V soboto, 21. junija, je v Domu sv. Jožefa v Celju potekalo tradicionalno letno srečanje misijonarjev, ki ga je pripravilo Misijonsko središče Slovenije.

Prispevek o srečanju najdete na spletni strani Družine.

Sveto mašo je ob somaševanju Mateja Dečmana, odgovornega za misijone v celjski škofiji, Matjaža Križnarja, ravnatelja Misijonskega središča Slovenije, in duhovnikov misijonarjev daroval škof Maksimilijan, ki jih je v pridigi nagovoril:

 »Drage sestre, dragi bratje,

s spoštovanjem in trepetom prihajam pred vas, ker se zavedam, da govorim nekomu, ki je Božjo besedo vzel zares. Misijonarji ste v resnici Jezusovi učenci, ki jih je Jezus poklical, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat in ozdravljat (Mr 3,14).

To je temeljno poslanstvo učencev in izhaja iz biti z njim. Kljub vsem velikim potrebam, ki so pred Cerkvijo v vsakem času, je bistveno in ključno najti to največjo resničnost, ki se dogaja z Njim, ob Njem in v Njem.

Misijonsko poslanstvo vse Cerkve

Hvaležen sem, da je ta poziv k misijonskemu poslanstvu v zadnjem času v Cerkvi res tako zazorel in raste. Izvor tega poziva papeža Frančiška, ki je začel razmišljati o sinodalni prenovi Cerkve, je bila njegova izkušnja Latinske Amerike.

Ključno je, da se zavedamo, da smo dar vere, dar občestva, dar Cerkve, dar zakramenta, krsta, dar Božjega otroštva dobili zato, da gremo in ga delimo, ga oznanimo in naredimo vse vse ljudi za živo občestvo njegovih učencev.

Da je to res velik Božji namen in Božja vizija za Cerkev današnjega časa, nam potrjuje tudi to, da je papež Leon začel svoj pontifikat in svoje oznanilo prav s sklicevanjem na svojo misijonarsko izkušnjo. Cerkvi se je predstavil kot misijonar, kot človek, ki ima izkušnjo Cerkve, ki oznanja, živi in bojuje vsakdanji boj uresničevanja evangelija v konkretnih razmerah.

Današnja Božja beseda pa nas na nek način postavlja na realna tla in hkrati tudi v srčiko. Jezusove besede lahko vzamemo kot izziv:

Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne bodite v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan ima težo sam zase.

Ta »Ne bodite v skrbeh!« veste, da spada v tisto kategorijo Jezusovih besed, ki jih je lahko govorit, a težje živet. Čeprav nas vse tarejo skrbi, so na nek način prav skrbi tiste, ki nas vedno znova ženejo, da nekaj naredimo, da se ne ustavimo, da preko njih prepoznavamo tudi svoje poslanstvo. Soočiti se s skrbmi pomeni soočiti se z bojem s hudim duhom.

Kristus, ki se lomi za nas

V tem tednu smo brali Drugo pismo apostola Pavla Korinčanom, ki je magna carta njegovega apostolskega poklica in tudi njegovega trpljenja. Zdi se, da na svetu ni trpljenja, ki ga Pavel ni okusil skozi svoje telo, da je prišel do spoznanja, da je edino in najbolj rodovitno področje njegovega življenja prav trpljenje, takrat, ko se lomi.

Ta teden smo obhajali praznik Svetega Rešnjega telesa, svete evharistije, ki so jo prvi kristjani dolgo časa imenovali lomljenje kruha. Jezus je namreč postal kruh in hrana šele takrat, ko se je zlomil. Odrešenje se ni zgodilo v Getsemaniju, ampak v simbolu Janezovega evangelija takrat, ko je na križu vojak prebodel Jezusovo stran in sta iz njegove strani pritekla kri in voda. To v času prve Cerkve ni pomenilo nekih pomaziljenih zakramentov, ampak totalno realnost Jezusovega človeškega in Božjega življenja.

Voda v Janezovem evangeliju pomeni tisto, kar prihaja od spodaj, iz zemlje, kar daje življenje, humus, da se življenje razcveti, dozori in se daruje. To je človeško življenje, bios, brez katerega ni nobenega drugega življenja.

Kri pa pomeni Božje življenje, Božja ljubezen, Božje sinovstvo. Vse to je v polnosti moralo izteči iz njega in biti prelito, da se je lahko zgodilo tisto, kar je potem v teološkem jeziku zapisal pisatelj v pismu Hebrejcem, da je bil višek njegove daritve njegovo telo, njegove bolečine in kriki, ki jih je daroval Bogu.

Zato lahko Pavel v prvem delu tega sklopa pisem Korinčanom pove, da ne bo oznanjal ničesar drugega več, kakor edino Kristusa križanega. Poslovil se je od ideje Aten in grškega sveta, da bo z modrostjo besede in inkulturacije grške misli poskušal ljudi prepričati o resničnosti Kristusa in Božji ljubezni. Kristus križani je edina resnica.

Pred časom sem poslušal intervju z bogoslovci z vsega sveta, večinoma iz Latinske Amerike, ki se v Trstu pripravljajo na misijon v Evropi. Spraševalec jim je rekel, da je verjetno za njih zdaj največji izziv naučiti se jezika, da bodo lahko oznanjali. Odgovorili smo mu, da ne, jezika se naučimo mimogrede.

Največji izziv je naučiti se Kristusa in njegovega mišljenja. Ker če bomo Kristusa razumeli in Kristusa živeli, potem nas bo vsak razumel.

Tako Pavel v 12. poglavju našteva, kako je trpel, potem pa pove, da je imel tudi veliko razodetij, ko mu je Bog govoril, mu dal besedo v vseh ključnih trenutkih in je doživel veliko tolažbe. Tudi nam Gospod vedno znova daje besedo, ki jo potrebujemo.

Pomemben pa je tudi ta Pavlov stavek, ko pravi, da mu je bil, da se zaradi velikih razodetij ne bi prevzel, dan trn v meso, satanov angel, ki ga prebuja in bistri.

Tukaj imamo povezavo s sporočilom evangelija današnjega dne, ko Jezus pravi, ne morete služiti dvema gospodarjema, ali boste enega sovražili in drugega ljubili. Ne morete služiti dvema. Potrebno se je opredeliti. A na kakšen način?

Življenje iz mesa po duhu

Če govorimo o dveh gospodarjih v bibličnem pomenu, ju ni treba iskati zunaj, saj ju kristjani nosimo v sebi. Pavel o tem tolikokrat govori, ko pravi: »Živimo iz mesa in živimo po duhu.« Življenje po mesu in življenje po duhu oziroma življenje v mesu in življenje v duhu.

To pomeni, da je oboje zelo pomembno. Vendar je potrebno prepoznati logiko in način delovanja enega in drugega.

Brez življenja po mesu in iz mesa seveda naše življenje ne samo, da ne bi bilo mogoče, ampak tudi ne bi imelo nobene barve, nobene resničnosti, nobene individualnosti.

Ob tem se lahko spomnimo cerkvenih očetov, recimo Efrema Sirskega, ki pravi: »Ko človek umre, gre duša takoj k Bogu.« To še lahko razumemo, kajne, saj se je ohranilo v skoraj 1500 let teologije. Duša gre k Bogu, telo pa v zemlji zgnije, ali pa gre oboje prej še v vice. Efrem pa pravi dalje: »Potem pa duša pred Božjimi vrati čaka tako dolgo, dokler za njo ne pride še telo in gresta skupaj pred Boga.«

To je zelo močno sporočilo, kako Pavel in krščanstvo nista podlegla grški filozofiji tistega časa, da bi preklinjalo meso in telo, češ, ko se boste rešili vseh čutov, boste pa res vredni Boga.

Če bi bilo temu tako, bi vi vsi lahko ostali doma. Kaj bi hodili tja v daljne kraje? Ljudem bi npr. pisali duhovna pisma, jim govorili o duhovnih stvareh, kako naj pozabijo na  trpljenje in se spomnijo na to, kar jih čaka tam zgoraj. Ampak ne. Nam Gospod ni oddaljeno vrgel besede na zemljo, da bi se po njej naučili prav živeti, ampak je stopil dol k nam in postal del nas.

Življenje v mesu ima v originalnem grškem jeziku dva pomena.

Živeti v mesu pomeni živeti tam, kjer sem, v svojem mesu, v svoji resničnosti, v svoji realnosti. Živeti po mesu pa pomeni način, kako živim – po logiki mesa, ki je logika ohranjanja svojega jaza in s tem ena največjih hudičevih utopij.

Logika mesa je laž. Nagrebi si čim več in najprej poskrbi zase. Uredi si vse skrbi, sam poskrbi za vse, a ta logika skrbi še povečuje.

Na drugi strani pa je logika Duha, kjer je Duh tisti, ki povezuje in združuje. Duh je ljubezen. Duh je tisti, ki mi govori, me uči in me spomni vsega, kar je Jezus povedal.

Duh me osvobaja in me dela Božjega otroka, ko mi govori, kdo sem –  da sem ljubljen, izbran, da sem orodje, da nisem samozadosten, da sem pomemben člen Kristusovega telesa. Zato je tako ključno, da se vsak dan borimo in mu zaupamo, da bi ta Gospodov Duh v nas lahko živel in delal.

Včeraj smo v evangeliju slišali besedo, če je tvoja notranja luč temna, bo vse temno. Če pa je v tebi svetlo, bo vse, kar je okrog tebe, imelo druge barve. Ta svetloba Duha je pravzaprav svetloba, ki vidi od kod sem in kam sem usmerjen.

Na misel mi prihaja beseda današnjega godovnjaka Alojzija Gonzage, ko je tolažil svojo mater, ker je vedel, kako bo trpela ob njegovi prehitri njegovi smrti: »Imeti moramo pogum in hrepenenje po nebesih.«

Prav to je tista svetloba, ki jo iščemo in ohranjamo v srcu. Ohranjamo pa jo v srcu prav zaradi tega, ker je srce tisto naše središče, ki hrepeni po odnosih, ki prečiščuje odnose, ki zori za odnose.

Res vam želim, da bi vaše srce, ki vem, da je velikokrat utrujeno, ki je postavljeno v telo Cerkve, kjer delujete in kjer stvari absolutno niso idealne, ohranjalo ta ogenj, občutljivost, senzibilnost, to besedo, v kateri pravi apostol Pavel: »Dovolj ti je moja milost.«

Če je že Adamov greh v človeku povzročil takšen razkol in katastrofo, koliko bolj bo milost enega človeka odrešila in premagala svet. Verujmo v moč tiste milosti, ki se nam vedno znova kaže prav po majhnih in nemočnih stvareh, po tej besedi križa, s katero se soočamo vsak dan. Amen.«

Več na: Škofija Celje