Papež se je v petek, 24. oktobra, srečal z udeleženci jubileja sinodalnih ekip in participativnih teles (duhovniški svet, pastoralni svet, ekonomski svet ...). Sedem delegatov z vseh celin je predstavilo poročila, nato pa je vsak svetemu očetu zastavil tudi vprašanje. V odgovorih je sveti oče izpostavil misijonsko poslanstvo Cerkve, ki mora prisluhniti »kriku zemlje« in si prizadevati za spoštovanje karizem vseh. Prav tako mora biti »most med kulturami in verstvi« ter graditi mir in občestvo.

Pomen združevanja v Cerkvi

Eno izmed začetnih vprašanj se je nanašalo na vlogo združevanja v Cerkvi, saj je bil ves čas sinode, zlasti v izvedbeni fazi, poudarjen pomen celinskih sinodalnih skupin. Susan Sela, delegatka iz Oceanije, je svetega očeta vprašala, če meni, da bodo imele v življenju Cerkve celinske, nacionalne ali regionalne škofovske konference ter cerkvene province vedno večjo vlogo.

»Kratek odgovor je: da. Pričakujem in upam, da bodo različne cerkvene skupine še naprej rasle kot izraz občestva v Cerkvi; da bodo uporabljale darove, ki jih vsi prejemamo skozi to življenje sinodalnosti.
Rad bi navedel zelo konkreten primer, ki me je zelo pretresel. Pred kratkim sem se srečal s škofom iz vaše regije, ki je dejal, da je vprašanje podnebnih sprememb tako nujno, da bo v manj kot 50 letih, če se bodo stvari tako nadaljevale, njegova država izginila. Mi uživamo v razkošju in sedimo v zelo udobnih prostorih ter razmišljamo o stvareh, ki se včasih morda zdijo zelo teoretične. Toda ko slišimo presunljive krike ljudi na različnih koncih sveta, bodisi zaradi revščine ali nepravičnosti, bodisi zaradi podnebnih sprememb ali morda zaradi številnih drugih vzrokov, se zavemo, da ne razmišljamo le o teoretičnih zadevah in se je nujno potrebno odzvati. Upam, da bomo vsi zelo resno vzeli poziv, ki ga je papež Frančišek pred desetimi leti v okrožnici Laudato si’ naslovil na vso Cerkev in svet, ter rekel, da je tudi to del odziva naše vere na dogajanje v našem svetu. Ne smemo biti pasivni.

Zato upam, da bomo prek škofovskih konferenc, cerkvenih provinc in celinskih škofovskih konferenc lahko obravnavali nekatere od teh zelo konkretnih vprašanj in kaj spremenili. Menim, da Cerkev ima glas; in moramo biti pogumni, da ga dvignemo in spremenimo svet, da bo postal boljši.«

Vloga formacije na vseh ravneh

Sledilo je poročilo škofovskih konferenc ZDA in Kanade, ki ga je predstavil kanadski škof msgr. Alain Faubert. Papeža je vprašal, kaj bi rekel škofom in duhovnikom, ki se bojijo, da bo sinodalnost zmanjšala njihovo avtoriteto pastirjev. Hkrati ga je zanimalo, kaj je potrebno storiti, da bi se v škofijah in župnijah bolj razumevalo in spodbujalo odgovornost, soodgovornost in transparentnost.

Sveti oče je uvodoma dejal, da Kanada in ZDA doživljata velike težave. Državi, ki sta veljali za najtesnejši zaveznici, se včasih ločita druga od druge. To je po papeževih besedah še en dokaz, zakaj so sinodalnost, poslušanje in dialog tako pomembni ter kako jih konkretno uporabljamo v vsakdanjem življenju. Hkrati je spomnil, da se je potrebno zavedati, da vse stvari ne potekajo »v enakem ritmu ali z enako hitrostjo, ampak dejansko obstajajo razlike«. Ob tem se je navezal na vprašanje glede zmanjšanja avtoritete škofov ali duhovnikov.

»Rad bi vas vse povabil k razmisleku o tem, kaj pomeni sinodalnost, in da še bolj kot škofe povabite duhovnike, da odprejo svoja srca in sodelujejo v teh procesih. Pogosto do upiranja pride zaradi strahu in pomanjkanja vednosti. Vsi, ki so do sedaj predstavili poročilo svoje regije, so kot prednostno nalogo navedli formacijo. In menim, da moramo biti zelo jasni in iskreni glede pomena formacije na vseh ravneh.

Včasih podamo pripravljene odgovore brez ustrezne potrebne priprave, da bi prišli do zaključka, ki so ga morda nekateri izmed nas že naredili, drugi pa ga še niso pripravljeni ali sposobni razumeti. In brez ustrezne formacije na vseh stopnjah – v šolah, semeniščih, programih stalnega izobraževanja, formaciji odraslih laikov itd. – bo prihajalo do odpora in pomanjkanja razumevanja.

Mislim, da moramo vsaj do določene mere razumeti, da vsi ne tečemo enako hitro in da moramo biti včasih potrpežljivi drug z drugim. Namesto da bi nekaj ljudi teklo naprej in za seboj pustilo veliko skupino, kar bi lahko povzročilo celo prelom v cerkveni izkušnji, moramo iskati načine, včasih zelo konkretne, da razumemo, kaj se dogaja na vsakem mestu; do kakšnih uporov prihaja ali od kod prihajajo, ter kaj lahko storimo, da bi vedno bolj spodbujali izkušnjo občestva v tej Cerkvi, ki je sinodalna.

Zato menim, da imajo v ZDA številne že obstoječe strukture velik potencial, da postanejo sinodalne in najdejo načine za nadaljnje preoblikovanje v bolj vključujoče vrste izkušenj, tako v pastoralnih svetih kot tudi v drugih škofijskih strukturah ali pri srečanjih. Vključevati je potrebno ljudstvo, moške in ženske, laike in duhovnike, redovnike in redovnice itd., da lahko vsi sodelujejo in čutijo veliko soodgovornost za pripadnost, vodstvo in odgovornost v življenju Cerkve. Seveda obstajajo izzivi, vendar mislim, da so bili nekateri pomembni koraki že storjeni in upam, da bo tako tudi naprej.«

več sledi

Vir: Vatican news