Letošnje (2024) poletje na Arktiki je bilo za Timoteja Cvirna in Jako Mojškerča nepozabno, saj so ga preživeli na različnih koncih Nunavuta, vsak v svojem misijonu. Zaradi logističnih težav sta se odločila, da bosta preostali del poletja ločeno preživela v različnih misijonih: Timotej v Baker Lakeu, Jaka pa v Chesterfield Inletu, ki sta bila med seboj oddaljena približno 300 km. Zaradi odhoda sestre Dorice, ki je junija zapustila Nunavut in se preselila na jug Kanade, sta bila dolžna izkoristiti vse znanje, ki jim je predala v prejšnjih mesecih, saj sta bila prisiljena samostojno opravljati svoje naloge v misijonih.
Poletje v zimi – posebnosti arktičnega okolja
Poletje na Arktiki je bilo v marsičem drugačno od tega, kar sta Timotej in Jaka poznala v Sloveniji. Sneg je izginil, led na morju in jezerih se je začel topiti, ledene gore pa so plavale po gladini. Pojavile so se raznobarvne cvetlice, nočna tema je bila pregnana s polnočnim soncem. Mesec ali dva sta imela priložnost opazovati dolge sončne zahode in rožnato nebo, ki ga je ob treh zjutraj prekinil sončni vzhod.
Tako kot vreme, je bila drugačna tudi dinamika med ljudmi. Poletni meseci so na Arktiki prinesli igrivost in pozitivno otroškost, zlasti v Chesterfield Inletu, kjer so otroci med šolskim letom vsak dan prihajali v misijon. Poleti, ko so imeli naenkrat precej več prostega časa, so še pogosteje obiskovali misijon, kjer jih je Jaka sprejemal, animiral in jim pomagal pri različnih vprašanjih in izpovedih. Misijon je bil za otroke vedno zatočišče, prostor, kjer so se lahko počutili varne in sprejete.
Otroci in njihova vloga v misijonu
V Nunavutu so otroci pogosto v središču pozornosti, saj imajo starši, kljub temu da so pogosto zelo zaščitniški, do njih zelo visoka pričakovanja. V nekaterih primerih so starši prepričani, da je vse, kar otroku prinaša trenutno zadovoljstvo, tudi dobro zanj. To vključuje, na primer, otroke, ki že v zgodnjem otroštvu dobijo pametne telefone, večje od njihove glave, ali pa so pogosto videti, kako pijejo sladke gazirane pijače, ki so v Nunavutu bolj prisotne kot voda.
Ta trend kaže na odmik od tradicionalnega inuitskega načina življenja, kjer so starešine v družini imele glavno besedo. S prihodom globalizacije in modernih tehnologij pa so se te vrednote spremenile, kar se odraža tudi v odnosu do otrok in vzgoje.
Odmik od tradicije in izzivi v misijonu
V misijonih je to opazno tudi pri vsakodnevnem življenju. Otroci včasih ne hodijo v šolo, preveč časa preživijo ob telefonih, pogosto pa ne cenijo materialnih dobrin ali hrane, kar se zdi protislovno glede na pomanjkanje in potrebo po razdeljevanju hrane v misijonih. Jaka se je v Chesterfield Inletu soočil z izzivom, da so otroci, ki so obiskovali "food bank" v misijonu, pogosto uporabljali prostor za igro, kar je pripeljalo do tega, da je bila del hrane, namenjene pomoči, poškodovana ali neuporabna.
Vendar pa je misijon tudi prostor, kjer se srečata globalizacija in tradicionalne vrednote. Jaka je opazil, da so otroci, čeprav precej oddaljeni od verskih običajev, pogosto izkazovali veliko vedoželjnost in pripravljenost za sodelovanje v veroučnih urah.
Veroučne priprave v Baker Lakeu
V Baker Lakeu sta Timotej in Jaka pričela s pripravo otrok na zakrament prvega obhajila. To je bila naloga, ki sta jo sprejela z dvomi, tako glede lastnih sposobnosti kot glede otrokovega interesa. Vendar sta bila prijetno presenečena nad njihovo vedoželjnostjo in sodelovanjem. Kljub temu, da so starši otrok pogosto neaktivni v verski vzgoji, so otroci pokazali interes za osnovne verske vsebine, kot so molitve, pokrižanje in spoštovanje cerkve.
Ko je zima na Arktiki prinesla znižanje temperatur, sta Timotej in Jaka naletela na nenaden problem z ogrevanjem misijona, saj je zmanjkalo goriva. V cerkvi je temperatura padla na 9 °C, vendar otroci niso preveč protestirali – oblekli so se toplo in veroučne ure so kljub hladnemu ambientu potekale dalje.
Edinstvena izkušnja misijonarskega življenja
Voditi misijon v Nunavutu je neprimerljiva izkušnja, polna izzivov in presenečenj. Vsak dan prinaša nove situacije, ki omogočajo poglobitev v življenje ljudi in duhovno rast. Timotej in Jaka sta se zavedala, da je njihova prisotnost v tem okolju tista, ki najbolj pomaga ljudem. Misijonarji, kot je bila sestra Dorica, so v preteklih 25 letih pustili neizbrisen pečat, in njuna naloga je, da nadaljujeta to delo, kljub izzivom, ki se jim vsakodnevno postavljajo na pot.
