Spoštovani predsednik Državnega sveta gospod Marko Lotrič, spoštovani predstavniki družbenega in političnega življenja, spoštovani predstavniki policije in vojske, spoštovani predstavniki diplomatskega zbora, dragi bratje duhovniki in diakoni, sestre redovnice, spoštovani pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.
Bliža se praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti, ko se spominjamo razglasitve izidov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti države Slovenije. Bilo je na praznik svetega Štefana, dan po božiču. Na božič se spominjamo Kristusovega rojstva, ko je prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, prišla na svet. Dan za to lučjo, ki je namenjena in podarjena vsem ljudem, pa je 26. decembra leta 1990 zasvetila luč svobode in demokracije tudi za našo državo.
Takrat sem občudoval in še danes občudujem trezno preudarnost ljudi, ki so imeli vizijo in to vizijo predstavili našim ljudem. In ljudje so to vizijo sprejeli za svojo. Slovensko samostojnost so sprejeli za svojo in to glasno povedali. V narodnih nošah in z zastavami so prišli na volišča in v ogromni večini na zastavljeno vprašanje: »Ali naj Slovenija postane svobodna in neodvisna država« odgovorili z »Da«.
Od tistega prazničnega večera, ko so zvonovi in kresovi govorili o veselju naroda, ki se zaveda samega sebe, ki se zaveda svojih korenin, ki je hvaležen za očete svoje samostojnosti skozi zgodovino in skozi politično delovanje, je minilo štiriintrideset let. To so bila leta, za katera bi lahko uporabili misel svetopisemskega pridigarja: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada … je čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov … Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.«
Zdi se mi, da bi štiriintrideset let naše države lahko razporedili ob pridigarjeve čase. Tudi v državi Sloveniji so se menjavali čas zidanja in podiranja, čas ustanavljanja in čas ukinjanja, čas dajanja nekaterim in čas jemanja drugim, čas govorjenja o spomenikih in čas ukinjanja spominskih dni, čas utišanega žalovanja in čas veseljaškega smejanja. In še toliko drugega.
In kje smo danes. Danes smo najprej praznični. Kajti samostojnosti in neodvisnosti naše države nihče ne more ukiniti. Lahko ukinjajo ustanove in spominske dneve, a največji spomenik samostojnosti in neodvisnosti naše države, s tem pa tudi vsem tistim, ki so v politiki, gospodarstvu, pa tudi v uporu z orožjem osamosvojili našo državo, je prav ta država kot taka. Samostojna in neodvisna Slovenija je največji spomenik naše osamosvojitve in ista država je najbolj zgovoren muzej osamosvojitve.
Moramo pa za to samostojno in neodvisno državo skrbeti. V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je Bog, ko je ustvaril svet, vanj postavil človeka in mu zaupal skrb za ta svet. A človek je kaj hitro preslišal naročilo o odgovornosti in je začel iz tega vrta trgati po svojih željah in po svojem okusu. In zaradi tega se je raj začel spreminjati v prostor strahu pred Bogom, v prostor tekmovanja z drugimi ljudmi in prostor nezaupanja in medsebojnega obtoževanja. Skratka, raj se je spremenil v bojno polje, če uporabim nekoliko močno besedo.
Tudi mi moramo za našo državo skrbeti z odgovornostjo. V prvem berilu nam je Izaija spregovoril o puščavi, ki je postala sadovnjak. A da bo ta sadovnjak ostal sadovnjak, mora v njem stanovati pravica in prebivati pravičnost. Za koga? Za vse. Brezpogojno za vse. Takoj ko se začne pravica meriti z različnimi vatli in pravičnost odmerjati z različnimi utežmi, ostane samo še govorjenje o pravici in o pravičnosti, pravice in pravičnosti pa v resnici ni več. Če je ni za vse in če ni za vse enaka, potem je ni. Pa naj se različne ustanove na ves glas sklicujejo na pravno državo in na vladavino prava, vse to ostanejo prazne puhlice, ki so namenjene ustvarjanju prividov, resnica pa je daleč od tega.
Seveda je prva k tej skrbi za našo državo, s tem pa seveda tudi za vse njene prebivalce, poklicana politika. Politiki so obljubljali skrb za skupno dobro vseh prebivalcev te države, celo prisegli so, da bodo za državo skrbeli v skladu z zakoni in svojo vestjo. Na tem mestu bi rad navedel besede italijanskega politika Igina Giordanija, ki je bil družinski oče, pisatelj in novinar, ki je živel v zgodovinskem trenutku, ki ga je zaznamovala diktatura. Svojo izkušnjo je izrazil z besedami: »Politika je – v najbolj dostojanstvenem krščanskem smislu – služabnica, ki ne sme postati gospodarica: ne sme postati zloraba, ne nadvlada, ne dogma. V tem je njena vloga in dostojanstvo: biti mora socialna služba, ljubezen v dejanju, prva oblika ljubezni do domovine« (Mazzola, Perle di Gigino Giordani, 112).
Če bi se odločili, da bomo vsi, vsak na svojem področju življenja in delovanja, pa tudi vsak v skladu s svojo odgovornostjo ravnali, kakor spodbuja Giordani, bi se tudi v tej naši državi, v tem našem sadovnjaku, izpolnjevale besede preroka Izaija: delo pravičnosti bo mir in učinek pravice bo pokoj in varnost za vedno.
Na misel mi prihajajo besede milanskega nadškofa Maria Delpinija, ki jih je povedal mestu ob praznovanju sv. Ambroža. Spregovoril je o utrujenosti ljudi. Dejal je: ljudje niso utrujeni od življenja, saj je življenje Božji dar. Naveličani so življenja brez smisla in prihodnosti, ki ne daje upanja. Ljudje niso utrujeni od dela in njegovih naporov. Utrujeni so od dela, ki ne zadošča za preživetje, utrujeni so od birokracije, od obsedenosti z nadzorom, ki vsakega državljana obravnava kot nekoga, ki ga je treba nadzorovati, namesto kot osebo, ki je odgovorna za skupno dobro. Ljudje niso utrujeni od življenja v družini, saj je družina prva vrednota, najbolj potrebna za življenje družbe in Cerkve. Utrujeni so zaradi ozračja brez upanja, ki zastruplja misli, sanje, čustva, zaradi česar si veliko mladih ne želi življenja.
Ljudje niso naveličani uprave in javnih služb, saj vedo, da je skupno življenje potrebno urejati, zanj skrbeti in ga organizirati. Naveličani pa so politike, ki je zaporedje prepirov in kratkovidnega upravljanja javnih zadev. Utrujeni so od javnih služb, ki jih silijo k uporabi zasebnih storitev, upravljanja, ki ne zna ovrednotiti pobud za izobraževanje, oskrbo, gradnjo in zdravstvo. Naveličani so opravljanja, ki diskreditira ljudi. Ljudje niso naveličani dobrega obveščanja, naveličani po so obveščanja, ki pobira smeti življenja in jih prikazuje, kot bi to bilo življenje, utrujeni so od novic, ki povečujejo zlo in se ne menijo za dobro.
Mislim, da je nadškof Delpini v te besede zajel ne samo Milano in njegove ljudi, pa tudi administracijo in politiko, ki naj za te ljudi skrbi. Na vsak način jih moramo slišati tudi mi, naša uprava in naša politika, da bomo tudi po njih spodbujeni začeli skrbeti za skupno dobro, kar pomeni za dobro vsakega človeka.
Naj nam letošnje praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti pomaga k oblikovanju treh temeljnih drž: hvaležnosti za državo, ki jo imamo; zavesti, da je to naša država in se hočemo do nje vesti odgovorno; in da bomo vedno jasno povedali, kaj zahtevamo od tistih, ki so prevzeli odgovornost v politiki.
Vsem želim blagoslovljen božič, ponosno praznovanje dneva samostojnosti in pogumno oblikovanje prihodnjega leta v leto zadovoljstva za vse. Bog, blagoslovi našo državo Slovenijo. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
