Ob 1000-letnici župnije Solkan je 1. februarja 2026 slovesno bogoslužje vodil koprski škof Peter Štumpf. V nagovoru je izhajal iz Jezusovih blagrov ter poudaril, da krščanska vera gradi »civilizacijo ljubezni«, v kateri imajo posebno mesto šibki in prezrti.

Posebno pozornost je namenil solkanski oljenki, zgodnjekrščanskemu simbolu Kristusa kot luči sveta, ki vernike vabi k duhovni budnosti in odgovornosti za vero. Spomnil je, da svetilka brez olja – podobe Svetega Duha – ne more svetiti.

Slovesnost je bila tudi romanje vere in povezovanja Slovencev z obeh strani meje ter priložnost zahvale nadškofu Carlo Maria Redaelli, ob njegovem odhodu v Rim na služenje vesoljni Cerkvi. Škof Štumpf je poudaril, da kristjani morda ne bodo številni ali vplivni, a ostajajo nosilci smisla in upanja sveta, ter vernike spodbudil k zvestobi evangeliju, moči Svetega Duha in Marijini priprošnji na bližnji Sveta Gora.

Nagovor škofa Petra Štumpfa objavljamo v celoti.

Evangelist Matej nam je sporočil, da je Jezus zagledal množice. Se pravi, da jih je opazil. Ni se jim ognil, temveč se je povzpel na goro z namenom (prim. Mt 5,1).  

Gora je kraj odmaknjenosti, boljšega pogleda, kraj možnosti za globoko misel in preroško besedo. Mojzes je na gori Sinaj prejel Deset Božjih zapovedi kot zavezo med Bogom in izvoljenim ljudstvom (prim. 2 Mz 20, 1-21). Tudi Sion je gora, kjer domuje tempelj, kraj za prebivališče Boga (prim. Ps 132, 13).  Končno se je Jezus spremenil na gori in ožjemu krogu učencev razodel svoje veličastvo (prim. Lk 9, 28b-36).  

Tokrat se je Jezus povzpel na goro, da javno predstavi ustavo Božjega kraljestva, ki pomeni prelom z judovsko postavo in rimsko zakonodajo. Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, krotkim, lačnim in žejnim pravičnosti, blagor usmiljenim, čistim v srcu, tistim ki delajo za mir, ki so zaradi pravičnosti preganjani, zasramovani in preganjani zaradi njega  (prim. Mt 5, 1–12a), - vse to ustvarja novo civilizacijo ljubezni, kjer so pomembni šibki in brezpravni.

Jezus je z blagri povabil pravičnost in usmiljenje, naj skupaj hodita do nemočnih in ogroženih. Plačila jima ne odmerja z denarjem, močjo in oblastjo, temveč s samimi nebesi.

Ta večer smo priromali v tisočletno župnijo Solkan. Prišli smo iz slovenske in italijanske strani. To je romanje vere, prijateljstva in povezovanja. Pobudo za srečanje in sveto mašo je dal nadškof Karlo Maria Redaelli. Ne vemo ali je takrat že slutil, da ga sveti oče Leon XIV. kliče za svojega ožjega sodelavca v Rim, v službi tajnika Dikasterija za duhovnike. Tega smo veseli, saj je za goriško Cerkev in tudi za sosednje Cerkve to veliko priznanje. Smo pa tudi nekoliko žalostni, ker odhaja dobri oče, pastir in brat, ki nas ima rad, in nas je povezoval v eno prijazno družino bratov in sester v istem krstu. Gospoda nadškofa v molitvi priporočajmo Jezusovi skrbnosti. Danes je torej tudi dan zahvale Gospod Jezusu in nadškofu Karlu, da smo lahko skupaj romarji upanja.

Solkanska oljenka iz prvih stoletij krščanstva, ki so jo našli blizu župnijske cerkve sv. Štefana,  nam pričuje o zgodnji veri naših prednikov. Tudi tukaj je krščanstvo dalo slovo antiki, saj je teološko in filozofsko postajalo močnejše in učinkovitejše. Obdobje med četrtim in šestim stoletjem po Kristusu - v tem času so izdelali solkansko oljenko - je že bilo obdobje cerkvenih očetov, ki so pripomogli k zadnjemu razcvetu klasične literarne kulture.

Med njimi so bili največji retoriki, najbolj prefinjeni metafiziki in najbolj inovativni stilisti. Redki poganski pisci tega obdobja so se lahko kosali z osupljivo močjo grščine Janeza Zlatoustega, s spokojnim tokom klasične veličine Gregorja Nacianškega, z izjemnim prelivanjem, okretnostjo in neposrednostjo Avguštinove latinščine, z eleganco in natančnostjo Hieronima in Ambroža. Slednji je posvetil v škofa Kromacija Oglejskega, pastirja naših antičnih prednikov, sicer pa odličnega latinista, pridigarja in pomočnika revnim in zapostavljenim.  

Oljenka je verjetno prišla v Solkan iz rimskih kulturnih območij (morda iz Ogleja ali celo iz severne Afrike) in nosi arheološko vrednost kot predmet iz zgodnje krščanske antike.

Na oljenki je upodobljen krščanski monogram (Chi–Rho), to je simbol Kristusa, kjer se prepletata grški črki Χ (Chi) in Ρ (Rho), prvi dve črki imena Χριστός (Kristos). Ta znak predstavlja Kristusa kot luč sveta, ki je vstal od mrtvih. Njegova stalna prisotnost premaguje temo greha in tudi nevednosti.

Če svetilka ni napolnjena z oljem, ki pomeni moč in delovanje Svetega Duha, ne more dati svetlobe. Oljenka pomeni duhovno prebujenje in odgovornost do vere, ki nam osvetljuje poti do Kristusa.

Naš čas pomeni vračanje v obdobje začetkov krščanstva. Izginjata množičnost in privilegiranost, grozijo nam preganjanja. Krščanstvo kot ideja ni več sol in luč sveta. Vendar pa so sol in luč tisti, ki še zmeraj resno jemljejo blagre.

Jezus je garant za vse, ki vanj verujemo. Ne bo nas dosti, vendar bomo obstali. Ne bomo glasni in vplivni, vendar bomo smiselni in potrebni. Ne bomo učinkoviti za geopolitiko, vendar odločilni za prihodnost tega sveta. Kristjani dajemo temu svetu smisel in upanje. To se prečiščuje in kali v ognju Svetega Duha, ki naše besede, misli in dejanja povezuje z Bogom, in niso zreducirana zgolj na dogajanja v tem času in prostoru. Kristjani ne živimo od logike tega sveta, temveč od modrosti Svetega Duha, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu in jo spoznavamo v Svetem pismu ter cerkvenem učiteljstvu.

Blizu Solkana je gora, ki je sveta. Na tej gori je doma blažena Devica Marija. K njej radi gremo, da molimo, pojemo in jo prosimo po mnogih namenih, ki določajo in oblikujejo naše življenje. Blagor ji, ki je verovala in zato postala Mati Božjega Sina (prim. Lk 1, 45).

Sveta Gora je zaradi Marijine vere kraj blagrov. To močno čutimo. Naj tej gori so doma vse njene pomoči, ki jih potrebujemo za nebesa.

»Mati Marija, ostani naša Pomočnica in Tolažnica zdaj in ob uri našega odhoda v večnost.«

Amen.