Ob praznovanju godu blaženega škofa Antona Martina Slomška je v mariborski stolnici potekala slovesna sveta maša, ki jo je zaznamovala molitev ter priprošnja bl. škofu Slomšku. Po končani maši so se verniki skupaj z duhovniki in redovnicami ustavili ob Slomškovem grobu, kjer so molili litanije in prejeli blagoslov z njegovimi relikvijami.

Nadškof je v nagovoru poudaril, da nam današnji evangelij Boga razodeva kot življenje samo – kot Besedo življenja, ki jo moremo slišati in otipati (prim. Jn 1,1–3). Kristus je prišel, da bi nam odprl pot v življenje, ki je večno in brez zatona. Enako pot je svojim vernikom kazal blaženi Anton Martin Slomšek. Njegovo življenjsko geslo »Vse k večji Božji časti in zveličanje duš« ni bilo le besede, temveč program, po katerem je živel vsak svoj dan.

Kot duhovnik in škof je bil Slomšek popolnoma izročen Bogu. Njegovo življenje je bilo neprestano prizadevanje, da bi vernike vodil k resničnemu življenju – tistemu, ki ga človek zaživi šele v osebnem in pristnem odnosu z Bogom. Prav krst je po njegovih besedah trenutek, ko kristjan postane mladika na Kristusovi trti, iz katere prejema življenjski sok, ki obrodi sadove ljubezni, veselja, miru, blagosti, dobrotljivosti in zvestobe (prim. Gal 5,22–23).

Slomšek je z žalostjo gledal na kristjane, ki dar krsta niso razvijali in utrjevali. Zato jih je s svojim zgledom, pridigami in katehezami vabil, naj vero sprejmejo kot dar, ki je temelj življenja. Zanj je bila vera luč, ki človeku kaže pot in mu razkriva smisel življenja. Tako se ni bal smrti – tudi ko je bil bolan in izmučen, je do konca vztrajal pri svojem poslanstvu. V svoji oporoki je zapisal: »Svojo neumrjočo dušo izročam Bogu in pobožnemu spominu svojih prijateljev in ovčic, svoje telo pa materi zemlji.«

Večer 24. septembra 1862, ko je Slomšek umrl, ni bil trenutek konca, temveč rojstvo za nebesa. Prostor, kjer se je zaključila njegova zemeljska pot, je bil kot obsijan z zarjo velikonočnega jutra. Njegova smrt je postala pričevanje, da življenje v Bogu ne ugasne, temveč se dovrši v večnosti. Slomšek je življenje razumel kot romanje proti Očetovi hiši in vsak trenutek preživljal kot bivanje v Božji navzočnosti – zato je lahko mirno pel: »V nebesih sem doma.«

Leta 1999 ga je papež Janez Pavel II. v Mariboru povzdignil med blažene. To dejanje Cerkve ni le priznanje preteklosti, temveč je spodbuda sedanjosti. Slomšek je danes priprošnjik Slovencev in vseh, ki želijo svojo vero živeti zavzeto, stanovitno in zvesto. Njegov zgled nas uči, da svetost ni nekaj nedosegljivega, ampak se uresničuje v vsakdanjem življenju – v zvestobi poklicu, v predanosti Bogu, v ljubezni do bližnjega in v prizadevanju za skupno dobro.

Zato se mu danes priporočamo v svojih preizkušnjah in prošnjah. Prosimo ga, naj nam izprosi rast v veri, da bomo duhovne, verske, moralne, kulturne in narodnostne vrednote ne le spoštovali, ampak jih tudi živeli. Tako bo Božje kraljestvo raslo tudi po nas in med nami bo vsak dan več modrosti, stanovitnosti in marljivosti – in ne bomo se bali prihodnosti, ne te zemeljske, ne tiste večne.

Stolni župnik je ob sklepu slovesnosti vernike spodbudil z mislijo, ki lepo zaokrožuje Slomškovo življenje in poslanstvo: »Bog nam na pot pošilja svetnike, ki so kot luči, da bi tudi mi dospeli v večnost.«

Slomšek je vse bolj aktualen za današnji čas

Zgodovina nam kaže določene osebnosti, ki jih je pomembno pomniti.

So tiste, negativne, pri katerih pazimo, »da tako pa ne«, so pa tiste, ki so svetel zgled, navdih in ki svetlijo naše življenje. Eden takih je bil tudi bl. Anton Martin Slomšek.

Jesen prinaša veliko lepih praznikov in tudi Slomšek je bil zelo povezan z utripom ljudi v doživljanju posameznih letnih obdobjih.

»Znal je čutiti življenje in se ga je veselil. Njegovo sporočilo nam je blizu, ker ne govori z neke odtujenosti, ampak iz prežetosti čutenj, ki jih doživljamo ljudje v svojem hotenju po preseganju.«

Slomšek se je znal z ljudmi veseliti v vsakdanjih sprotnih radostih.

»Obenem pa je kazal v smer popolne duhovne potešitve in umiritve na tej duhovni ravni in pa vrednotam družinskega življenja, ki umirijo srce.« 

Tako je Slomšek še kako aktualen za današnji čas in nas tudi nagovarja z zapisi in mislimi.

Slomšek v ospredje postavili njegov znani rek »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.« »Ne gre se igrati z osebno in narodno identiteto. Smo priča preseljevanju narodov in mnogi se počutijo ogrožene. Če nas bo kaj ogrozilo, bo to naša vseenost in brezbrižnost do lastne identitete. Moramo obuditi »lastni jaz«. Če živim iz lastne osebnosti in utrdim korenine, potem sem dobro zakoreninjen in mi je zanimivo vstopati v odnos drugačnosti. Če pa se odtujim in sem »ovčka v množici brez imena«, potem je ta strah ogroženosti upravičen. Če smo tuji sami sebi, nas tujci lahko ogrozijo, če pa nismo, so lahko drugačni obogatitev in dopolnitev.«

Če si veren vidiš dlje in globlje

»Vera nas uravnava, zato je luč. Ker svetli in če ne bi svetlila, bi bila čisto odveč. Ampak v razpetosti med dobrim in zlim, se je dobro oprijeti besed, ki ti zagotavljajo, da se boš lahko razvijal v smeri žlahtnosti in uresničevanja medosebnih odnosov. Jezusove evangeljske besede so dobro napotilo za življenje, predvsem v obdobjih negotovosti. Kar je sveto, je moč ljubezni in vzorec svete trojice nas nagovarja, da v raznolikosti prepričanj poiščemo skupne imenovalce.«

Naj ne bo praznik bl. A. M. Slomška samo spomin, naj bo tudi spodbuda, da bi se bl. A.M. Slomšku pogosto priporočali z zaupanjem in vero.

Vir: Nadškofija Maribor