Spoštovani, -  člani gibanja Pot, generalni vikar msgr. Slavko, duhovniki in bratje frančiškani.

Z veseljem in veliko hvaležnostjo vas vse pozdravljam pri svetogorski Materi Božji. Gospod Jezus je z vami že 60 let po poteh duhovnosti gospoda Vinka Kobala. To je čudovito in previdnostno.

Prerok Izaija nam sporoča Gospodovo obljubo: "prišel bom da zberem vse narode in jezike" (…) "in oznanili bodo moje veličastvo med narodi" (…) "pripeljali bodo brate v dar Gospodu" (…) " nekatere izmed njih bom vzel za duhovnike"(… ).Iz 66, 18, 19, 21).

Bog v različnih zgodovinskih trenutkih na mnoge načine zbira svoje ljudstvo. Pred 60. leti je mlademu duhovniku Vinku Kobalu navdihnil misel, da bi mlade zbiral na tednih duhovnosti.

Gospod Vinko je bil prevzet od veličastva Boga. Jezus Kristus je bil zanj nekaj tako veličastnega, da je o tem hotel govoriti drugim in jih voditi skozi 'srečanje'; najprej med vrstniki, da bi se potem skupaj lahko srečali tudi z Bogom.

In začelo se je. Bil je to milostni 'prelet' Svetega Duha. Tisti, ki so doživeli lepoto tednov duhovnosti, so naslednje leto pripeljali še svoje brate, pa tudi prijatelje in sošolce. Tako se je začelo oblikovati Božje ljudstvo, ki ga je gospod  Vinko rad poimenoval »tovarišija«.

S tednov duhovnosti so mladi odhajali polni Božje bližine in so v svojem domačem okolju in po šolah ali na fakultetah drugim oznanili čudovitost srečanja med seboj in z Bogom. Oznanjali so z besedo in s svojim ravnanjem in obnašanjem.

In zgodilo se je, kar je Gospod napovedal po preroku Izaiju: nekatere izmed teh mladih je Bog vzel za duhovnike, nekatere za redovnice in mnoge za družinske očete in matere, ki ste krstni duhovniki – se pravi, posvečevalci svojih družin. Vsem pa je skupno, da v uresničevanju poklicanosti na svoj način živite prijetno daritev Bogu in ljudem.

Ko mladi prvič pridete na teden duhovnosti, je najbrž na začetku kar precej čudno. Nekdo te navduši. Morda te včasih skoraj malo primora; na primer starši, ali te zvabi kakšen prijatelj. Prideš v Stržišče, kjer ni omrežja za mobitel, kaj šele prenosa podatkov! Hiša je zelo preprosto urejena in ne nudi hotelskega udobja. Za hrano je potrebno počakati v vrsti.

Skratka, malo bolj trdo je vse skupaj. Ena ura tišine je slišati precej strašljivo. Izzvan si, da govoriš o sebi in o Bogu. Prve dni verjetno marsikdo pomisli, da bi šel kar domov.

Vendar to, kar ste doživeli na tednih duhovnosti je vzgoja za 'skupnost' in za 'osebni' odnos z Bogom. Prav ima pisatelj pisma Hebrejcem, ko pravi, da nobena vzgoja se na začetku ne zdi simpatična. Je bolj bridka (prim. Heb 12, 5). 

Ko se je potrebno posloviti ob koncu tedna duhovnosti pa že večinoma vsi mladi razumete, da se je tisto, kar je izgledalo bridko, obrnilo v velik blagoslov. Težko greste narazen.

Radi se ponovno srečate. V tednu duhovnosti ste se 'izurili' za 'novega človeka' (prim. Heb 12, 11). Za človeka, ki mu Jezus učvrsti kolena, da lahko pogumno hodi po poti življenja. Postajate 'novi ljudje' sposobni zdravo živeti: telesno, duševno, duhovno in moralno.

'Ali je malo teh, ki so bodo zveličali?« (Lk 13, 23). To vprašanje, ki ga je nekdo postavil Jezusu, je vprašanje o kvaliteti naše večnosti. Jezus ne ovinkari: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: 'Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli'!« (Lk 13,24).

Kako naj te Jezusove besede razumemo v dobi elektronike, »facebooka« in raznih družbenih omrežij, s katerimi lahko vzpostavimo mnogo stikov z bolj ali manj znanimi ali oddaljenimi osebami, sledimo preko interneta njihovim dejavnostim in odkrivamo njihove notranje drže?

Zdi se, da tu ni nobenih ozkih vrat, saj imamo občutek, da nam je vse dostopno. Družbena omrežja so prave  'vele-restavracije užitkov in strasti'. In tukaj se zdi, kakor da bi ljudje hoteli biti navzoči povsod! Po drugi strani pa bi vsak želel biti nekaj posebnega, biti član neke izbrane skupnosti, imeti dostop tja, kamor drugi ne morejo.

Za to se uporabljajo v virtualnem svetu t.im. »gesla«, ki si jih je treba zapomniti. S tem geslom se ogradimo pred drugimi in dobimo občutek večje varnosti. Kamor jaz vstopam, drugi nimajo možnosti in mi ne morejo slediti. Lahko pa seveda to geslo zaupam določenim ljudem in jim tako omogočim možnost dostopa.

Tudi vrata v Stržišču imajo kar nekaj gesel: prijateljstvo, ljubezen, skupnost, vera, Bog… Ta gesla niso za elito, temveč so za vse, ki iščejo poti do Jezusa. Vendar tudi za temi vrati potrebujemo zveze ali poznanstva. To so duhovniki in vsi sodelavci, ki so voditelji in spremljevalci v gibanju Pot.

Za varen prihod do Jezusovih vrat je poleg pravih zvez in gesel potrebno še nekaj, kaj je v bistvu odločilno za dobro prehojeno pot. Potrebna je 'pravočasnost'. To pomeni občutek za pravi čas, ki je čas milosti.

Pravočasno se moramo odpraviti do njegovih vrat, ko je Jezus še na poti z nami, in preden se odloči, da vrata zapre za seboj. Pravi trenutek v mojem življenju pomeni: 'Prav zdaj me Jezus kliče in me želi imeti čim bolj ob sebi'.

Ne moremo svoje odločitve za Jezusa odlagati na 'nedoločen čas'. To je nevarno za našo 'srečno' večnost. Potreben je 'pravi' čas, ki pomeni 'zdaj in takoj'. Za takojšnjo odločitev za Jezusa so najbolj vabljiva 'vrata ljubezni'. Tu ni pomišljanja, pretehtavanja ali odlašanja. Tu gre vse zelo hitro. Ljubezen nas dobesedno priganja do Jezusovih vrat.

Na tedne duhovnosti najbrž ne prihajate zato, ker bi vas bilo tam veliko. Pridete zato, da bi v svojem življenju odkrili 'znamenja' prisotnosti Boga in njegove 'zaveze' z vami. Odkriti to in potem iti s prijatelji do njegovih vrat, je rešilno. Za nas bodo vrata odprta na stežaj. Ne bodo se zaprla.

Kolikor sem se v teh mesecih bivanja v koprski škofiji lahko seznanil z vami, se mi zdi, da ste na pravi poti. Nekateri imate občutek, da je Stržišče kraj s prav posebno močjo. Verjamem. Tam je Bog prisoten.

In zdi se mi, da se v Stržišču na nek način uresničuje mesijanska napoved iz evangelija: Tja pridete od vzhoda in zahoda Slovenije, od severa in juga, in sedete za skupno mizo v vaši jedilnici in stopite za skupno mizo Božjega oltarja v cerkvi. In tako gradite Božje kraljestvo.

Ostanite zvesti tej poti. Predvsem pa ostanite zvesti Bogu. 

Hvala vsem, ki hodite po Poti izročila gospoda Vinka Kobala.

Hvala duhovnikom, ki vodite tedne duhovnosti in mladim delite duhovno hrano.

Hvala kuharicam in kuharjem, ki poskrbite, da mladi niso lačni telesne hrane.

Hvala vam mladi, ker sprejemate Jezusa za svojega prijatelja in hodite z njim.

Hvala vam, zdaj že odraslim in celo starim, ki ste tej poti zvesti že veliko leto, nekateri tudi vseh 60.

Priznam, da mi je lepo, ker vidim, da imate ob Jezusu radi tudi našo nebeško Mater Marijo.

Vitraž, ki ga sam sicer še nisem videl v živo, vas v Stržišču spominja na Devico Marijo, ki je znala prebrati božja 'znamenja', ki se ni ustrašila 'srečanja' s poslancem Boga, angelom Gabrijelom; ki je sklenila trajno 'zavezo', ki je prerasla v 'življenjsko' daritev. 

Ona, mlado nazareško dekle, razume vas mlade.

Ona, mama iz Nazareta, razume vas, dragi starši.

Ona, trpeča žena pod križem, razume vas, ki ste v preizkušnjah. Razume nas in nas varuje.

Naj bo vaša vsakodnevna popoldanska molitev Angel Gospodov kakor kratek sestanek z Devico Marijo in z Bogom.

Z nami naj hodi, da bomo varno prispeli do vrat hiše nebeškega Očeta. Ona naj ga prosi, da bodo ta vrata za nas vedno odprta.

Amen