Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich, dragi bratje duhovniki in diakoni, spoštovane sestre redovnice, dragi bogoslovci, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.

Pravkar smo poslušali Božjo besedo, ki nam je v velikonočni vigiliji, v tej materi vseh vigilij, kakor jo je poimenoval sv. Avguštin, podarjena v večjem izobilju. V tem bedenju smo podobni pametnim devicam, ki so čakale ženina in so imele svoje svetilke napolnjene z oljem. Takšnih ljudi ne more nobena stvar zares presenetiti. V tej noči izpolnjujemo Jezusovo proseče naročilo apostolom v vrtu, v katerem je potil krvavi pot in jih prosil: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte!« (Mr 14,34).

Nocoj bedimo ob Božji besedi, ki jo bogoslužje velikonočne vigilije razgrne pred nas. Morda se nam včasih zazdi, da bi bilo lahko manj besed, manj odlomkov, manj teh pripovedi iz zgodovine odrešenja. A v resnici potrebujemo vsako besedo posebej. Vsaka beseda, ki jo je Bog po očakih in prerokih povedal svojemu ljudstvu, vsak dogodek, po katerem jim je razkrival svojo bližino in skrb zanje, je pomemben, da začnemo doumevati način Božjega delovanja skozi zgodovino in v našem času. Brez te zgodovine Božjega zavzemanja za človeka in za njegovo ljudstvo ne moremo zares vstopiti v resničnost velike noči.

V zgodbo odrešenja smo vstopili čisto na začetku, ko je Bog nad pusto in prazno zemljo, v temo, ki se je razprostirala nad vodami, izgovoril prvo besedo stvarjenja: »Bodi svetloba!« V to preplavljenost sveta z lučjo je Bog potem dan za dnem izgovarjal stvari in bitja, ki so začela naseljevati zemljo. Nazadnje je v to bogastvo življenja »ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.

Vse razkošje stvarstva, njegovo lepoto in njegovo dobroto je Bog dal človeku. Človek pa je bil v svoji zagledanosti vase prepričan, da sam zase najbolje ve, kaj je zanj dobro. Prezrl je Božje naročilo in svet in človekovo srce ja zagrnila tema in vanj se je naselil strah in sram. Namesto, da bi bil Božji sogovornik in sodelavec, je postal begunec.

A Bog se ni obrnil proč, ni se odvrnil od njega. Hodil je za človekom, da bi človek vendarle začel dojemati njegovo ljubezen, njegovo brezpogojno ljubezen. Obiskal ga je v Abrahamu. Stopil je na čelo ljudstva in ga izpeljal iz egiptovske sužnosti, v kateri je trpel izkoriščanje in zdelo se je, da bo ljudstvo propadlo. Peljal ga je skozi vode morja, ki so za ljudstvo postale pot v svobodo, za Egipčane pa so postale grob njihovih konj, vozov, voznikov in konjenikov.

V ljudstvu je raslo hrepenenje po Odrešeniku, po Mesiji, po njem, ki naj bi jih izpeljal ne samo iz vseh zemeljskih sužnosti, ampak po tistem, ki naj bi jim pokazal pot iz njihove notranje teme, iz njihove ujetosti v kletko srca, ki so jo vedno in povsod nosili s seboj. Preroki so s čudovitimi besedami izrazili to prošnjo, to neustavljivo hrepenenje: »Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežijo pravičnost. Odpre naj se zemlja in se razcvete rešitev, naj hkrati požene pravičnost!« (Iz 45,8).

Hrepenenje, ki je hotelo predreti nebesa, a vendar je razdalja med nebom in zemljo ostajala nepremostljiva. »Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota … Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moja pota nad vašimi poti in moje misli nad vašimi mislimi.« (Iz 55,8-9).

Razdalja, nepremostljiva za človeka, ne pa nepremostljiva za Boga. V Kristusovem učlovečenju nam je Bog pokazal, da razdalje med Bogom in človekom ni mogoče preseči z željami in hrepenenji. Razdaljo med Bogom in človekom je mogoče premagati samo z ljubeznijo in to z ljubeznijo, ki ljubi do konca, kakor pravi evangelist Janez. Da bi človeku prinesel luč in smisel, »se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,6-8).

V Jezusovi smrti na križu smo ljudje spet ugasnili svetlobo, ki jo je Bog izrekel na začetku in s katero je ves čas obiskoval svoje ljudstvo. Njega, ki je pot, resnica in življenje, smo pribili na križ in umorili. »Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: 'Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.' In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,44-46).

»In ko so izpolnili vse, kar je bilo zapisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob. Toda Bog ga je obudil od mrtvih« (Apd 13,29-30).

Pa v resnici verujemo to? Kot pišejo evangelisti, so imele žene, zlasti pa apostoli velike težave, preden so dojeli, da novica o Jezusovem vstajenju nikakor ni blebetanje, ki mu niso verjeli. Ob novici o vstajenju so še vedno ostajali zaprti v dvorani zadnje večerje in vrata so bila varno zaklenjena. Ljubezen še ni stopila v njihova srca, zato jih je napolnjeval in pogojeval strah.

Postopoma, po besedah tistih, ki so ga videli, predvsem pa po njegovih prikazanjih in besedah, s katerimi jih je pozdravil: »Mir vam bodi!«, se je strah razblinjal pred resničnostjo, da je vstal in da živi.

Tako je Jezus tudi nocoj v simbolu velikonočne sveče prihajal v našo stolnico, v njeno temo. Droben plamen, za katerega se zdi, da ga lahko premaga najrahlejši piš vetra. Plamen, ki je krhek in nežen, a vendar močnejši od vsake teme, od najbolj goste teme sveta in od najbolj goste teme srca.

Kakor je svetloba na začetku stvarjenja stvarem podarila barvo in ljudem obraze, tako je tudi svetloba velikonočne sveče temi iztrgala prostor naše stolnice, ljudem okoli nas, ki smo jih prej samo čutili, pa podarila obraze in oči – v svetlobi tega plamena smo se srečali kot bratje in sestre, ki se veselijo vstajenja Kristusa, našega Gospoda.

In kaj je Jezusovo vstajenje naredilo iz njegovih učencev? Ko so srečali Vstalega, ko so doživeli veliko noč in spoznali, da je njihov Učitelj močnejši ob greha, močnejši od kamna na grobu in močnejši od smrti same, so odprli vrata in stopili med ljudi. Postali so oznanjevalci in pričevalci. Nazadnje so postali mučenci. Tako korenito srečanje z vstalim Jezusom spremeni človeka.

Zato lahko mirno rečemo, da je imel zelo prav protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, ki so ga nekaj dni po veliki noči pred osemdesetimi leti obglavili nacisti, ker je jasno in odločno rekel »ne« režimu. Imel je globoko vero, da je Jezus vstal od mrtvih. In v tej veri je lahko v zaporu, ko je čakal na smrt, zložil pesem: »Čudovito varstvo dobrih sil …« In zato je znal tudi reči: »Kdor pozna veliko noč, ne more obupati.«

Vem, bratje in sestre, da v svojem življenju doživljamo varstvo dobrih sil, pa tudi da se včasih pogreznemo v temo. A nocoj slavimo vstajenje Jezusa Kristusa in pojemo alelujo. Prosimo Gospoda, naj nam da zares spoznati veliko noč. Po tem romanje upanja, na katerega smo se napotili v tem svetem letu, ne bo lepa in pobožna beseda, ampak bomo v veri v Vstalega v resnici prinašali upanje v ta svet.

Naj bo v njem še toliko teme, naj se zdi, da sile zla zmagujejo, luč Kristusovega vstajenja bo vedno in povsod razblinjala to temo. Ker poznamo veliko noč, se ne bomo prestrašeni skrivali, ampak bomo živeli kot ljudje upanja in bomo to upanje prinašali tudi drugim.

Bratje in sestre, Kristus je vstal in s svojimi učenci prehodil pot do konca sveta. Bodimo tudi mi del te poti, ki spreminja svet v vrt upanja.

Naj ne neha v nas in v svetu odmevati radosti spev: Aleluja!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit