Kateheza med splošno avdienco, 5. februarja 2025, je govorila o Marijinem obisku sorodnice Elizabete in njeni hvalnici Gospodu. Marija opeva milost preteklosti, vendar pa je ženska sedanjosti, ki v svojem telesu nosi prihodnost. Katehezo je namesto papeža, ki ima zaradi prehlada še vedno težave z glasom, prebral Pierluigi Giroli z državnega tajništva.
Svetopisemski odlomek: Lk 1,39-42
Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v pogorje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je dete poskočilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z močnim glasom vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!«
Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje«
Obiskanje in Magnificat: »Blagor ji, ki je verovala.«
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes premišljujemo o lepoti Jezusa Kristusa, ki je naše upanje, v skrivnosti Marijinega obiskanja. Devica Marija obišče sveto Elizabeto; predvsem pa je Jezus v materinem telesu tisti, ki obišče svoje ljudstvo (prim. Lk 1,68), kot pravi Zaharija v svoji hvalnici.
Po osuplosti in začudenosti ob Božji izjavi ljubezni Marija vstane in se poda na pot, tako kot vsi, ki so v Svetem pismu poklicani, kajti »edino dejanje s katerim lahko človek odgovori Bogu, ki se razodeva, je neomejena razpoložljivost« (H. U. Von Balthasar). Ta mlada izraelska hči se ne odloči, da se bo zaščitila pred svetom, ne boji se nevarnosti in sodb drugih ljudi, ampak jim gre naproti.
Ko se čutimo ljubljene, doživimo moč, s katero začne ljubezen krožiti. Kot pravi apostol Pavel, »Kristusova ljubezen nas žene« (2 Kor 5,14), spodbuja nas, premika nas. Marija zazna to spodbudo ljubezni in se odpravi pomagat ženi, ki je njena sorodnica, a je pav tako starka, ki po dolgem čakanju sprejme nepričakovano nosečnost, ki jo je težko živeti v njeni starosti. Devica gre k Elizabeti tudi zato, da bi z njo podelila vero v Boga nemogočih stvari ter upanje v izpolnitev njegovih obljub.
Srečanje med dvema ženama povzroči presenetljiv odziv: glas »polne milosti«, ki pozdravi Elizabeto, izzove preroštvo v otroku, ki ga starejša ženska nosi v svojem telesu, in v njej vzbudi dvojni blagoslov: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa« (Lk 1,42). In tudi blagor: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1,45).
Ko Marija spozna mesijansko identiteto svojega Sina in prepozna svoje poslanstvo matere, ne govori o sebi, ampak o Bogu, in izreče hvalnico, polno vere, upanja in veselja, pesem, ki v Cerkvi vsak dan odmeva med molitvijo večernic: Magnificat (Lk 1,46-55).
Ta hvalnica Bogu Odrešeniku, ki privre iz srca njegove ponižne služabnice, je slovesen spomin, ki povzame in izpolni molitev Izraela. Prepletena je s svetopisemskimi odmevi, kar je znamenje, da Marija ne želi peti »zunaj zbora«, ampak biti uglašena z očeti. Tako poveličuje svoje sočutje do ponižnih, tistih majhnih, ki jih bo Jezus v svojem govoru razglasil za »blažene« (prim. Mt 5,1-12).
Zaradi močne prisotnosti velikonočnega motiva je Magnificat tudi pesem odrešenja, katere ozadje je spomin na osvoboditev Izraela iz Egipta. Vsi glagoli so v preteklem času, prežeti s spominom na ljubezen, ki z vero razsvetli sedanjost in z upanjem osvetljuje prihodnost: Marija opeva milost preteklosti, vendar je ženska sedanjosti, ki v svojem telesu nosi prihodnost.
Prvi del te pesmi slavi Božje delovanje v Mariji, mikrokozmosu Božjega ljudstva, ki v celoti sprejme zavezo (Lk 1,46-50), drugi del pa govori o Očetovem delovanju v makrokozmosu zgodovine njegovih otrok (Lk 1, 51-55) s tremi ključnimi besedami: spomin, usmiljenje, obljuba.
Gospod, ki se je sklonil nad majhno Marijo, da bi v njej storil »velike stvari« in jo naredil za Gospodovo mater, je začel reševati svoje ljudstvo z eksodusom in se je spomnil univerzalnega blagoslova, obljubljenega Abrahamu (prim. 1 Mz 12,1-3). Gospod, na veke zvesti Bog, je ljudstvo, ki je bilo zvesto zavezi, iz roda v rod zasipal z neprekinjenim tokom usmiljene ljubezni in zdaj razodeva polnost odrešenja v svojem Sinu, poslanem, da ljudstvo odreši njegovih grehov. Od Abrahama do Jezusa Kristusa in skupnosti vernikov se pasha kaže kot hermenevtična kategorija za razumevanje vsake nadaljnje osvoboditve, vse do tiste, ki jo v polnosti časov uresniči Mesija.
Dragi bratje in sestre, danes prosimo Gospoda za milost, da bi znali čakati na izpolnitev vseh njegovih obljub in da bi nam pomagal sprejeti Marijino navzočnost v svoja življenja. Ko stopimo v njeno šolo, lahko vsi odkrijemo, da vsaka duša, ki veruje in upa, “spočne in rodi Božjo besedo” (sv. Ambrož).
