Pretekli konec tedna smo na Mirenskem Gradu obhajali glavni praznik svetišča - kvatrnico. Ob prazniku smo molili za prenovo Cerkve na Slovenskem in se ob sklepu jubilejnega leta 400-letnice ustanovitve Misijonske družbe Bogu zahvalili.

Praznovanje se je pričelo v petek s postom in večernim križevim potom po poti na Grad. V soboto zvečer je sveto mašo daroval domači lazarist g. Tilen Prinčič. Somaševal je sobrat dr. Peter Žakelj, ki je v pridigi razmišljal, kaj je svetega Vincencija pripeljalo do dejavne ljubezni do ubogih in kako naj to živimo danes. Sv. Vincencij je sprva ljubezen razumel kot dolžnost do domačih. Ob srečanju z materialno in duhovno revščino preprostega kmečkega ljudstva pa je spoznal, da je pravi vir ljubezni hvaležnost do Boga in odgovornost, da mu podarjeno vrne. Dom je postal odskočna deska v svet, kjer so ubogi postali njegovi bratje in sestre.

V tej luči lahko razumemo tudi Marijo, ki je v najhujšem trpljenju pod križem postala naša mati. Ko se je njeno materinstvo v družini končalo, se je nadaljevalo v Cerkvi. Skozi vrsto odpovedi jo je Bog vzgajal, da je razumela, da materinstvo ni le telesno, ampak ga mora vedno presegati v luči širše božje družine. Marija je zorela za božje kraljestvo v mater vseh, sveti Vincencij pa v očeta ubogih.

»V globoki vlogi materinstva in očetovstva vidim tudi enega od temeljev prenove Cerkve na Slovenskem. Družina je v mnogih pogledih v krizi. Tudi družine v Cerkvi pri tem niso izjema in ne presegajo svojih krvnih okvirov. Jezus jasno pove, da je za njegovega učenca preseganje doma nujno, da bi mogli biti odprti za božje delovanje. V tem duhu pravi: Kdor ne zavrača očeta, matere, otrok … ne more biti moj učenec. Mi pa smo pogosto zagledani v svoje družine, ki jih čuvamo kot vrtičke, zato žal ne uspemo graditi Kristusove Cerkve. Spomnimo se, da je bilo prvim kristjanom vse skupno, nobenega ubogega ni bilo med njimi. Ne zato, ker bi jih izgnali iz svoje srede, ampak ker so zanje poskrbeli.

Če se ne odpravimo na pot spreobrnjenja, v bližnjem ne bomo mogli videti brata in sestre. Še naprej bomo podlegali skrajnim obrambnim držam, v luči katerih se moramo boriti proti tujcem, migrantom in drugače mislečim. Jezus se proti drugačnim ni boril, bil je odprt za vsakogar in je v vsakem videl brata. Vabi nas, da v vsakem ne vidimo le brata, ampak celo Njega.«

Kvatrnica nas vabi, da presežemo svoje meje in postanemo očetje in matere vsem, še posebej ubogim. Tako bomo gradili Božje kraljestvo, kjer bo prostor za vsakega človeka.

Sveti maši je sledila procesija z lučkami in petimi litanijami, nato pa molitveno bdenje do polnoči ob kipu Žalostne Matere božje. Molitev so oblikovale družine z otroki, zakonski pari, mladinska skupina in mladi, ki živijo na Mirenskem Gradu, župnijska Karitas iz Branika, člani Združenja čudodelne svetinje, Delavnice molitve in življenja, Živi rožni venec iz župnije Šempeter, člani Zahvalne molitvene skupine, sestre usmiljenke, prostovoljci in zaposleni iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, skupnost Betlehem ter skupnost lazaristov.

V nedeljo popoldan je bila slovesna sveta maša, ki jo je ob somaševanju okoliških duhovnikov in sobratov daroval vizitator lazaristov dr. Robert Petkovšek. Vernikom je predstavil zgodovino kvatrnice na Mirenskem Gradu, katere najstarejši pisni viri segajo v leto 1570. Ob 400-letnici ustanovitve Misijonske družbe je spomnil tudi, da so lazaristi na Gradu navzoči že 113 let. Zgodovinski viri pričajo o tem, da je bilo romarjev na »Gradu nad Mirnom brez števila«, ki so prihajali iz krajev od Trsta do Vipave. Praznovanje kvatrnice je zaokrožil s tremi poudarki: zahvalo, prošnjo in pokoro. Zahvaljevanje naj bo prvi vzgib v srcu vernika – tudi za križ se moremo zahvaljevati, če ga sprejemamo v veri. Prošnja vernika je usmerjena v blagoslov prihodnjega časa, mir in spravo v domovini, ki ji grozijo nasprotovanja, delitve in vojne. A ob prošnji nas Bog vedno vpraša tudi, kaj bomo storili sami. Pokora pa za vernika ni kazen, temveč zdravilo. Današnja družba, ki se utaplja v preobilju, odvisnosti in zaprtosti vase, postaja notranje slepa. Prav zato nas pokora z omejevanjem samih sebe očiščuje in zdravi. »Kvatrnica nas uči reči hvala, sv. Vincencij pa nas vabi v služenje bližnjim. Kvatrnica nas uči prositi, sv. Vincencij pa nas spodbuja, da se vprašamo, kaj lahko storimo sami. Kvatrnica nas uči pokore, sv. Vincencij pa nas nagovarja, naj bomo v ljubezni ustvarjalni do konca.«

Po nedeljski maši so se romarji ob prijetnem druženju zadržali pred svetiščem.

Priporočajmo se Žalostni Materi Božji in svetemu Vincenciju Pavelskemu, da bomo lahko pravi Jezusovi učenci, resnični očetje in skrbne matere vsem okrog sebe.