Sveti oče Leon XIV. je v soboto, 14. junija, imel svojo prvo jubilejno avdienco. Govoril je o upanju, ki povezuje, v ospredje postavil svetega Ireneja Lyonskega ter izpostavil, da Jezus ni zid, ki ločuje, ampak vrata, ki nas povezujejo. Tudi mi kot romarji upanja v svojih mestih gradimo mostove tam, kjer so zidovi. Odprimo vrata, povezujmo svetove in imeli bomo upanje, je povabil.
Avdienca je bila sprva načrtovana na Trgu svetega Petra, a je zaradi visokih temperatur potekala v baziliki. Udeležilo se je je približno šest tisoč vernikov. Spomnimo, da je jubilejne avdience ob sobotah začel papež Frančišek januarja letos, kar je sveti oče tudi omenil na začetku kateheze.
Svetopisemski odlomek: 1 Jn 2,24-25
»Vi pa: kar ste slišali od začetka, naj ostane v vas. Če ostane v vas, kar ste slišali od začetka, boste tudi vi ostali v Sinu in v Očetu. In to je obljuba, ki nam jo je sam dal: večno življenje.«
Kateheza: Upati pomeni povezovati. Irenej Lyonski
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Mir z vami!
Dragi bratje in sestre,
danes nadaljujemo posebne jubilejne avdience, ki jih je papež Frančišek začel meseca januarja, da bi vsakokrat predstavil poseben vidik teološke kreposti upanja ter duhovno osebnost, ki je o njej pričevala. Nadaljujmo torej začeto pot kot romarji upanja!
Združuje nas upanje, ki so nam ga apostoli posredovali od vsega začetka. Apostoli so v Jezusu videli zemljo, povezano z nebesi: z očmi, ušesi in rokami so sprejeli Besedo življenja. Jubilej so odprta vrata k tej skrivnosti. Jubilejno leto koreniteje povezuje Božji svet z našim. Vabi nas, da resno vzamemo to, kar molimo vsak dan: »Kakor v nebesih, tako na zemlji.« To je naše upanje. In tu je vidik, ki ga danes želimo poglobiti: upati pomeni povezovati.
Eden največjih krščanskih teologov, škof Irenej Lyonski, nam bo pomagal spoznati, kako lepo in aktualno je to upanje. Irenej se je rodil v Mali Aziji in se izobraževal med tistimi, ki so neposredno poznali apostole. Nato je prišel v Evropo, saj se je v Lyonu že oblikovala skupnost kristjanov, ki so prišli iz njegove dežele. Kako prav je, da se ga spomnimo tukaj, v Rimu, v Evropi! Evangelij je bil na to celino prinesen od zunaj. In tudi danes so skupnosti migrantov prisotne in poživljajo vero v državah, ki jih sprejemajo. Evangelij prihaja od zunaj. Irenej je povezal Vzhod in Zahod. Že to je znamenje upanja, saj nas spominja, da se ljudstva še vedno medsebojno bogatijo.
Irenej pa nam lahko podari še večji zaklad. Doktrinalne delitve, na katere je naletel znotraj same krščanske skupnosti, notranji konflikti in zunanja preganjanja, mu niso vzeli poguma. Nasprotno, v razlomljenem svetu se je naučil bolje razmišljati ter pozornost vedno globlje usmerjati na Kristusa. Postal je pevec Njegove osebe, pravzaprav Njegovega mesa. Spoznal je namreč, da to, kar se nam zdi nasprotno, se v Njem znova uredi v enost. Jezus ni zid, ki ločuje, ampak vrata, ki nas povezujejo. Treba je ostati v Njem in realnost ločiti od ideologij.
Dragi bratje in sestre, tudi danes lahko ideje ponorijo in besede ubijejo. Meso pa je tisto, iz česar smo vsi narejeni; je to, kar nas veže na zemljo in povezuje z drugimi bitji. Jezusovo meso je treba sprejeti in kontemplirati v vsakem bratu in sestri, v vsakem ustvarjenem bitju. Prisluhnimo kriku mesa, da bi slišali, kako nas bolečina drugih kliče po imenu. Zapoved, ki smo jo prejeli od začetka, je zapoved medsebojne ljubezni. Še preden je zapisana v katerem koli zakonu, je zapisana v našem mesu.
Irenej, učitelj edinosti, nas uči, naj ne delamo nasprotij, ampak povezujemo. Inteligenca ni tam, kjer je ločevanje, ampak kjer je povezovanje. Razlikovati je koristno, ločevati pa nikoli. Jezus je večno življenje med nami: on združuje tiste, ki si nasprotujejo, in omogoča občestvo.
Bodimo romarji upanja, kajti med ljudmi, ljudstvi in ustvarjenimi bitji je potreben nekdo, ki se odloči in se premika proti občestvu. Drugi nam bodo sledili. Kot Irenej v Lyonu v drugem stoletju, tako tudi v našim mestih ponovno gradimo mostove tam, kjer so danes zidovi. Odprimo vrata, povezujmo svetove in imeli bomo upanje.
