Tik pred začetkom novega študijskega leta smo se v četrtek, 25. 9., na Škofijski gimnaziji Vipava poslovili od letošnje generacije maturantk in maturantov. Rezultati mature so nas navdali s ponosom, da se je uspelo večini dijakov vpisati na želene fakultete – nenazadnje ni nepomembno, da bodo vsi ti mladi uspešnejši in prodornejši v poklicu, ki ga bodo radi opravljali.

Zvečer so se maturantke in maturanti v družbi staršev in profesorjev še zadnjič uradno, kot dijaki, sprehodili po hodnikih vipavske gimnazije. Kot sta v svojih govorih na osrednji slovesnosti poudarila ravnateljica šole Melita Košir in škofov vikar Gabriel Kavčič, sedaj sicer odhajajo, a so jim vrata šole vedno odprta in bomo vsakega od njih zelo veseli. »Pravijo, da ladje niso zgrajene zato, da bi stale varno zasidrane v pristanu, ampak zato, da bi plule. Na poti se marsikaj zgodi, a dvoje je gotovo: opremljeni ste z vsem, kar potrebujete za varno in srečno plovbo, saj Bog ne dela napak in vsakemu od vas je dal vse darove, ki jih potrebujete na poti do vaših ciljev.« Tako je v nove izzive maturante pospremila ravnateljica, škofov vikar pa jim je zaželel, da bi se vedno radi ozirali proti šoli, ko jih bo cesta vodila proti univerzitetnim mestom ali domov – in, tako Kavčič, bodo lahko v nekem trenutku, kot je doživel tudi sam, ujeli tisto mesto, kjer se med drevesi od daleč vidi tudi šola in na njej križ. Ob tem jim je zaželel obilo Božjega blagoslova na vseh njihovih poteh. 

Največja nagrada vsakemu učitelju je zadovoljen učenec: da se je nekaj naučil ali da mu znanje, ki mu ga je uspel predati, na široko odpira vrata za naprej. Zato so občutki v pričakovanju maturitetnih rezultatov v trikotniku dijak – starši – učitelji zelo podobni. Hudo nam je, ko ne gre, in se veselimo uspehov. Letošnja matura nas je nagradila z obilo veselja: poleg dveh diamantnih maturantk, Neže Bucik in Tije Vidmar, so bili zlati še Žana Čeč, Ivana Glavač, Veronika Knafelc, Hana Mamić, Janez Muri in Kaja Simonič. Nekateri izmed njih so se (v družbi razrednikov in vodstva šole) že dopoldne na sedežu škofije v Kopru srečali s koprskim škofom, Petrom Štumpfom, popoldne pa v prostorih Občine Vipava z županom Antonom Lavrenčičem in se podpisali v zlato knjigo.

Srečanje z obema je po besedah udeležencev minilo v zelo prijetnem vzdušju, vse pa obogatilo z lepo izkušnjo in toplimi, spodbudnimi besedami. Škof je med drugim izpostavil pomen tako krščanske vzgoje kot etičnih vrednot, ki jih dijaki lahko prejmejo tako na vipavski kot ostalih treh katoliških gimnazijah. »Mislim, da boste nesli v življenju te res lepe darove, s katerimi si boste pomagali tako rekoč na vsakem koraku vašega življenja.« Poudaril je, naj bodo vedno odprti za učenje od starejših. To je bilo tudi vodilo posvetila v  knjigi, ki so jo maturanti na škofiji prejeli v dar: »'Drži se družbe starih, če je kdo moder, se ga okleni.' Sir 6,34; Dragi zlati maturanti, diamantni maturanti, znanje se pridobi od starejših, oni so te potrdili tudi v uspehu. Čestitam ti, da si bil tako moder, da si se pustil od njih podučiti. Poleg znanja se okrepi z modrostjo, da te bodo iskali tisti, ki si želijo hoditi s teboj. Hvala, da daješ čast naši škofijski gimnaziji. Bodi blagoslovljen, Mati Marija naj te spremlja vedno in povsod. Peter Štumpf, škof.«

Modrim svetopisemskim besedam, da se mladi kalijo ob starejših, ne gre oporekati, dodamo pa lahko, da je tudi starejšim v prid druženje z mladimi. Le v taki šoli se oboji dobro počutijo. O tem sta nekaj misli zapisali tudi dijakinji Ana Povšič in Neža Bucik.

»Na škofjisko gimnazijo sem se vpisala z željo po znanju in novih prijateljstvih. Kaj kmalu sem vedela, da bo ta pot prava in od takrat nisem obžalovala niti trenutka. Seveda ni šlo vse najbolj gladko skozi, ampak ravno te trenutke bom cenila celo življenje, z njimi sem se naučila vztrajnosti. Tudi če je bilo včasih težko in naporno, so nam vedno ob strani stali dobri ljudje, od profesorjev do sošolcev in tudi ostalih zaposlenih. Nikoli se nisem počutila kot številka, in upam si trditi, da se noben od dijakov ni. Lepo je bilo, enkratno, neponovljivo in nepozabno. Vipava, dijaški dom in šola sama sta okolje, v katerem je bilo vredno preživeti štiri zlata leta mladosti in odraščanja. Z veseljem se bom še vrnila in še naprej spodbujala bodoče dijake naj premislijo o vpisu na našo šolo.« Tako Ana, Neža pa: »Ko v mislih razvrščam spomine na svoje šolanje na ŠGV, me vedno napolni toplina. Ta štiri leta so bila zame polna pristnih odnosov. Zaznamovana so bila z vsakodnevnimi in globokimi pogovori, s smehom, iz katerega se kar naenkrat rodi prijateljstvo, in z mnogimi majhnimi trenutki, ki so se nevede spremenili v moje najljubše. Skozi leta sem se s šolo počutila vedno bolj povezana, za kar lahko gotovo okrivim kolektivnega škofijskega duha. Velik del zaslug pa pripada prav našim profesorjem. Res se vidi, da znanje naprej predajajo s srcem. To zanje ni zgolj služba, temveč poslanstvo. S svojim trudom dijakom širijo obzorja in jim nevede krepijo motivacijo za učenje. Zares sem hvaležna za vse, kar sem se od njih imela priložnost naučiti – sploh tisto, česar ni bilo v učnem načrtu. Škofijsko gimnazijo Vipava od drugih šol ločijo tudi tisti trije dnevi, ki nastopijo vsako jesen - duhovni vikendi. To so bili zame trenutki, ko je razred postal prava skupnost. Sošolce sem vsako leto znova videla v drugi luči; kot osebe, ki iščejo svojo pot v tem svetu, tako kot jaz. Neokrnjena narava in njena prijetna tišina znata odgrniti tančico, ki nas obdaja v vsakodnevnem hitenju. Duhovni vikendi so bili resnično dnevi, ko se je čas za nas ustavil, da smo se lahko končno zares spoznali. Ta štiri leta so minila hitro, vendar so za seboj pustila nepozabno sled. Škofijska gimnazija mi je dala prelepa prijateljstva, ki gredo z mano naprej. In vem, da se bom vsakokrat, ko bom imela zopet priložnost stopiti skozi njena vrata, počutila kot doma.«

Bojana Pižent Kompara