Ob zaključku obiska slovenskih škofov ad limina apostolorum je novomeški škof Andrej Saje, predsednik SŠK, 16. januarja v Rimu v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja poudaril, da je bil obisk predvsem duhovna pot k izvirom vere in utrditev občestva s papežem Leonom XIV. Slovenski škofje so pri srečanjih s svetim očetom in dikasteriji predstavili življenje Cerkve v Sloveniji ter prejeli spodbude za oznanjevanje evangelija v današnjih razmerah.
V nagovoru je škof Saje izpostavil zgled apostola Pavla kot neutrudnega oznanjevalca, ki svojo moč črpa iz zaupanja v Boga. Ob evangeliju o ozdravitvi hromega je poudaril, da je poslanstvo Cerkve pomagati ljudem priti k Jezusu ter da je oznanjevanje naloga vsega Božjega ljudstva. Sklenil je s povabilom, naj sadovi svetega leta ostanejo živi v sinodalni in misijonarski drži Cerkve, ki tudi v izzivih ohranja upanje, pogum in povezanost.
Dragi bratje škofje, dragi duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre!
Ob sklepu svetega leta in ob vstopu v novo leto smo se slovenski škofje zbrali v Rimu na obisku ad limina apostolorum. Ta obisk ni le cerkvenopravna dolžnost, ampak predvsem globoka duhovna pot. Prišli smo k izvirom naše vere, h grobovoma apostolov Petra in Pavla, da bi obnovili zvestobo evangeliju, utrdili vezi občestva s svetim očetom in znova potrdili svojo povezanost z vesoljno Cerkvijo.
V teh dneh smo ob uradnem obisku pri svetem očetu papežu Leonu XIV. ter ob srečanjih s prefekti dikasterijev Svetega sedeža in njihovimi sodelavci izkusili odprtost, pozornost in očetovsko bližino vesoljne Cerkve. Hvaležni smo za vse pogovore in izmenjave izkušenj ter za spodbudne besede svetega očeta, ki nas je potrdil v veri in nas opogumil k zavzetemu oznanjevanju evangelija v današnjih razmerah. Ta srečanja so bila priložnost, da smo lahko predstavili življenje Cerkve v Sloveniji, njene radosti in izzive, ter obenem prisluhnili širšemu utripu vesoljne Cerkve.
Iskreno se zahvaljujemo tudi za srečanja s Slovenci v Rimu, še posebej v Slovenskem papeškem zavodu Slovenik, za srečanje z veleposlanikom Republike Slovenije pri Svetem sedežu gospodom Francem Butom in veleposlanikom pri Republiki Italiji gospodom Matjažem Longarjem, za njuno naklonjenost, sodelovanje in podporo. Zahvala gre vsem sobratom škofom ter sodelavcem Slovenske škofovske konference in mnogim nevidnim sodelavkam in sodelavcem po posameznih škofijah, ki so s skrbnim delom pomagali pripraviti poročila o življenju Cerkve in omogočili ta obisk. Hvala tudi vsem, ki nas spremljate z molitvijo doma, ter vsem romarjem in vernikom, ki ste danes z nami.
Današnje bogoslužje obhajamo v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja, na kraju, kjer Cerkev že stoletja črpa navdih iz življenja in pričevanja apostola narodov. Sveti Pavel je človek, ki ga je popolnoma prevzel Kristus. Njegovo srečanje z vstalim Gospodom na poti v Damask je postalo temelj njegovega življenja in poslanstva. Od tistega trenutka dalje ni več iskal lastne slave ali varnosti, ampak je v vsem sledil Svetemu Duhu.
Pavel je neumorni oznanjevalec evangelija. Njegovo oznanjevanje ni bilo brez trpljenja, nerazumevanja in preganjanja, vendar ga to ni ustavilo. Njegova moč ni izvirala iz človeških zmožnosti, temveč iz globokega zaupanja v Boga. Prav v tem je za nas danes velik zgled: oznanjevanje evangelija zahteva pogum, zvestobo in odprtost za delovanje Svetega Duha, tudi takrat, ko se zdi, da so okoliščine težke ali neugodne.
Današnja Božja beseda iz evangelija po Marku nas popelje v hišo, kjer Jezus oznanja in kjer se je zbralo veliko ljudi, tako da še pred vrati ni bilo več prostora (2,2). Ta podoba je močna podoba Cerkve, ki živi iz poslušanja Božje besede in iz srečanja z Jezusom. Štirje možje prinesejo k njemu hromega in s svojo vero omogočijo ozdravljenje. Jezus najprej odpusti grehe, šele nato ozdravi telo. S tem razodeva, da je resnično ozdravljenje vedno celostno.
Ta evangeljski dogodek je klic Cerkvi danes. Poklicani smo, da ljudi ne puščamo na robu, da jim pomagamo priti k Jezusu, tudi če to zahteva trud, ustvarjalnost in sodelovanje. To velja posebej za nas škofe in duhovnike, pa tudi za vse vernike. Oznanjevanje evangelija ni naloga posameznikov, temveč celotnega Božjega ljudstva.
Za nami je sveto leto in božični prazniki, čas posebne milosti, sprave in notranje obnove. Bili smo in bomo tudi v prihodnje romarji upanja. Čeprav se je sveto leto končalo, se ne končuje pot, na katero smo povabljeni. Sadovi tega časa nas kličejo, da postajamo vedno bolj sinodalna in misijonarska Cerkev: Cerkev poslušanja, soudeležbe in skupne odgovornosti. Pomembno je, da verniki – zlasti laični sodelavci – vse bolj zavestno in dejavno sodelujejo pri življenju Cerkve kot živega Kristusovega telesa.
Upanje ostaja temeljna drža naše poti. Ne gre za bežno tolažbo, ampak za globoko zaupanje, da Bog ostaja zvest svojemu ljudstvu. Sveti Pavel nas uči, da se moč evangelija razodeva prav v človeški slabosti (prim. 2 Kor 12,9–10). To je dragoceno sporočilo tudi za Cerkev v Sloveniji: morda smo majhni, morda se soočamo z izzivi, vendar nas Bog kliče k zvestobi in pogumu.
Ob sklepu obiska ad limina se vračamo domov okrepljeni in utrjeni v veri, z globljim zavedanjem, da smo vsi del ene, svete, katoliške in apostolske Cerkve, ki jo vodi Petrov naslednik. Poklicani smo, da gradimo mostove zaupanja in povezovanja ter da ne ugasnemo majhnega, a dragocenega ognja vere in cerkvenega življenja v Sloveniji. Naj ta ogenj z Božjo milostjo postane svetloba, ki greje, povezuje in vodi naprej. Naj nas pri tem spremlja priprošnja svetega Pavla in moč Svetega Duha, da bomo tudi v prihodnjem obdobju z veseljem in zvestobo oznanjali Kristusov evangelij.
