Slovenski škofje so ob obisku Ad limina Apostolorum prinesli svetemu očetu Leonu XIV. in njegovim sodelavcem v rimski kuriji tipične slovenske izdelke, ki ponazarajo geografsko razgibanost Slovenije ter raznolikost njenih običajev.
Mašni plašč, mitra in dalmatiki za svetega očeta
Škofje so papežu Leonu XIV. podarili mašni plašč, dalmatiki ter mitro s starodavnimi krščanskimi motivi iz slovenskega ozemlja.
Mašni plašč, ki so ga slovenski škofje izročili papežu ob obisku Ad limina Apostolorum leta 2026, je znamenje vere, hvaležnosti in zvestobe Cerkve na Slovenskem ter njene povezanosti z vesoljno Cerkvijo in Petrovim naslednikom. V svojih vzorcih združuje zgodovinski spomin, bogato simboliko in teološko razumevanje liturgije kot kraja srečanja med Bogom in človekom.
Likovni jezik plašča izhaja iz dveh najstarejših krščanskih znamenj, odkritih na slovenskih tleh: iz Kristograma s kamnite plošče v koprski stolnici iz 6. stoletja in iz Križa, kakršen se pojavlja v mozaikih emonske krstilnice iz 4. stoletja. Obe znamenji pričujeta o zgodnji ukoreninjenosti krščanske vere in o neprekinjenem izročilu Cerkve na območju Slovenije. Skupaj izražata vero v Kristusa, ki ostaja navzoč v svoji Cerkvi skozi vse čase: »Jezus Kristus je isti včeraj in danes in na veke« (Heb 13,8).
Pri oblikovanju plašča ima posebno mesto klekljana čipka, značilno ročno delo zahodnega dela Slovenije, ki je vpisano na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Njena natančnost, potrpežljivost in skrita zahtevnost ponazarjajo držo tihega in zvestega služenja, iz katerega se rojeva lepota – kakor se tudi duhovno življenje oblikuje v zvestobi, vztrajnosti in darovanju vsakdanjega dela Bogu (prim. Kol 3,23).
Med simbolnimi motivi plašča so križ in sidro in srce, ki predstavljajo tri temeljne krščanske kreposti: vero in upanje in ljubezen (prim. 1 Kor 13,13). Križ razodeva skrivnost Kristusove daritve in odrešenja; sidro je znamenje upanja, ki drži vernika sredi preizkušenj trdno zasidranega v Bogu; srce pa izraža ljubezen, ki je izvir in cilj vsakega krščanskega delovanja.
Celotna kompozicija plašča združuje red in razgibanost. Simetrični vzorec, ki se dviga proti ovratniku, izraža harmonijo, enotnost in urejenost liturgičnega bogoslužja ter Cerkve kot občestva. Ob tem pa se vzdolž sprednje in zadnje strani pojavljajo simboli rib, razporejeni navidezno svobodno. Riba, eden najstarejših krščanskih simbolov, se navezuje na Kristusov klic učencem in na občestvo verujočih, ki so poklicani slediti Gospodu (prim. Mt 4,19). Njihova razporeditev nakazuje raznolikost poti rasti v veri znotraj skupnosti, število rib ponazarja šest slovenskih škofij in raznovrstnost darov, ki v Cerkvi tvorijo eno telo (prim. 1 Kor 12,12). Tako kompozicija razodeva, kako se v Cerkvi urejenost in raznolikost medsebojno dopolnjujeta.
Simetričnost je temeljni oblikovni princip plašča. Križ in Kristogram sta zasnovana iz štirih preslikanih četrtin, kar simbolizira celovitost in univerzalnost odrešenja, namenjenega vsem štirim stranem sveta in vsem ljudem. Tudi riba je oblikovana iz dveh enakih polovic, kar poudarja ravnovesje med posameznikom in skupnostjo ter med poklicanostjo in odgovorom.
Zaporedje simbolov usmerja pogled od spodnjega dela plašča navzgor. Sidro kot znamenje upanja prehaja v Kristogram, v katerem je diskretno vključeno vidno srce kot znamenje ljubezni, in se nadaljuje v Križ, ki razodeva dovršitev te poti v Kristusovi daritvi.
Ponavljanje vzorcev sledi tudi simboliki svetopisemskih števil. Število sedem izraža polnost in dovršenost Božjega stvarjenja (prim. 1 Mz 2,2–3), število osem pa pomeni novost, vstajenje in obljubo večnega življenja, saj je osmi dan dan Kristusovega vstajenja. Skupaj ti števili izražata krščansko upanje, ki stoji med že dopolnjenim stvarstvom in še pričakovano polnostjo odrešenja.
Mašni plašč tako predstavlja vero in bogoslužje Cerkve in je dar Cerkve na Slovenskem Petrovemu nasledniku svetemu očetu Leonu XIV v znamenje edinosti in zvestobe Kristusu.
Pri nastanku mašnega plašča so sodelovali: Petra Marinko Rus, oblikovalka, Matej Peljhan, krojač, Bojana Leskovec, šivilja, Nuška Likar, šivilja, Martina Lapanja, klekljarica, Marica Kosmač, klekljarica, Marija Tratnik, klekljarica, Marjeta Adam, klekljarica, Silva Makuc, klekljarica in Valerija Krivec, klekljarica.
Med, olje in vino
Škofje so svetemu očetu Leonu XIV. ter prefektom dikasterijev izročili slovenski med, olje in vino, ki predstavljajo našo domovino iz kulinaričnega vidika. Med in čebelarstvo sta sestavni del slovenske identitete ter naš prepoznavni znak o spoštovanju stvarstva in za celostno ekologijo. Slovenski duhovniki so pomembno prispevali k razvoju čebelarstva ter tudi sami so bili in so tudi danes čebelarji.
Slovenija se lahko ponaša z devetimi vinorodnimi okoliši, kar predstavlja njeno bogato vinogradniško tradicijo. Vino povezuje našo državo od vzhodne do zahodne meje ter je simbol slovenskega znanja in kakovosti na področju kulinarike.
Oljčno olje je simbol sredozemlja in njegove antične kulture, ki je že več tisočletij prisotna tudi na našem ozemlju. Olje ima v krščanstvu posebno simboliko, saj se uporablja pri bogoslužju in podeljevanju zakramentov.
Med, vino in olje predstavljajo pestrost ozemlja naše domovine ter njenih prebivalcev, srečevanje kultur in jezikov. Slovenija je namreč edina evropska država, ki se stika z germanskim, latinskim, slovanskim in ugorfinskim jezikovnim področjem ter je naravni most med zahodno in vzhodno Evropo, med Alpami, Jadranskim morjem in Panonsko nižino.
Vino je pridelal Aleš Hrvatin iz Šmarij pri Kopru (Vinales), ekstradeviško oljčno olje je pridelal Jernej Brec iz Šmarij pri Kopru (Carcauec – hiša oljčnega olja in kozmetike) ter med je pridelal Jože Ferenčak iz Brežič (Čebelarstvo Ferenčak).
