Dragi romarji k Mariji v Logu pri Vipavi.

Vse vas z veseljem pozdravljam v Kristusu.

Doma smo zaprli vrata, in prišli k Mariji od srca do srca in do vere do vere. Veliko nas je. Čeprav smo tukaj kot množica, nas je Marija sprejela vsakega posebej – z materinskim pogledom in naklonjenostjo. Ve, zakaj smo prišli.  Radi jo imamo, in ona ima rada nas.

Obhajamo njen smrtni dan ali dan 'zaspanja', - kot pravijo na vzhodu njeni smrti. Ne moremo zagotovo vedeti ali je bil vzrok za to bolezen ali starost. Karkoli je že bilo, se je zgodilo. Jezus je vzel svojo mater v nebesa s telesom in dušo. Marija je tako prva v polnosti vstopila v slavo Jezusovega vstajenja.

Cerkev je bila takrat že v hudih preganjanih. Marija je to občutila. Njen skrbnik, apostol Janez, v knjigi Razodetja pove, da je zmaj, ki pomeni hudobnega duha, hotel uničiti ženo, ki je bila na porodu. Vendar je Bog bil na delu. Ženo je rešil pred zmajem. Pripravil ji je varno prebivališče, kjer je lahko zaščitila otroka in sebe (prim. Raz 11, 19a;12,1-6a.10ab). Gre za pripoved o življenju, ki prihaja od Boga, in se bori proti smrti.

Doživljamo težke čase. Svet vodijo ljudje s temnim srcem in zlohotnim umom. Njihove besede so laž, smrt je njihova prijateljica. Obsedni so od zmaja in okuženi od sovraštva. Vedno nekaj naklepajo proti človeštvu. Nikoli ne mirujejo. Kot gobar, ki nabira gobe, in jih devlje v košaro, tako si nabirajo privržence, da jih spravljajo v datoteke, kjer jih imajo pod nadzorom. Pravičnost se je umaknila od njih, kot se umikajo zdravi pred okužbo.

Tukaj gre za človeške duše. Smo v velikem boju zmaja proti Bogu, da bi mu iztrgal duše.

Papež Leon XIV. bo 7. septembra razglasil za svetnika 15 - letnega italijanskega mladeniča, Karla Acutisa. To je naš sodobnik. Če bi še živel, bi sedaj bil star 34 let. V kratkem času je postal svet. Karel je bil svetnik, ki je pil kokakolo, jedel pokovko in nutelo, se smejal, rad gledal primerne filme, se ukvarjal s športom ali igral videoigre, pri tem pa dajal Boga na prvo mesto. Boga je prosil, naj bo svetnik, in Bog ga je preprosto uslišal. Že majhen je rad ponavljal: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa«.

V Vatikanu imajo po navadi težavo, ker težko pridejo do čudeža, ki bi potrdil moč priprošnje nekega kandidata za oltar. Čudeži so redki, pa še pri teh je treba ugotoviti ali so verodostojni ali ne.

Pri Karlu Acutisu pa so bili v zadregi, saj je čudežev toliko, da so se težko odločili, katerega bi izbrali. Na njegovo priprošnjo se obnavljajo organi; iz bolnih rastejo nova, zdrava tkiva; tumorji izginjajo, in še druge podobne reči… To je čudovito. Primer Karla Acutisa nam ponovno potrjuje obstoj nebes, in kako močno se tam dogajajo velike reči, ki odločajo o našem življenju in naši večnosti.

Praznik Marijinega Vnebovzetja nas s svojim sporočilom prijetno poboža po srcu: nebesa so že naša in za nas skrbijo. Tam smo že doma, samo tja še moramo priti. Na zemlji smo sicer še zmeraj v boju z zmajem. Nič hudega. To nas ne prestraši. Boj mora biti. To nas dela Kristusove. Končni zmagovalci bomo v nebesih.

Vendar pa je vsak dan najprej boj proti sebi.

Karel Acutis pravi: »Kakšen smisel ima zmagati v tisočerih bitkah, če ne moreš premagati samega sebe?« »Naš cilj mora biti neskončno, ne končno. Življenje je resnično lepo samo, če začnemo ljubiti Boga bolj kot vse drugo in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Če Bog ima v lasti naše srce, bomo mi imeli v lasti neskončnost.«

Čudoviti so mladi svetniki. So neposredni, preprosti in zelo pogumni. Zmeraj presenečajo. Zelo potrebujemo mlade svetnike, ki nam bodo pomagali živeti nebesa že tukaj in sedaj. Zmaj zelo trepeta pred njimi. Ne prenese  čistosti njihove kristalno prosojne duše. Zmaj je zmeraj zakompliciran, mladi pa so enostavni. Veselijo se življenja, tudi če je to življenje bolno in nima dolgih let.

Karel Acutis je zbolel za levkemijo. Od odkritja do smrti je minil samo dober teden. Do konca se je veselil življenja in bil hvaležen mami, očetu in vsem, ki so mu pomagali prenašati trpljenje. Bili so mu kot angeli varuhi na poti do nebes.

Karel je govoril, da občestvo svetih ni nekaj, kar pripada samo nebesom, iskati ga moramo tukaj, na zemlji, saj se lahko začne že na tem svetu. Raj na  zemlji je to, da damo vse, kar smo in kar imamo, skupaj. Za Karla Acutisa je bilo razdeljevanje brezpogojna nuja. Razlagal je, da nas dar dela brate in sestre. »Pustite drugim, da uživajo to, kar imate vi, in se veselite bogastva drugih. Vsak lahko ponudi svoje darove, ki so pogosto skriti, in ti darovi so namenjeni vsem.«

Mladi svetniki so naše upanje. Živijo tudi med nami. Prijeten nasmeh in čudovit sijaj v njihovih očeh nam to razodeva. Mladi znajo tudi svoje starše pripeljati nazaj k veri. Znajo jih povabiti k prejemanju zakramentov. Karel Acutis je eden od njih.

Mnogi mladi molijo celo roži venec, da bi starši zopet hodili v cerkev, in da bi sklenili zakrament svetega zakona.

Marija v nebesih se zelo veseli njihove lepe mladosti. Čistost in nebesa, to spada skupaj. Mladi so zato privilegirani državljani nebes.

»Kraljica nebes in zemlje, naša Mati Marija, sprejmi danes molitve in zahvale svojih otrok. Brani nas pred vidnimi in nevidnimi sovražniki, pomagaj nam v vseh potrebah, prosi za nas pri Bogu zdaj in ob uri naše smrti. Amen«

Vsem želim blagodejen in vesel praznik Marijinega Vnebovzetja.