Vprašanje nadškofu Stresu: Kako razumeti propagandiste nihilizma?

25.2.2025 Katoliška Cerkev Nadškof Stres, Škof
Foto: Družina Foto: Družina

Bralka Simona sprašuje: »Živimo v času, ko se zdi, da ni več nekih splošno veljavnih pravil, da je vse bolj ali manj relativno. V ozadju pogosto stoji miselni sistem in posamezniki, ki to tudi teoretično razvijajo in podpirajo. Razumem, da človek, ki veruje v Boga in v to, da je Bog dober, z veseljem oznanja in piše o tem upanju. Ne razumem pa ljudi, ki življenje posvetijo temu, da 'oznanjajo' relativizem, vse do nihilizma, in to počno z neko gorečnostjo. Kakšno je vaše mnenje o tem?«

Svoboda govora in izražanja mnenj je ena najbolj bistvenih demokratičnih svoboščin. Zato začne vsaka oblast, ki ima totalitarne skomine, to svoboščino omejevati. Žal se tudi sedanja oblast s svojim najnovejšim zakonskim predlogom o medijih podaja v to smer in razgalja svoje namere po »kulturni hegemoniji«.

Človek, ki verjame v resnico in dobroto, veljavni za vse, želi to priobčiti tudi drugim, ker verjame, da jim je to v dobro. Ko pa gre za propagandiste nihilizma (nič ni popolnoma res ali prav) in relativizma (vsak ima po svoje prav), je razlogov za njihovo vnemo lahko več. V najslabšem primeru lahko kdo uživa v rušenju tega, kar imajo drugi za dobro. Lahko to dela tudi iz nevoščljivosti ali pa iz nekega sovraštva in zamer do ustanove, ki občo veljavnost resnice in pravice zagovarja (Cerkev). Ali pa je v sebi tako negotov, da stalno preizkuša, ali njegov nihilizem drži, zato z njim izziva. Mogoče pa si celo domišlja, da ljudi osvobaja, ko jih oprošča zavezanosti resnici in dobremu.

Toda ravno s tem jih izpostavlja najhujši nesvobodi: notranji zasvojenosti z nerazumnimi strastmi in kratkoročnimi užitki ter neodpornosti pred zunanjo tiranijo tistih, ki so oblastno, medijsko in finančno močnejši od drugih in s širjenjem nihilizma utrjujejo svojo oblast. Noben diktator si ne želi pokončnih in kritičnih državljanov, ki dobro vedo, kaj je res in kaj je prav, ker ne bodo nikoli pohlevni »podložniki«. Tu je srž problema: ali razum (resnica, pravica) ali nasilje (totalitarizem).

Noben diktator si ne želi pokončnih in kritičnih državljanov, ki dobro vedo, kaj je res in kaj je prav, ker ne bodo nikoli pohlevni »podložniki«.

Seveda je nihilizem protisloven. Če namreč ni nič res in nič obče veljavno prav, potem tudi to ni res in ni obče veljavno prav, da ni nič res in prav. Ampak nihilista to ne skrbi, saj mu je za razumsko doslednost malo mar. Rajši posluša Nietzscheja: »Nič ni res, vse je dovoljeno.« Torej naj vsak počne, kar se mu zahoče in zmore. Samovolja.

Odločanje bodisi za iskanje resnice ali pa za nihilizem spada v pristojnost posameznikove pameti in njegove vesti. Če pa postane nihilizem ideologija vladajočih, da namesto s pomočjo resnice in pravičnosti vladajo z zavajanjem in premočjo ter vsiljujejo svoj nihilizem preko glasil in šolske vzgoje drugim, je z resnično demokracijo in človekovim dostojanstvom konec.

Ustava skuša mlade zavarovati tako, da priznava staršem pravico, da vzgajajo v svoji veri in nazorih. S tem prepoveduje, da bi v šoli rušili tisto, kar so starši z vzgojo zgradili. To je v našo ustavo skoraj dobesedno prepisano iz evropske konvencije o človekovih pravicah, katere podpisnica je tudi Slovenija. Zato je protiustavno, če kdo šolarjem vsiljuje ideologije, ki so v nasprotju z nazorom in vrednotami staršev. To velja tudi za ideologijo »teorije spola«. Zato imajo najprej starši pravico in dolžnost, da se ideološkemu nasilju nad svojimi otroki odločno uprejo. Drugi pa jih moramo v tem podpirati.

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (5/2025).