Na praznik Jezusovega darovanja, 2. februarja 2026, je celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž v samostanu sester klaris v Nazarjah umestil novo izbrano vodstvo samostanske skupnosti.
Za opatinjo je bila izbrana s. Serafina Brezmadežne (Polona Rajk),
za vikarijo s. Katarina Jezusa Kristusa (Martina Ambrož),
za svetovalko s. Evstohija Valerija Marijinega Brezmadežnega Srca (Valerija Učakar).
Novemu vodstvu iskreno čestitamo in želimo po priprošnji sv. Klare Asiške obilje Božjega blagoslova.
Pri sveti maši je škof Maksimilijan nagovoril sestre klarise:
Današnji praznik Jezusovega darovanja oz. razodetja v templju ali svečnico, obhajamo 40 dni po božiču. Ta dan predstavlja vrh božične skrivnosti, saj v njem na nov način zasije velika skrivnost Božjega učlovečenja. Bog prihaja na preprost način, kakor se je rodil v Betlehemu preprostim staršem v okolju, ki ga ni sprejelo. Marija in Jožef sta zaman iskala prenočišče. Ker v Davidovem mestu zanju ni bilo prostora, sta se morala umakniti k najbolj preprostim – k pastirjem na podeželje, k ljudem, ki so bili odrinjeni na rob. Tam, v tistem preprostem kraju, je Kralj vesoljstva prevzel človeško naravo in začel bivati kot človek.
To resnico in skrivnost nam razodeva tudi današnji praznik. Gospod se želi razodeti svetu, zato stopi v jeruzalemski tempelj – v srce Božjega ljudstva in vere na zemlji. Vendar ga tempelj ne sprejme s pompoznostjo ali slovesnostjo. Ne sprejmejo ga veliki duhovniki, odgovorni za čaščenje Boga, temveč dva starčka, Simeon in Ana. Bila sta preprosta človeka, ki sta v sebi neprenehoma gojila zaupanje in pričakovanje, da bo Bog vstopil v zgodovino in izvršil svoje obljube.
Tudi Marija in Jožef vstopata kot spremljevalca velikega Kralja. Postava jima je narekovala, naj darujeta Bogu v zahvalo za dar življenja in poslanstva, ki sta ga prejela. Ker nista mogla dati daru, ki bi bil vreden Božjega daru v Jezusu Kristusu, prineseta dar revnih: dve grlici ali dva golobčka.
Tudi sam Božji otrok v tempelj ne vstopa s sijajem nebes ali s čudeži. To veliko Luč, ki se v njem daje svetu, lahko prepoznajo le tisti, ki ga preprosto in ponižno sprejmejo. Ne prihaja z močjo mogočnega Mesije, temveč kot otrok, ki ga lahko sprejmejo le preproste roke, ki se stegujejo po daru in v srce sprejmejo, kar jim Bog pripravlja.
To je model Božjega odrešenja in vstopanja v naš svet, ki pa se ni zgodil le enkrat za vselej, ampak se v resnici dogaja vsak dan. Dogaja se v naših življenjih, v življenju posameznih vernikov, v življenju Cerkve in tudi v življenju te samostanske skupnosti. Po vas, sestre, Bog na poseben način vstopa v svet ter prinaša luč, besedo in upanje. Ne na pompozen način, ki bi v trenutku prepričal vse, ampak preko tistih, ki pustijo, da milost očisti srce strahu zase, da se lahko izročimo in zaupamo v moč Božjega odrešenja. Ta moč deluje vedno znova preko šibkosti, sestopanja in umiranja sebi.
Danes, ko bomo blagoslovili novo opatinjo, mater tega samostana, nam Božja beseda daje zgled v slavospevu iz pisma Hebrejcem. Ta nam pokaže bistvo duhovniške službe Jezusa Kristusa, dobrega pastirja, in vsakega izmed nas: Božje besede ne sprejmemo zase, ampak zato, da bi z njo služili drugim in postali priče Boga.
Pismo Hebrejcem pravi, da je bil Jezus deležen tudi krvi in mesa, da bi nam bil blizu v našem naravnem življenju. Da bi se lahko ob njem in z njim zavedali, da v ničemer, niti v trpljenju in preizkušnjah nismo sami. V naši krvi se pretaka njegova kri, njegov Duh, njegova vera in njegova božanskost.
Če to prenesemo na naše predstojnike, na očete in matere, po katerih ljudje najprej začutijo najintimnejši odnos do Boga Očeta, to še posebej velja za predstojnico skupnosti, ki je posvečena Bogu.
V njenem telesu in duhu se mora pretakati najprej kri in meso vsake sestre, s katero živi, da bi lahko bili tako v telesu, duhu, hrepenenju in veri vedno bolj eno. Tako Božje čutenje preko našega človeškega čutenja postaja vedno bolj eno z Bogom, sestra pa pred Boga v duši in telesu prinaša vso skupnost.
Zato danes prosimo za blagoslov vseh vas, drage sestre, da bi bile v tem molitvenem središču naše škofije še naprej živi ogenj Božje navzočnosti. Posebej molimo za sestro Serafino, ki bo danes preko blagoslova Cerkve sprejela poslanstvo in milost Boga Očeta preko njegovega Sina, ki vstopa, da je ne samo naša Luč, ampak tudi naša moč in navdih. Gospod tako preko naše šibkosti in konkretnih medčloveških odnosov z Božjim Duhom gradi in ustvarja novo življenje. Danes pri tej daritvi še posebej iskreno prosimo, da bi se to novo življenje vedno znova rojevalo v vašem samostanu, v naši Cerkvi in naši škofiji. Amen.
škof Maksimilijan
Vir: Škofija Celje
