Ob sklepu jubilejnega svetega leta, posvečenega upanju, je škof Andrej Saje 28. decembra 2025 v stolnici sv. Nikolaja v Novem mestu, na praznik Svete Družine, poudaril, da se jubilejno leto ne končuje kot dogodek, temveč se nadaljuje kot notranja drža vere, zaupanja in krščanskega upanja v vsakdanjem življenju Cerkve in vernikov. Zahvalil se je vsem, ki so s sodelovanjem, romarskimi potmi, pastoralnimi pobudami in služenjem pomagali, da je leto postalo čas milosti, sprave in duhovne prenove škofije.

Spomnil je na romarsko razsežnost Cerkve ter pomen stanovskih srečanj, ki so pokazala, da evangelij nagovarja človeka v njegovih konkretnih življenjskih poklicanostih. V luči praznika Svete Družine je izpostavil, da Bog stopa v resničnost človekovih preizkušenj, negotovosti in ranljivosti, ter da je družina prvi prostor vere, sprave, hvaležnosti in upanja.

V nagovoru je pogled usmeril tudi naprej — k obisku slovenskih škofov ad limina v Rimu ter k pripravi na 20-letnico novomeške škofije. Vernike je povabil, naj kot »romarji upanja« ostanejo zvesti poti evangelija ter naj upanje, ki se je rodilo v Betlehemu, ostane luč za Cerkev, družine in družbo.

Nagovor škofa Sajeta objavljamo v celoti.

Spoštovani gospod škof Andrej,
dragi sobratje duhovniki,
predstavniki župnij, bratje in sestre,
dragi romarji upanja!

Po škofijah na praznik Svete nazareške Družine sklepamo sveto jubilejno leto, v katerem je bila v ospredju krščanska krepost upanja kot moč za prenovo življenja Cerkve in sveta. Upanje razumemo kot aktivno in konkretno krščansko držo, povezano z usmiljenjem in pričevanjem v vsakdanjem življenju. Jubilejno sveto leto 2025 se bo v Rimu uradno končalo na praznik Gospodovega razglašenja oziroma svetih treh kraljev, 6. januarja 2026.

Tudi v novomeški škofiji smo v sozvočju z vesoljno Cerkvijo sveto leto dejavno doživljali. Iz srca se zahvaljujem vsem, ki ste skozi vse leto z vero, zavzetostjo in predanostjo sodelovali pri njegovem uresničevanju. Zahvala gre duhovnikom, redovnikom in redovnicam, pastoralnim sodelavcem, prostovoljcem, animatorjem, župnijskim sodelavcem in vsem, ki ste pomagali, da je jubilejno leto res postalo čas milosti, sprave in duhovne prenove. Hvala vsem, ki ste odpirali cerkve, romarske poti in predvsem svoja srca.

Danes jubilejno leto zaključujemo, vendar se v resnici ne končuje. Kot Cerkev in kot posamezniki smo poklicani, da ga nadaljujemo – ne kot koledarski dogodek, temveč kot stalno notranjo držo vere in upanja, ki zaznamuje naše krščansko življenje.

Jubilejno leto – dar upanja za vso Cerkev

Na ravni vesoljne Cerkve je jubilejno leto znova okrepilo zavest, da je Cerkev romarsko ljudstvo, ki hodi skozi zgodovino z zaupanjem v Boga. Milijoni romarjev so v Rimu prestopili sveta vrata, se spravili z Bogom in med seboj ter na novo odkrili, da upanje ni iluzija, temveč je zasidrano v odrešeniku Jezusu Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.

V tem letu smo se poslovili od papeža Frančiška (2023–2025), ki je sveto leto, posvečeno krščanski kreposti upanja, napovedal in odprl. Med samim potekom jubilejnega leta je odšel k Očetu, kjer se je njegovo upanje v večno življenje dokončno izpolnilo. Za njim je papeško službo sprejel papež Leon XIV., ki nas spodbuja, naj krščansko upanje, ki temelji na konkretni Božji obljubi in zvestobi, da Bog hodi z nami, postane temelj za gradnjo mostov solidarnosti in zaupanja v vedno bolj razdeljenem, nemirnem in krutem svetu.

Romanja – pot vere in pot življenja

Tudi v naši novomeški škofiji smo jubilejno leto živeli zelo konkretno. Romanja v Rim in romanja po domačih svetiščih niso bila le zunanja znamenja, temveč globoka izkušnja vere. Romanje pomeni iti na pot rasti in spreobrnjenja, zapustiti udobje in sprejeti napor. Romarska izkušnja ni le dogodek, temveč je podoba življenja samega ter duhovne poti, ki je pogosto zahtevna in nepredvidljiva.

Posebej dragocena so bila stanovska srečanja, ki so pokazala, da evangelij nagovarja vsakega človeka v njegovem konkretnem življenju: npr. gasilce, ki služijo varovanju življenja in premoženja; pedagoge in vzgojitelje, ki oblikujejo prihodnost mladine; razvezane in ranjene, ki po preizkušnji iščejo novo upanje; kmete, ki živijo v tesnem odnosu s stvarstvom; podjetnike, ki nosijo odgovornost za delo in pravičnost. Na teh srečanjih se je utrjevalo naše škofijsko občestvo – Cerkev, ki hodi skupaj.

Sveta Družina – ikona upanja sredi preizkušenj

Današnja Božja beseda nam razodeva presenetljivo podobo Svete Družine. Evangelij po Mateju (Mt 2,13–15.19–23) nam ne kaže idilične družine, temveč družino, ki mora bežati. Izkusi strah, negotovost in izgnanstvo. Jožef, Marija in Jezus postanejo begunci.

S tem Bog stopi zelo blizu današnjemu človeku. Jezus se rodi v okolju, kjer za varnost ni poskrbljeno. Bog je tam, kjer je človek v nevarnosti, kjer beži, kjer trpi in kjer upa na novo prihodnost. Jezus je hotel pripadati takšni družini, da se nihče ne bi čutil izključenega iz Božje bližine in ljubezni.

Hkrati Sveta Družina ostaja družina upanja. Jožef posluša Boga in ukrepa. Marija v tišini zaupa. Jezus raste v okolju ljubezni kljub nepredvidljivim preizkušnjam. Upanje se ne rodi iz udobja, temveč iz zvestobe Bogu sredi negotovosti.

Družina – prostor vere, sprave in življenja

Prvo berilo iz Sirahove knjige (Sir 3,2–6.12–14) nas spomni na spoštovanje staršev in skrb za ostarele – za tiste, ki so včasih »skriti izgnanci« znotraj družin. Psalm opeva blagoslov doma, kjer se človek boji Boga. Apostol Pavel v pismu Kološanom (Kol 3,12–2) predstavi zelo konkreten program družinskega in občestvenega življenja ter izpostavi drže usmiljenja, potrpežljivosti, odpuščánja in hvaležnosti.

Družina je prvi prostor, kjer se človek uči vere in upanja. Papež Frančišek nas je večkrat spomnil na tri preproste, a odločilne besede, ki gradijo mir, toplino in pripadnost v družini: »Prosim, hvala in oprosti.« Te besede ustvarjajo prostor sprave in miroljubnih odnosov.

Božič – rojstvo upanja

Današnji praznik obhajamo v božičnem času. Gospodovo rojstvo je temelj našega upanja. Božič ni le spomin, ampak je dogodek, ki se nadaljuje. Bog se rodi v zgodovini, v družini, v človeški krhkosti. Vsako rojstvo otroka nosi v sebi odsev te skrivnosti: življenje je dar, ki razodeva, da je prihodnost odprta. Bog, ki se rodi v Betlehemu, nam pravi: ne boj se. Svet ni prepuščen naključju. Upanje ima obraz – obraz Deteta.

Pot vere v novo leto

V tem duhu upanja stopamo tudi v novo leto. Kot romarji upanja bomo nadaljevali pot vere, zaznamovano z zaupanjem, hvaležnostjo in odgovornostjo. Poseben trenutek nas, slovenske škofe, čaka januarja prihodnje leto ob obisku papeža Leona XIV. in dikasterijev Svetega sedeža v okviru obiska ad limina apostolorum. Ta obisk ne bo le poročilo o prehojeni poti v zadnjih letih, temveč priložnost za skupno razločevanje, kako oznanjati evangelij in ga dejavno živeti. Kam nas Gospod kliče danes? Kako naj kot Cerkev na Slovenskem še bolje služimo človeku, družini in družbi? Kako naj kot občestvo ostanemo romarji upanja v svetu, ki pogosto izgublja smer?

Pogled naprej

Ob sklepu jubilejnega leta zremo tudi k 20-letnici naše škofije, ki je bila ustanovljena 7. aprila 2006. To bo priložnost, da se s hvaležnostjo ozremo nazaj in z zaupanjem naprej. Zahvalili se bomo za strukturo naše krajevne Cerkve: za župnije, ustanove, gibanja, skupnosti in predvsem za vse ljudi, ki sestavljajo živo telo novomeške škofije. Ob tem bomo ob refleksiji življenja krajevne Cerkve začrtali pot za naslednje obdobje.

Naj nas na tej poti spremlja Sveta Družina. Naj bo naše življenje romanje vere. In naj upanje, ki se je rodilo v Betlehemu, ostane luč na naši poti – danes, jutri in v letih, ki prihajajo.

Amen.