V tem tednu ima škof Jamnik predavanja na Inštitutu Matteo Ricci v Pekingu. Eno predavanje o temeljnih vrednotah EU in pomenu dialoga z azijskim svetom pa je kot predsednik Komisije za etiko pri COMECE imel tudi na državni univerzi v Bruslju.

Inštitut Matteo Ricci (po italijanskem jezuitu, ki je v Pekingu zgradil prvo cerkev) združuje študente in profesorje različnih starosti, ki se zanimajo za etična vprašanja in tematiko s področja poslovne etike. Stefan Rothlin, ki inštitut vodi (žal je bil zaradi bolezni odsoten), želi na ta način spodbujati dialog, poznavanje temeljnih načel etike na poslovnem področju (Kitajska se zares z vso hitrostjo ekonomsko razvija v tekmovalnosti s preostalim svetom) in ta načela aplicirati v konkretno življenje. Študentje so večinoma katoličani, nekaj je tudi pripadnikov konfucianizma, med njimi sta dva budista in celo en taoist.

Študentje so izjemno zavzeti, ustvarjalni in lahko bi rekel tudi tekmovalni, saj so po 15 urah predavanj in študija doma morali na koncu napisati esej. Izjemno sem bil presenečen, kako ustvarjalni so in kako dajejo poseben poudarek skupnosti, medsebojnim odnosom in odgovornosti do družbe. Tudi versko so zelo poglobljeni, saj vprašanja aplikativne etike analiziramo v luči vere, pa naj bo to krščanstvo, konfucianizem ali druge vere.

V pogovorih s študenti, profesorji in drugimi, ki jih srečujem, ugotavljam, da je vprašanje verske svobode v sedanji situaciji precej šibko uveljavljeno. Oblast prikrito pritiska na Katoliško cerkev, vse želi nadzorovati; župnije in škofije morajo natančno poročati o vseh dejavnostih, številu udeležencev pri maši in vseh drugih delih, ki jih opravljajo. Pred vsako cerkvijo je izobešena kitajska zastava itd.

A vse to ne ustavi ljudi, ki so v veri našli smisel življenja. Posebej sem bil navdušen, da se k molitvi in obhajanju evharistije zbira zelo veliko mladih. O številu kristjanov na Kitajskem je težko govoriti. Prav gotovo gre za številko okoli 100 milijonov ali pa še bistveno več.

Za Kitajce pravijo, da je njihovo delovanje »tek na dolge proge« – nič se jim ne mudi, vse kontrolirajo, nadzorujejo in zelo subtilno vlečejo politične in gospodarske poteze. Študentje na inštitutu so postavljeni v ta prostor, ki je tudi njihova priložnost. Kot kristjani so poklicani, da krščanske vrednote živijo v svojih poklicih, predvsem tako, da pričujejo s svojim življenjem.