Sklop letošnjih Pohodov za življenje v Sloveniji se je že marca začel v Kopru, prvo oktobrsko soboto (4. oktobra) se bo zaključil v Ljubljani, vmes pa so 27. septembra, zagovorniki življenja od spočetja do naravne smrti preplavili še ulice in trge Maribora.
Že tretja izvedba mariborskega Pohoda za življenje, tokrat pod geslom Človek že od spočetja!, se je začela z zbiranjem na prizorišču - na Grajskem trgu - ob 9.30, nadaljevala pa s pestrim, veselim, zanimivim programom za vse generacije. Vzdušje so popestrili pisani baloni, sladkarije ter poseben program za otroke, glavni program pa so obogatili tudi otroci, koordinatorka Urša Cankar Soares ter pričevalci, med drugim br. Jaro Knežević ter Mojca in Jernej Kolarič. V glasbenem delu je nastopil br. Stane Bešter.
Najprej sveti maši
Pred začetkom dogodka sta zjutraj potekali sveti maši za blagoslov Pohoda za življenje v Mariboru. Prvo, ob 8. uri zjutraj pri frančiškanih, ki je bila namenjena predvsem organizacijski skupini, je daroval br. Stane Bešter. Drugo sveto mašo, ki je bila ob 9. uri, prav tako pri frančiškanih, pa je daroval p. Krizostom Komar.
Br. Stane Bešter je poudaril, da je naše telo tempelj Svetega Duha in mi, Cerkev, smo novozavezni jeruzalemski tempelj. Ob tem je opogumil zbrane, da moramo ljubiti, ljubiti tudi sovražnike in jih sprejemati.
P. Krizostom Komar pa je, osredotočen na evangelij, dejal, da imamo v življenju izbiro: "Vsak dan imamo izbiro, ali bomo ovce, ki prinašamo življenje, ali pa bomo kozli, ki obupujejo in zapostavljajo. Nismo brez moči, vsak izmed nas lahko nekaj naredi, zato pojdimo iz cerkve z odprtimi očmi in odprtim srcem."
Geslo pohoda: »Človek že od spočetja!«
Poleg organizatorjev so se že v zgodnjih jutranjih urah na Grajskem trgu začeli zbirati tudi pripadniki policijskih enot, ki so poskrbeli za varen in nemoten potek pohoda.
Geslo Pohoda za življenje 2025 je »ČLOVEK ŽE OD SPOČETJA!«. Letošnje dogajanje je bilo še posebno zaznamovano z ozaveščanjem o pomenu najranljivejših v naši družbi. Poleg nerojenih, ki jih še pred prvim dihom ogroža splav so tu še starejši in bolniki, ki jim grozi evtanazija. Dogodek so začeli z naslednjimi besedami: »Danes smo tukaj za to, da smo glas nerojenih otrok, ki še ne morejo govoriti; da na ves glas povemo, da so njihova življenja dragocena in nedotakljiva ter da imajo pravico do življenja. Hkrati pa tudi, da bi tisti, ki so na koncu življenja občutili, da nam niso odveč in da je njihovo življenje vredno tudi takrat, ko ugaša.«
Koordinatorka Pohodov za življenje Urša Cankar Soares je zbrane v Mariboru pozdravila z naslednjimi besedami: »Hvala vam, da ste se zbrali v tako lepem številu in s tem pokazali, da vam ni vseeno za naše najmlajše, najbolj nebogljene člane naše človeške družine, nerojene otroke in njihove starše v stiski. Hvala, da vam ni vseeno tudi za ostarele in bolne, katere prepričujejo, da je bolj sočutno, da jih usmrtijo, kot da jim pomagajo s paliativo. Kakšna laž.«
In nadaljevala: »Recimo bobu bob, takoj v začetku. To, da nekoga ubiješ, da ne bo trpel, je laž, to ni in nikoli ne bo sočutje. Niti do nerojenega otroka, ki mu predvidevajo neko diagnozo, niti do ostarelega in bolnega. Vsi pacienti, tako tisti v materinem trebuhu kot tisti v bolniških posteljah so vredni skrbi, obiska, nege, ljubezni in resničnega sočutja, ki bazira v Božji Besedi in resnici. Vse ostalo je toksično sočutje, lažno sočutje. Zavrnimo laži, zavrnimo smrt, zavrnimo zastrupljanje. Zavrnimo ta krivični zakon,« je še poudarila Cankar Soaresova, ki je nato še prebrala pričevanje gospe Veronike.
Bližina ublaži bolečino
Ganljivo osebno pričevanje je imel tudi brat Jaro Knežević, kapucin, ki je med drugim delil izkušnjo, kako je ob umirajočem očetu in umirajoči mami doživel, da sta trpljenje in umiranje lahko zelo velik blagoslov. Ja, trpljenje prepojeno z ljubeznijo, je nedoumljivo rodovitno! Jaz sem potreboval atijevo in mamičino trpljenje, da lahko živim! To je bil njun zadnji dar sinu, ki je bil izgubljen in je potreboval njuno pomoč ... Hvala vama, ati in mami! Zato nikakor ne morem in nočem sprejeti 'resnice', da je skrajšati trpljenje delo usmiljenja! Lajšati ja, lajšati! Predvsem z bližino! Bližina je edino zdravilo, ki resnično ublaži bolečino!«
Pričevanje zakoncev Kolarič
Svojo zgodbo z zbranimi sta delila tudi Mojca in Jernej Kolarič, ki sta poročena 11 let in imata štiri otroke, dva pa sta v večnosti. Mojca je lani decembra ugotovila, da je noseča. Pri pregledu pri ginekologinji pa je sledila zaskrbljenost. »Zarodka ni, so bile njene prve besede. Sum na zunajmaternično nosečnost. /…/ V naslednjih treh dneh me je pregledalo šest različnih ginekologov, vendar zarodka niso našli. Na koncu so se vendarle odločili za abrazijo. Ko je bilo konec, mi je ginekologinja povedala, da je na materničnem vratu zatipala zelo čvrsto bulico, jo odščipnila in poslala na histološke preiskave,« je pripovedovala Mojca.
Izvidi so pokazali, da se je zarodek ugnezdil na rakavo bulico na materničnem vratu. »Takoj so sledile preiskave, ki so hvala Bogu pokazale, da se rak še ni razširil nikamor drugam. Šlo je za redko vrsto raka, ki je med najbolj agresivnimi raki, a hkrati med najbolj ozdravljivimi. Primer takšnega raka so imeli pred tremi leti v Ljubljani. Po hitrem postopku so me dali na kemoterapijo in že po prvem sklopu kemoterapij so markerji zelo padli. Po tretjem sklopu kemoterapij so markerji bili že v mejah normale. Nato so sledili še samo trije sklopi kemoterapij za preventivo.«
Zakonca Kolarič verjameta, da je otrok rešil Mojčino življenje s tem, da se je ugnezdil na to bulico in jo na nek način tudi pokazal. Jernej ob tem pravi: »Danes želiva pričevati o tem, kako pomembna je odprtost za življenje. Midva sva se že na začetku najine poti odločila, da bova odprta za življenje, čeprav imam jaz lupus, po četrtem otroku pa so Mojci odkrili tudi multiplo sklerozo. Ampak, kljub temu sva se odločila, da Boga ne bova omejevala in se Mu bova dala na razpolago tudi na tem področju.«
Zakaj ste se udeležili Pohoda za življenje?
Na vprašanje, zakaj se mu zdi udeležba na tovrstnih pohodih pomembna, je Andrej Grebenc je za Družino povedal: »Kristjan sem in zastopam stališče, da je življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Kristus je rekel: 'Ne ubijaj'. Bog nam je dal življenje, zato ga edino on tudi lahko vzame. Človek v to ne sme posegati, lahko pa življenje ohranja. Tudi človeško gledano je to popolnoma naravno. Vse v naravi je dano, upoštevajmo ta red in vanj ne posegajmo.«
Mlada zakonca Mirjam in Jan Capuder sta o Pohodu za življenje dejala: »Na pohod sva se odločila priti, ker se nama zdi pomembno sporočiti ljudem okoli sebe, da je vsako življenje od spočetja do smrti sveto. Ljudi želiva spodbujati k pravi ljubezni do bližnjih – do nosečnice, ki je v strahu, kakor tudi do osamljenega, trpečega starostnika, ki ne vidi več luči. Tukaj sva zato, da spodbudiva ljudi, naj oddajo svoj podpis za referendum proti zastrupljanju bolnikov.«
Anja Korošec pa pravi: »Na Pohod za življenje sem prišla, ker menim, da smo kot humana družba dolžni zaščiti vsako človeško življenje – še posebej tista, ki so najbolj krhka in ranljiva. V Sloveniji nam trenutno preti nevarnost uveljavitve spornega zakona o pomoči pri samomoru, ki bistveno posega v odnos družbe do življenja. Vsak izmed nas bi se moral vprašati, ali je smrt res rešitev na najtežja življenjska vprašanja, ko se vendar borimo proti samomorilnosti. Nikoli se ne bi smeli ukvarjati s trpljenjem na način, da bi odstranili tiste, ki trpijo. Moramo si pomagati živeti, ne umreti.«
Naslednjo soboto pohod tudi v Ljubljani
Pohodi za življenje imajo najdaljšo tradicijo v Ljubljani (letošnji bo prvo oktobrsko soboto, 4. oktobra), koprskega so letos izpeljali drugič, mariborski pa ima za seboj že dve uspešni izvedbi. Organizatorjem se zdi pomembno, da pobuda za Pohod prihaja od lokalnih prebivalcev in so odprti za možnost, da v prihodnjih letih pripravijo Pohod za življenje še na kakem novem prizorišču.
Vir: Družina
