeške bazilike svetega Petra v Vatikanu 6. januarja 2026, na praznik Gospodovega razglašenja. Naj luč krščanskega upanja doseže vsakega človeka kot sporočilo Božje ljubezni, ki je namenjeno vsem! Naj bo Cerkev zvesta priča tega oznanila na vseh koncih sveta!« Tako je zapisano v Buli Spes non confundit (Upanje ne osramoti), s katero je papež Frančišek napovedal redno sveto leto odrešenja.
Romanje upanja, ki je bilo središčno povabilo in osrednje sporočilo tega svetega leta, smo v naši nadškofiji začeli v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju. Za svetoletnim križem smo od tam poromali v stolnico. Med tem prvim, kratkim, a zelo mogočnim romanjem so nas spremljali svetniki, na poseben način mučenci, ki smo jih s petimi litanijami povabili, naj bodo z nami, naj prosijo za nas, da bomo tudi mi na koncu vseh poti, na koncu vseh romanj, prišli tja, kamor nas kliče naš Bog, ki je poslal svojega Sina, da bi se »nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16).
Tudi današnjo sveto mašo smo začeli s počastitvijo križa – tega svetega znamenja odrešenja, v katerem nam je Bog razodel svojo neizmerno ljubezen. Poklonili smo pred njim in ga počastili, ter se globoko zazrli vanj. Svojega pogleda ne bomo nikdar odvrnili od njega. Vedno ga bomo imeli pred očmi, da bi ga nikdar ne izgubili iz svojega srca. Potrebujemo ga kot znamenje, ki nas vodi po poti življenja, ker nam v njem Bog po svojem Sinu razodeva svojo ljubezen.
Če na romanju skozi življenje svojega pogleda ne bomo odvračali od križa našega Gospoda Jezusa, bomo po svetu hodili s razmišljajočim pogledom. Ta razmišljajoči pogled se bo navdihoval ob Božji besedi v Svetem pismu in v učenju Cerkve, ki je zorelo skozi stoletja in se izrazilo v kulturi krščanske Evrope, ki je rasla in se oblikovala skozi molitev in delo.
S tem razmišljajočim pogledom bomo srečevali ljudi in v njih odkrivali, na koliko različnih načinov, s koliko različnimi potezami, skozi koliko različnih oči lahko Bog stvarnik pogleda na nas ljudi in nas obogati s temi svojimi obiski. Razmišljajoč pogled v srečanju z ljudmi nam bo pomagal do prave ponižnosti, ko človek ostrmi pred skrivnostjo drugega človeka in ga ta skrivnost napolni z brezpogojnim spoštovanjem. Srečanje s skrivnostjo človeka pomaga, da sočloveka nikoli ne popredmetimo; nikoli ga ne spremenimo v sredstvo za doseganje ciljev. Nikoli se po njem ne vzpenjamo po lestvici družbene moči, nikoli ga ne spremenimo v sredstvo za pridobivanje glasov, nikoli ga ne vržemo v mlin najrazličnejših ideologij, ki prej ali slej razkrijejo svojo pravo podobo: obvladovati in izkoriščati posameznike in celotne narode.
Razmišljajoči pogled nam bo vedno pomagal do resnice. Jezus je povedal, da nas bo osvobodila resnica. V luči tega pogleda se ne bomo nikoli ustavljali pri videzu stvari in dogodkov. Koliko stvari danes ljudje delamo zato, da bi na druge naredili vtis, celo zato, da bi druge preslepili glede nas samih in naše prave podobe. Jezus pa nas vabi, naj ostanemo v njegovi besedi, da bomo spoznali resnico in resnica nas bo osvobodila (prim. Jn 8,32). Saj je Jezus zato rojen in je zato prišel na svet, da pričuje za resnico. »Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas,« (Jn 18,37) reče Pilatu v sodnem postopku, kjer obsojeni ostaja svoboden, oblastnik pa je vklenjen v spone svojega položaja in svojih želja.
Razmišljajoči pogled nam bo odstrl pravo vsebino dogodkov in besed, s katerimi nas bodo skušali prepričati, naj verjamemo besedam in za suho zlato sprejemamo obljube, s katerimi bodo skušali uspavati našo pozornost in preslepiti našo sposobnost razsojanja. Razmišljajoči pogled nam bo pomagal varovati našo presojo in našo svobodo, s tem pa tudi naše človeško in naše krščansko dostojanstvo. Pogled, ki razsoja z močjo križa in tehta z dejanji ljubezni. Pogled, ki nas nazadnje pripelje do odločitve, da bomo hodili za Kristusom, četudi bo pot zahtevna, morda celo težka, a dobo vemo, da vodi v življenje, ne bomo pa hodili po poti obljub in obetov, ki povsod prižiga jo varljive lučice, ki sijajno svetijo, a ne odkrivajo poti, ki močno žarijo, a ne grejejo.
Dragi bratje in sestre, to leto romanja po poti upanja je številne med vami napotilo v različne romarske kraje, v svetoletna svetišča, tudi skozi sveta vrata, ki so bila odprta v rimskih velikih bazilikah. Romali ste kot posamezniki, romali ste skupaj s svojimi župnijami, romali ste kot dekanijske skupnosti. Kot škofija smo poromali v enega od studencev krščanstva med našimi predniki, v Oglej. Na teh krajih smo poživljali svojo vero, po Mariji smo Bogu izročali svoje prošnje in se mu zahvaljevali, ker vedno znova doživljamo njegovo Očetovsko bližino in varstvo. Odlagali smo bremena svojih grehov, delali pokoro in molili za pridobitev svetoletnega popolnega odpustka, saj iz dneva v dan doživljamo, kako resne posledice greh pušča v našem življenju in v naših odnosih.
Na vsakem romanju smo doživeli, da pot vodi naprej, oziroma, kot je dejal Rino Fisichella, romanje se ne konča, ko pridemo do romarskega kraja, ampak se konča, ko se vrnemo domov. Takrat začnejo dozorevati sadovi našega romanja, naših molitev, naše spovedi, naših spokornih dejanj, pa tudi naših dobrih sklepov, in morda tudi sadovi našega spreobrnjenja. Bog daj, da bi bilo tako.
Sveto leto zaključujemo na nedeljo Svete Družine. Pred nami so Jožef, Marija in Jezus. S svojim razmišljajočim pogledom se moramo danes ozreti v to družino, da bomo spoznali, na kakšen način lahko tudi naše družine, tudi moja družina postane sveta. Velikokrat smo, ne vem zakaj, prepričani, da svetost človeka loči od življenja. Da je svet človek ali pa Sveta Družina obvarovana vsega tistega, s čimer se mora spoprijemati običajen človek, običajna družina.
Čisto na kratko se zazrimo v Sveto Družino. Grozil ji je razpad, ločitev, še preden bi zares zaživela kot družina. Jožef je to že sklenil. Življenjski pogoji, zlasti rojstvo Sina, edinca, so bili vse prej kot ugodni. Če bi čakali na ugodne pogoje, se Jezus najbrž ne bi rodil. Ker je bilo politično okolje sovražno, so postali begunci. Pravzaprav je bilo življenje v tej družini zahtevnejše kot v marsikateri družini. In vendar je bila sveta. Kaj jo je delalo sveto? Jožef je poslušal Božjega angela in je svojo ženo skupaj z otrokom vzel k sebi. Marija je že prej sprejela sodelovanje z Božjo voljo in rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Jezus pa je vse življenje živel v skladu z načelom: »Ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39).
Očetova volja kot središče življenja vsake družine. Očetova volja posamezne člane družine zbliža med seboj, jih naredi odprte drug za druge in jih posvečuje.
Apostol Pavel pa nam je dal še nekaj navodil za življenje družine: ljubezen, ki je vez popolnosti; Kristusov mir, ki kraljuje v srcih staršev in otrok; in seveda hvaležnost. To troje ni utopija, ampak med ljudmi, ki živijo iz Božje besede in iz njegove volje, postane resničnost. Zakaj ne bi mi, kristjani, v svetu, v katerem družina nima prave veljave, živeli v skladu s temi Pavlovimi besedami? Ali morda ne verjamemo, da bi naše družine lahko bile take?
Naj končam z mislijo milanskega nadškofa Delpinija. Pri polnočnici je ljudi povabil: »Ne odganjajte angelov. Raje prisluhnite njihovemu glasu in verjemite v obljubo veselja. Našli ga boste tam, kamor vas Gospod pošilja, da bi izpolnjevali njegovo zapoved, ljubili, služili in odpuščali. Ne odganjajte angelov.«
Mati Marija, velika romarica upanja, ki si romala iz Nazareta v Betlehem, od tam v Egipt, nazadnje na Kalvarijo in do groba svojega Sina ter ostajala zvesta Gospodova dekla in učenka, s svojo roko in svojo priprošnjo vodi tudi naše romanje, da se bo sveto leto nadaljevalo v naših družinah in povsod, kamor nas bo poslal tvoj Sin, da prinašamo evangelij odrešenja.
»Naj moč upanja napolni našo sedanjost v zaupnem pričakovanju drugega prihoda Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu gre hvala in slava sedaj in v prihodnjih vekih« (Spes non confundit). Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
