23. septembra, na dan, ko v Sloveniji obhajamo Dan slovenskega športa, je na pobudo Slovenske škofovske konference na Brezjah potekalo slovensko jubilejno srečanje športnikov in športnic.

Po sveti maši, ki jo je daroval p. Miran Žvanut, je zbrane najprej nagovoril rektor svetišča p. dr. Robert Bahčič. Spomnil je, da letos mineva že 25 let odkar je v Sydneyju ob olimpijskih zmagah Iztoka Čopa, Luke Špika in Rajmonda Debevca prvič zazvenela slovenska himna. Temu, da se je jubilejni dogodek odvil prav na Brezjah pa je botrovalo dejstvo, da na Brezje prihajajo mnogi športniki, ki se Mariji Pomagaj priporočajo in zahvaljujejo za športne uspehe.

Okroglo mizo je povezoval filozof športa dr. Jernej Pisk, ki je uvodoma dejal: »Šport ni samo tekmovanje in ni samo igra. Je šola življenja, prostor, kjer se učimo vztrajnosti, discipline, sodelovanja, pa tudi sprejemanja porazov in veselja nad uspehi. Hkrati je šport prostor, kjer se lahko prepletajo tudi duhovne razsežnosti vere, upanja in ljubezni«. Pri pogovoru so sodelovali: jezuitski provincial in maratonec p. Miran Žvanut, atlet Roman Kejžar, smučarska tekačica Petra Majdič in Dare Prevc, oče skakalne družine Prevc.

Šport ni le poklic, ampak je način življenja. Ljudje smo ustvarjeni za gibanje. »Naš način življenja nas je prilepil k računalnikom, pisalni mizi in od tod izvira tudi veliko bolezni. Recept je preprost: vzeti si je treba čas, iti v naravo, se gibati« je dejal p. Miran Žvanut. To seveda zahteva tudi odrekanje in prilagajanje. Dare Prevc je opisal, kako se je v njihovi družini vse dnevno prilagajalo športnim obveznostim, saj več kot za en dan naprej ni bilo mogoče načrtovati.

Temelj športnega delovanja je želja. »Danes ljudje nimajo več želja. Šport pa je dejavnost, ki ti prebuja želje po lastnem napredovanju, samospoznavanju, po nečemu več. Ljudje smo narejeni tako, da si moramo želeti nekaj več« (Petra Majdič). V tej luči šport ni mučenje, ampak nekaj lepega.

Šport je najprej sredstvo za spoznavanje samega sebe. »Svoje telo, misli sem gotovo najbolj poznala, ko sem aktivno trenirala. Šport ti da orodje, da svoje telo spoznaš, daje ti možnosti za preseganje okvirov družbe, rezultatov. Lahko razviješ zdravo tekmovalnost, ne toliko po premagovanju drugih, ampak samega sebe«, je dejala Petra Majdič. Bolj ko človek vodi svoje telo proti robu lastne zmogljivosti, bolj napreduje, za to pa sta potrebna čas in vztrajnost.

Šport nas uči sodelovanja. Tudi če gre za individualen šport, je ta povezan z mnogimi ljudmi, ki stojijo v ozadju. »Občutek skupnosti, da vsi delamo za en cilj, je kot neke vrste meditacija« (Petra Majdič).

Svet športa je tudi šola izgubljanja. Kakor gremo skozi težave, napore in stiske v vsakdanjem življenju, in se jih učimo sprejemati, prav tako je tudi pri športu: »Na porazih se učimo. Če bi ves čas zmagovali, ne bi razmišljali o tem, kako kaj izboljšati. Ob porazih pa razmišljaš, kako bi napredoval, kako bi postal boljši. To velja za vse stvari« (Roman Kejžar). Prevc je poudaril, da je to zelo pomembno že pri vzgoji otrok. Starši imajo namreč pogosto ogromna pričakovanja. »Če nekdo zmaga kot 12-letnik, še ni treba doma proslavljati s torto, ampak je potrebno misliti na to, da bo lahko naslednji teden povsem drugače. Kako boš takrat reagiral, kaj boš takrat naredil? Tako malo je potrebno, da si malo nižje, pa je po sodbi medijev in ljudi že vse narobe!«

Naše življenje je pot, vera je pot in tudi šport je pot, ki zahteva vsakodnevno delo. »Smisel božiča in velike noči je čisto drugačen, če to že vsak teden, vsako nedeljo doživljaš pri maši. Isto je pri športu. Olimpijska medalja ima čisto drugačen lesk, ker moraš vložiti toliko napora, da to dosežeš«, je dejala Majdičeva. Pri tem je zelo pomembno, da se naučimo voditi svoje misli, da jih usmerjamo s pozitivnim, tudi z Božjo besedo.

Svojo izkušnjo in komentar sta k povedanemu dodala tudi dva udeleženca jubileja športnikov:  Branko Potočnik, duhovnik, nekdanji smučar tekmovalec in trener, in Daniel Videtič, športni-nogometni delavec.

Po pogovoru je sledila molitev v baziliki Marije Pomagaj, ki sta jo ob pesmi in v duhu Frančiškove hvalnice stvarstva vodila g. Janez Ferlež in s. Ema Alič.

Ob koncu srečanja je udeležence nagovoril škof msgr. dr. Anton Jamnik: »Dragi športniki, vaš zgled, vaše pričevanje, vaši napori, uspehi in porazi, so nam zgled, kako je potrebno v življenju vztrajati in vedno znova ohranjati upanje.« Spomnil se je srečanja s svojim nekdanjim birmancem, skakalcem Petrom Prevcem, ki mu je dejal,  da »vzgonski veter Svetega Duha vedno deluje, ko je lepo in posebej, ko gre vse skupaj malo težje.« Omenil je zamisel Teilharda de Chardina o vstopanju ljudi na pot sreče, ki je podobna poti v gore, kjer srečamo utrujence, uživače in navdušence; športniki so najbolj podobni prav slednjim, saj gre za »dosledne ljudi, ki vztrajajo na svoji poti kljub naporu in oviram, nosijo svoj nahrbtnik in osvojijo vrh in doživijo resnično srečo.«

Nagovor je sklenil z mislimi treh papežev, navdušenih športnikov: sv. Janeza Pavla II., Frančiška in Leona XIV. Prav slednji je ob jubileju športnikov v Rimu letos omenil tri vidike zaradi katerih je šport pomemben za vzgojo: uči vrednote sodelovanja, skupne hoje, podeljevanja; krepi konkretnost bivanja skupaj, občutek telesa, prostora, napora, realnega časa in uči nas tudi znati izgubljati.

Jubilej športnikov se je tako prelil v druženje in prijeten klepet, ob katerem je marsikdo izrazil željo, da bi se podobna srečanja v okviru slovenske Cerkve nadaljevala.

s. Božena Kutnar