Sveto leto v Cerkvi na Slovenskem obhajamo tudi s stanovskimi shodi – Škofija Novo mesto je tako na prvo septembrsko soboto v organizaciji kočevske dekanije v Kočevju priredila shod pedagoških delavcev z okroglo mizo, adoracijo in mašno daritvijo. Središčni pojem shoda je bila sprava in razmislek o tem, ali je ta sprava (v razklanem slovenskem narodu) prazno ali vendarle utemeljeno upanje.

Prav pedagoški delavci so namreč eni ključnih nosilcev upanja v vsaki družbi. Na to njihovo poslanstvo je v pozdravnem govoru udeležencem shoda (na začetku maše ga je prebral generalni vikar novomeške škofije Peter Kokotec) spomnil škof Andrej Saje.

Škof Saje učiteljem: »Skupaj okrepimo vero in svetu prinašajmo upanje!«

Novomeški ordinarij je najprej izrazil zahvalo pedagoškim delavcem za njihovo dragoceno delo: »Vaše poslanstvo ne zajema le prenosa znanja, temveč tudi vzgojo za vrednote in dostojanstvo vsakega človeka, še posebej otrok in mladih, ki so vam zaupani. V času, ko je naš svet zaznamovan z nemiri, celo vojnami, razdrobljenostjo in izgubo vrednot, je vaše delo še toliko bolj pomembno. Vi ste tisti, ki lahko pri mladih neposredno gradite temelje za življenje v resnici, ljubezni in sožitju.«

kof Saje je bo tem spomnil na besede pokojnega papeža Frančiška, ki januarje letos učiteljem pozval, naj bodo ljudje upanja, kajti »učitelj, ki nosi v sebi upanje, se zaveda, da ni poklican le k poučevanju, ampak tudi k služenju. To ni služba, ki bi bila v prvi vrsti namenjena osebnemu uspehu, temveč je predvsem darovanje za druge. Dobra, kakovostna pedagogika temelji na ponižnosti. Celostna vzgoja je vedno dar, ki se daje brez pogojev in ne da bi pričakovali koristi. To je v resnici služenje drugemu, predvsem življenju odraščajočih mladih oseb.«

Škof Saje je tudi spomnil, na čem temeljni učiteljevo upanje – »ne na lepih besedah in frazah, ampak na resničnosti«, kajti dober učitelj »verjame, da ima vsako vzgojno prizadevanje svoj smisel in vrednost. Zaupa, da ima vsak otrok dostojanstvo in določene sposobnosti, klic v življenje in poslanstvo, h kateremu je poklican. Prav to je tisto, kar daje učiteljskemu delu veličino: pomagati mladim, da odkrijejo, kdo so, in da lahko postanejo tisto, za kar jih je Bog posebej ustvaril.«

Škof Saje je v imenu novomeške škofije vsem pedagoškim delavcev – ne le tistim, zbranim v Kočevju – izrazil hvaležnost za njihova prizadevanja in vedno nova iskanja poti, kako mladim pokazati pravo smer, in jih povabil: »Skupaj okrepimo vero in svetu prinašajmo upanje! Naj vaše delo ne bo le odgovor na zahteve programov in učnih načrtov, ampak predvsem pričevanje, da je mogoče živeti drugače: v resnici, v medsebojni solidarnosti in v pristni ljubezni do Boga in do bližnjega.«

Mašo je ob somaševanju kočevskega župnika Branka Jurejevčiča, generalnega vikarja Petra Kokotca, duhovnega asistenta Društva katoliških pedagogov Slovenije dr. Silva Šinkovca in duhovnikov Dekanije Kočevje daroval nadškof Marjan Turnšek.

Sprava kot svetoletni temelj

Nadškof je bil ob zgodovinarki dr. Heleni Jaklitsch tudi gost okrogle mize, s katero se je svetoletni shod v kočevskem župnišču tudi začel. »Sprava – prazno ali utemeljeno upanje?« bila nosilna tema pogovora, ki ga je moderirala domačinka Slavka Janša.

Dr. Turnšek je kot spodbudo udeležencem shoda najprej predstavil (pri nas še vedno premalo znano) »maskoto« jubileja 2025, ki jo je tudi prinesel s seboj, da je bila tiha, a svojimi svetlimi očmi spodbudna udeleženka dogodka. Lučka je romarica, oblečena v rumeno vetrovko za zaščito pred vremenom, s škornji, ki jih je umazala zemlja že prehojene romarske poti, z misijonskim križem okoli vratu in romarsko palico v rokah; njena posebnost pa so prav že omenjene oči, ki s svojo svetlobo simbolizirajo upanje, ki se rodi v srcu vsakega iskrenega romarja.

Tudi slovenskih romarjev upanja v deželi, ki zaradi svoje zgodovinsko pogojene razdeljenosti (prav Kočevje s bližnjim Rogom je simbolna točka tega stanja) hrepeni po tkanju spravnih vezi. In sveto leto je v svojem temelju namenjeno prav temu. Sprava je, kot je spomnil nadškof Turnšek, že od starozaveznih začetkov jubilejnih let njihov temelj: vsakih petdeset let naj bi se v družbi znova vzpostavila harmonija – in ta harmonija je (bila) predvsem v spravljenosti na različnih ravneh. Tudi v našem času in svetem letu 2025 ostaja to eno temeljnih sporočil: sprava s seboj, med nami, v narodu in med narodi, zlasti pa sprava z Bogom.

Sprava se rojeva na osebni ravni

Temelj za sprava v družbi (zlasti tako razdeljeni, kot je slovenski, v katero je pred več kot 80 leti zarezala nasilna revolucija, z njenimi posledicami pa živimo do danes) je po besedah dr. Helena Jaklitsch sprava na osebni ravni. Ob tem je spomnila na besede pokojnega akademika dr. Jožeta Trontlja, ki je dejal, da deklarativne sprave na narodni ravni pravzaprav ne more biti, da je resnična sprava proces, ki se udejanja na ravni medosebnega odnosa. Po drugi strani pa je res, da ta medosebna raven prehaja tudi na nacionalno: čim več je ljudi, ki zmorejo predelati travme preteklosti, tem večja je kritična masa, ki celotnemu narodu razpira upanja polno prihodnost. Prizadevati si je torej treba za dejanja sprave in pomiritve na medosebni ravni, s tem vezmi po stkati narodno vezivo, sicer bomo kot skupnost izvotljeni in se bomo ob vetrovih preizkušenj, ki jih v današnjem času ne manjka, sesedli sami vase.

Ali imamo utemeljeno upanje, da bi to dosegli? Čeprav se zdi, da obeti za kaj takega niso ravno najboljši, je zgodovinarka spomnila na premalokrat v spomin priklicano dejstvo: če so naši ljudje med drugo svetovno vojno in po njej, ko so bili soočeni s strahotnimi posledicami revolucionarnega nasilja in vzpostavljanja totalitarnega režima, ohranili upanje – in iz tega upanja se je dejansko rodila demokratična in samostojna slovenska država –, smo tudi mi v bistveno boljših okoliščinah poklicani, da smo tudi s spravnega vidika romarji upanja, kot se glasi geslo jubileja 2025.

Zgodba, polna upanja

To pa se lahko udejanja na različne načine in po različnih poteh, če smo le zanje odprti. Za ponazoritev resnična zgodba, ki jo je udeležencem shoda v kočevskem župnišču povedal nadškof Turnšek. To je zgodba starejšega duhovnika, ki se je nesrečno poškodoval zaradi padca v cerkvi, v neposredni bližini daritvenega oltarja. Zelo težko je sprejel posledice te nezgode, zaradi katere se je znašel v bolnišnici. In tam je bil v sobi skupaj s prav tako ostarelim možakarjem, ki je bil bolj redkobeseden, ob spoznanju, da je v sobi skupaj z duhovnikom, pa še toliko bolj. Beseda je vendarle dala besedo in tako spoznanje, da sta v sobi duhovnik in nekdanji miličnik. Slednji je v nočnih morah podoživljal stvari, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da je sodeloval pri povojnih likvidacijah. In nekega dne je sledilo vprašanje duhovniku: Ali res mislite, da Bog vse odpušča? Ali res mislite, da bi Bog meni vse odpustil? Pritrdilni odgovor je na neki točki privedel do iskrene spovedi. Duhovnik je le nekaj dni po odhodu iz bolnišnice izvedel, da je mož, s katerim si je delil bolniško sobo, umrl – spravljen z Bogom, s seboj in svetom. In takrat je duhovnik spoznal, v čem je bil smisel njegove sprva tako nesmiselne poškodbe.

Sporočilo, ki je globoko ganilo udeležence svetoletnega shoda v Kočevju in je izzvenelo k vabilu, da vsak v konkretnosti svojega življenja vidi, prepozna in udejanji priložnosti, da bi bil prinašalec (spravnega) upanja.

Vir: Družina