Bralka Angela sprašuje: »Sem že precej v letih in zavedam se, da se moje zemeljsko življenje počasi izteka. Ob slovesu bi si želela cerkveni obred, a moji domači so se oddaljili od Cerkve in kljub moji jasni želji, da bi si to želela, ne verjamem, da bodo izpolnili to mojo željo. Kaj lahko naredim, da bi kljub nasprotovanju domačih imela cerkveni pogreb?« Odgovarja novomeški škof, dr. Andrej Saje.
Spoštovana gospa Angela!
Vaše vprašanje glede cerkvenega pogreba, ki si ga želite, in dvomov, ali bodo svojci vaše upravičeno pričakovanje in željo spoštovali, je zelo na mestu. S tem vprašanjem se danes srečujejo mnogi. Kot verujoča oseba veste, da je krščanski pogreb pomemben zadnji obred, ko nekoga spoštljivo in z molitvijo položimo k večnemu počitku. Naj najprej povem nekaj o razumevanju pogreba danes.
Cerkvenih pogrebov je vse manj. Duhovniki pri pogrebih opažamo, da so navzoči vse bolj nevedni. Pozabili so odgovore pri osnovnih molitvah. Na duhovnikov pozdrav »Gospod z vami«, na drugi strani pogosto naletimo na tišino in zadrego. Nekateri se med obredom pogovarjajo ali celo gledajo v telefone. Krščanski pogreb ni več družbena norma, ki smo jo poznali v preteklosti.
Kako današnji človek razume slovo od pokojnih in svetost trenutka, pove primer gospe, ki je prišla naročit pogreb. Ko sta se z župnikom o vsem dogovorila, mu je gospa rekla: »Saj boste opravili vse tako, kot sva rekla, mene namreč ne bo na maminem pogrebu, ker imam v času pogreba plačan dopust v tujini in me ne bo zraven.« Duhovniki večkrat slišijo tudi naslednja priporočila: »Svete maše ne želimo, pa bolj na kratko napravite, da bo ceneje in bomo prej končali.«
Čeprav krščanski pogreb ni zakrament, je zakramental, ima kot verski obred pomembno mesto. Domači in drugi ljudje se pri tem liturgičnem obredu zberejo v duhu molitve in hvaležnosti za pokojnikovo življenje. Med obredom se spomnimo na zakrament svetega krsta, s katerim smo bili vcepljeni v Cerkev kot Kristusovo skrivno telo. Krščanski pogreb je dejanje naše vere v posmrtno življenje. Od pokojnih se poslavljamo z Jezusovimi tolažilnimi besedami, da bomo potolaženi in obujeni v novo, večno življenje.
Pri pogrebnih obredih je prav, da upoštevamo vsaj tri vidike. Položaj pokojnika, svojcev in krščanske skupnosti. Včasih so lahko medsebojni odnosi ali odnos s Cerkvijo skrhani in napeti. Pokojni je bil npr. aktiven kristjan, otroci pa so oddaljeni in jim vera nič več ne pomeni. Ne dajo več niti daru za sveto mašo, ker se jim zaradi pomanjkanja ali izgube vere to ne zdi smiselno in potrebno. Zgodi se tudi nasprotno: da pokojni izrecno ni želel biti krščansko pokopan in se verski obred opravi na žejo svojcev, ki verujejo in se želijo posloviti od družinskega člana kot kristjani.
V vsakem primeru je prav, da sorodniki spoštujejo in izpolnijo želje pokojnika. V vašem primeru je prava pot, da se najprej pogovorite z domačimi. Iztek življenja je zadnja priložnost, da se poravnajo morebitne zamere in nerazrešena vprašanja. Če to uspe, je slovo za vse lažje in je tudi preprosteje sprejeti pokojnikove želje. Vse to olajša tudi proces žalovanja.
Pogovorite se tudi z duhovnikom. Skupaj lahko najdeta ustrezno rešitev, kako izbrati pravo priložnost in način, da se s svojci to vprašanje primerno odpre. Zelo pomembno je, da se pred smrtjo uredijo pravna in zapuščinska razmerja v obliki ustrezno podpisane oporoke, v kateri opišete tudi želje glede oblike pogreba. Pri pogovoru s svojci je pomemben način, kako kaj povemo. Od njih ničesar ne zahtevajte, pač pa govorite o sebi, svoji veri, kaj vam ta pomeni, in jih prosite, naj spoštujejo in upoštevajo vaše poslednje želje.
