Dijaki skupaj s svojimi profesorji, starši in drugimi povezanimi s škofijsko klasično gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu so novo šolsko leto začeli s slovesno mašo, ki jo je v ponedeljek, 1. septembra, v župnijski cerkvi v Šentvidu daroval nadškof metropolit Stanislav Zore. Ob tej priložnosti so duhovniki in zbrani verniki pozdravili tudi novega šentviškega župnika, Tineta Povirka, sicer tudi alumna gimnazije. Uvodoma je vse zbrane pozdravil direktor Zavoda dr. Anton Česen. V homiliji je nadškof poudaril pomen letošnjega vodila »Zaklad imamo v lončenih posodah«. Ob koncu svete maše je zbrane nagovoril tudi ravnatelj Škofijske klasične gimnazije, Rihard Režek. Poudaril je, da je človek največji takrat, ko se sklanja k sočloveku. Po maši se je celotna zavodska skupnost zbrala na forumu med staro in novo zgradbo ter s krajšim programom slovesno vstopila v šolsko leto 2025/26.

Prisluhni slovesni sveti maši ob začetku novega šolskega leta za Zavod sv. Stanislava

https://soundcloud.com/.../prisluhni-slovesni-sveti-masi...

Prisluhni uvodu v slovesno sveto mašo ob začetku novega šolskega leta za Zavod sv. Stanislava

https://soundcloud.com/.../prisluhni-uvodu-v-slovesno...

Prisluhni pridigi med slovesno sveto mašo ob začetku novega šolskega leta za Zavod sv. Stanislava

https://soundcloud.com/.../prisluhni-pridigi-med-slovesno...

Prisluhni sklepu slovesne svete maše ob začetku novega šolskega leta za Zavod sv. Stanislava

Pridiga ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovani gospod direktor, dragi bratje duhovniki, tukajšnji župnik, ki nas tokrat prvič gosti v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvidu, spoštovani ravnatelji, profesorji, vsi, ki svoje znanje in srčnost prelivate v nove rodove, spoštovani dijaki, starši, vsi, povezani z Zavodom, ki ste se zbrali v tem svetišču, da bi z Bogom začeli in nadaljevali in končali to šolsko leto.

Prvi šolski dan je nekaj posebnega: po eni strani nosimo v sebi počitniško utrujenost, počitniška doživetja obenem pa nas napolnjuje prijeten nemir pričakovanja vsega tistega, kar nas bo oblikovalo, zorelo v letu, ki je pred nami. Čudovita mešanica, kakršno v življenju prinese samo tisto, kar živimo v vsej polnosti.

Imenitna je misel, ki ste jo izbrali za moto letošnjega leta. Zaklad imamo v lončenih posodah. Moram reči, da sem en dober teden nosil to misel s sabo in razmišljal o njej ... Zakaj je ta misel tako imenitna? Ker nam redkokdaj zares pride v zavest, kaj to pomeni. Pravzaprav nas ta misel vrača na sam začetek stvarjenja, ko je Bog izgovarjal svoj 'Bodi', in je nastalo vse, kar je nastalega. Iz božjega v 'Bodi'. Ta svoj 'bodi' Bog ne izgovarja samo na začetku stvarjenja, ampak ga izgovarja vedno. Nad vsakim izmed nas je Bog izgovoril svoj 'bodi' in smo začeli živeti in se je v tistem trenutku zgodil čudež, nerazumljiv, nedojemljiv, lep čudež. Ko je bog iz gline, iz snovi, oblikoval tvoje telo in ko je Bog istočasno vate vdihnil oživljajočega duha, ko te je ustvaril po svoji podobi in si zanj postal tako dragocen, le malo nižji od angelov.

A vi to veste, da je vsak od nas le malo nižji od angela, zaradi božje odločitve? In čeprav se nam včasih zdi, da je glina pravzaprav nek cenen material, cenena stvar (ko zaslišimo zlato, dragi kamni, plemenite kamnine, takrat postanemo pozorni, nad glino pa niti ne). Ampak mi smo božja glina, ne kakršnakoli glina. To glino je bog vzel v roke, bog jo je oblikoval, bog je iz te gline ustvaril tebe. In zato je vsak izmed nas za to glino odgovoren. Za vse snovno v našem telesu je vsak izmed nas odgovoren - zase in za druge. Ker smo božja glina, oblikovana z ljubeznijo. In nosimo v sebi ta pečat božjih prstov. Božji prsti so te oblikovali. Potem pa pride zaklad.

Kaj je pravzaprav zaklad, ki je shranjen v to lončeno posodo mojega telesa? Lepo pove Apostol Pavel v Korinčanih - iz teme bo zasvetila luč. In ta luč je zasijala v naših srcih, da bi spoznali božje veličastvo na obličju Jezusa Kristusa. To je zaklad v lončenih posodah - spoznanje božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa. Da Kristusa spoznati kot Boga, ni preprosto, smo slišali v evangeliju.

Rojaki so Jezusa poznali, ampak ne kot božjega sina, poznali so ga kot Marijinega in Jožefovega sina, kot so vso njegovo žlahto - kaj se bo ta delal Boga? - in so ga odvedli na rob mesta in ga ubili v svojih srcih, četudi ga niso ubili v njegovem telesu.

Spoznati v luči, ki jo je Bog položil vate, Kristusov obraz, najprej v samem sebi -- ali se kdaj, ko si se ozrl sam vase, ko si se podrobno pogledal v ogledalo, uzrl Kristusov obraz? Bojim se, da ne. Da smo uzrli tisto, po čemer nam je všeč ta naša glina, ali tisto, kar nam ni všeč, nas moti. Nismo pa uzrli Kristusovega obraza.

Kako zelo mora zažareti ta božja luč, ki jo bog sam prižiga v nas, zato, da more v nas zažareti Kristusov obraz - v meni, v mojem srcu, v mojem življenju, v mojem delovanju.

Vem, kako močna mora biti ta luč, da vidimo ta Kristusov obraz v svojih sošolcih/kah, še bolj mora zažareti, da ga vidimo v svojih profesorjih, ki nam gredo včasih na živce ..

Naj ta luč deluje v nas, naj sveti v nas, da bomo Kristusa v resnici spoznavali in se ga veselili v sebi in v vseh ljudeh okoli sebe. Kakšno poslanstvo, dragi moji, za to leto, ki je pred nami .. ne samo MAT, FIZ, filozofija, LAT ... odlične stvari. Ampak, ko pa v tisti božji luči v tvojem srcu zažari Kristusov obraz, je pa to nad vsemi znanostmi, ker je to ljubezen.

In še ena misel: Jeremija pravi na nekem mestu, da lončar, ki oblikuje glino v karkoli se je namenil, da jo bo oblikoval, pa se mu sfiži pod njegovimi prsti, jo preoblikuje v nekaj drugega. Naš dragi Bog pa ne zavrže gline, nobene, ne mene, ne tebe, ne nikogar. Ampak to glino vzame v roko in ji skuša vrniti tisto lepoto, v kateri jo je ustvaril. Jo povabi, naj se odpre svetlobi, luči, naš Bog v to glino utelesi svojega sina Jezusa Kristusa , da bi mi začeli ceniti in spoštovati sami sebe in ljudi okoli nas. In ta Kristus prihaja kot luč, tista luč, ki mora zasvetiti v vsakemu izmed nas, zato, da bi videli in da bi videli prav. In zato, dragi prijatelji, dragi bratje in sestre, se zadržujte ob tem motu letošnjega leta in odkrivajte vedno bolj zaklade, ki so skriti v tej glinenosti, ki so položeni v to glinenost, in življenje bo postajalo lepo, bogato, četudi ne nezahtevno in ga bo lepo živeti, čeprav ne vedno lahko živeti. In ob letu osorej, ko boste želi pridelek tega šolskega leta, boste videli, kako zelo se je napolnila kašča tvojega srca z lepim, dobrim, plemenitim, z Bogom samim, amen.

Vir: Vatican news - slovenska redakcija

Foto in zvok: p. Ivan Rampre DJ. Prispevek je nastal ob pomoči donacije SŠK.