Akabski proces: srečanje v Jordaniji

8.12.2025 Jordanija Cerkev v svetu, Duhovno gibanje
Udeleženci Udeleženci

Akabski proces je pobuda za boj proti terorizmu, ki jo je leta 2015 sprožil jordanski kralj Abdulah II. Cilj pobude je okrepiti mednarodno in regionalno sodelovanje v  boju proti terorizmu, ekstremizmu in radikalnim ideologijam. V tednu po prazniku Brezmadežne je v Jordaniji potekalo srečanje verskih in državnih voditeljev. Srečanja se je v imenu ljubljanskega nadškofa msgr. Stanislava Zoreta udeležil komisar za Sveto deželo, p. Peter Lavrih.

Pozno popoldne ob reki Jordan, v Betaniji onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. Dan po prazniku Brezmadežne. Sonce še ni zaključilo svojega teka. Tu sem v družbi patriarhov, kardinala Jeruzalema, pravoslavnih sobratov, v množici imamov, kralja Hašemidskega kraljestva Jordanije Abdulaha II. in seveda še množice varnostnikov, kraljevih služabnikov in služabnic. Ne pod milim nebom, ampak v velikem puščavskem šotoru, ne v enem, kar v treh je razprostrto kraljevsko razkošje za množico gostov. Srečanje se je začelo že prejšnji večer, na Brezmadežno, z vljudnostnim kraljevim pozdravom in svečano večerjo. Naj bo vsa ta kraljevska skromnost v hotelu Kempinski ob Mrtvem morju.

Le kaj bi to bilo? Takšno srečavanje in druženje traja že deset let. Imenuje se Aqaba process. Zamisel jordanskega kralja, ki vabi verske predstavnike muslimanov in kristjanov posameznih dežel. Vedno tistih, kjer so se zgodili konflikti, vojne in nasilje. Kralj je ugotovil, da se je to dogajalo očitno tudi na Balkanu, kjer živijo skupaj kristjani in muslimani. Prvenstveno je apeliral na duhovne voditelje, ki imajo drugačen vpliv na vernike, kot politiki. Politiki zakuhajo vojne, verniki v enega Boga pa so poklicani k ustvarjanju miru: Blagor miroljubnim!

Aqaba process je torej duhovna usmeritev voditeljev ljudstva tako muslimanov kakor kristjanov k vzpostavitvi sprave, odpuščanja, pomiritve in sožitja. Kralj Abdulah II. je za ta mirovni načrt imel zelo utemeljene razloge. Njegov oče Hussein je že dolgo nazaj postavil zakon v Hašemidskem kraljestvu Jordanije in ta zakon se glasi: Spoštuj vernika, ki je drugačen od tebe. Ne sramoti ga.

Eden je Bog, oče vseh. Ta zakon je edinstven v Arabskem svetu, kjer so muslimani večina, kristjani pa manjšina. Takšnega zakona nima nobena država na Svetu. S takšnim zakonom je utrjena država Jordanija z desetimi milijoni prebivalstva, od katerih je kristjanov le četrt milijona.

Ob tem dogajanju ob reki Jordan, prav na kraju, kjer je Janez Krstnik opravil krst očiščevanja, kjer se je ob Jezusu zaslišal glas, ta je moj ljubljeni sin …, me misel pelje daleč na jug v Damieto, v delto Nila, v leto 1219, ko sta se tam srečala sv. Frančišek in sultan Kamil el Malek. Tja v davnino me vleče prav enak prizor. Srečata se musliman in kristjan in se pogovarjata o Bogu, sultan oborožen, sv. Frančišek opasan le z vrvjo. Tokrat ob reki Jordan skorajda enak prizor, skupina muslimanov s Kraljem na čelu, skupina kristjanov pravoslavnih in katoličanov. Kako to, se je mar prizor iz Nilove delte ponovil? Skupini ob reki Jordan se sprašujeta ali smo naredili dovolj za vzpostavitev miru. Na višini 800 m nad Mrtvim morjem, na obzorju na vhodu Jordana, v pokrajini Moab, je bila v letu 2000 postavljena pomenljiva skulptura z napisom: EN BOG, OČE VSEH. Od našega zborovanja ob Jordanu, od kraja krščevanja, je 1.200 m višinske razlike. Mar zmoremo dati odgovor na izziv časa, v katerem so se in se dogajajo krute vojne tudi znotraj islama in kristjanov? Smo ostali brez besed: in sledila je sklepna beseda Aqaba processa: ODPUŠČAMO IN PROSIMO ZA ODPUŠČANJE!

Dejanska tematika pomiritve in utrditve sožitja med kristjani in muslimani se je tokrat nanašala na balkanske države in Albanijo še posebej. Mnoge balkanske države so imele večletno vojno. Albanija pa je imela drastičen ateizem. Skupni imenovalec obeh pa je: živeli bomo skupaj po sesutju sistemov. Kraj dogodka ni bil izbran naključno. Na tem kraju ob reki Jordan, Betanija onkraj Jordana imenovan, je Janez Krstnik začenjal novo dobo: spreobrnite se!  Na tem kraju se je zaslišal glas od zgoraj: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! Ves dan konference so se ponavljale besede: Janez Krstnik, Mohamed, prerok Elija, Mojzes, Izaija, Jezus, Elizej ... (oba preroka -Mohamed in Janez Krstnik). Prav to mesto je odkrival in arheološko obdelal p. Michele Piccirillo (1944–2008). Njegov grob je nad Jordanom, na gori Nebo, skupaj s p. Hieronimom Mihaićen, frančiškanom iz Dalmacije, ki je še pod Otomansko oblastjo uspel odkupiti od domačinov v korist Cerkve svetišče na Gori Nebo. In prav Princ Gazi bin Muhammad  (rojen 15. oktobra 1966), je jordanski princ in profesor filozofije, je bil ves čas med nami kot nosilec tega projekta, pod vodstvom p. Michele Piccirilla. 

Med pozdravnim govorom je princ Gazi bin Muhammad izrekel kristalno jasno misel o dogodku Janezovega krsta v reki Jordan. »Z Janezom se je začela nova doba miru in kakor reka Jordan oživlja puščavski pesek na levem in desnem bregu, da je pokrajina bujno zelena in rodovitna, da v njej prebivajo ptice vseh vrst, da čebele nabirajo med tudi za Janeza Krstnika in vendar ta reka ima samo še šest kilometrov poti do Mrtvega morja. In tam se njena rodovitnost konča. Reka Jordan umrje. Tako se je mnogokrat že zgodilo med nami, v reki našega življenja, da je reka Novega življenja umrla. Danes smo na vrsti mi, da ohranjamo reko življenja živo, zato smo tu«.

In zakaj sem bil v tej družbi? Zaradi pokorščine. Naš nadškof Stanislav Zore je pretekli teden poklical, ko sem bil ravno na poti domov iz Jeruzalema in reče: Pojdi na Aqaba process v Jordanijo. In sem ubogal.

Napisal: p. Peter Lavrih