Papež Leon XIV. je ob somaševanju kardinalov Mendonçe in Gambettija, drugih kardinalov, škofov in duhovnikov, daroval v baziliki sv. Petra na nedeljo Svete Trojice, 15. junija 2025, mašo ob jubileju športa. Med homilijo je spregovoril o binomu Trojica-šport. Papež je omenil tri vidike zaradi katerih je šport pomemben za vzgojo: uči vrednote sodelovanja, skupne hoje, podeljevanja; krepi konkretnost bivanja skupaj, občutek telesa, prostora, napora, realnega časa in uči nas tudi znati izgubljati. V nadaljevanju objavljamo pridigo papeža Leona XIV.
Sveta maša za jubilej športa
Dragi bratje in sestre, v prvem berilu smo slišali te besede: »Tako pravi Božja modrost. Gospod me je imel v začetku svojega stvarstva, pred svojimi pradavnimi deli. Na začetku, ko je vzpostavil nebesa, sem bila tam, bila sem z njim kot rokodelec. Dan na dan sem bila njegovo veselje; igrala sem se pred njim ves čas; igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je pri človeških otrocih«. Za svetega Avguština sta Trojica in modrost tesno povezani. Božja modrost se razodeva v Sveti Trojici in modrost nas vedno vodi k resnici.
Medtem ko obhajamo praznik Presvete Trojice, preživljamo dneve jubileja športa. Binom Trojica-šport ni ravno v splošni rabi, vendar njuno sopostavljanje ni, da ni na mestu. Vsaka dobra človeška dejavnost namreč nosi v sebi odsev Božje lepote in šport je zagotovo med temi. Navsezadnje Bog ni statičen, ni zaprt sam vase. On je občestvo, živ odnos med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, ki se odpira človeštvu in svetu. Teologija to resničnost imenuje perihoresis, to je »ples«: ples medsebojne ljubezni.
Iz te božanske dinamike izvira življenje. Ustvaril nas je Bog, ki mu je všeč in se veseli podarjanja bivanja svojim stvaritvam, ki se »igra«, kot nas je spomnilo prvo berilo (glej Pr 8,30-31). Nekateri cerkveni očetje celo pogumno govorijo o Deus ludens, Bogu, ki se zabava (prim. SV. SALONIJ IZ ŽENEVE, In Parabolas Salomonis expositio mystica; SV. GREGOR NACIANŠKI, Carmina, I, 2, 589). Poglejte zakaj nam šport lahko pomaga pri srečanju s Troedinim Bogom. Ker zahteva gibanje sebe proti drugemu, seveda zunanjemu, predvsem pa tudi notranjemu. Brez tega je (šport) skrčen na sterilno tekmovanje sebičnosti. Pomislimo na izraz, ki se v italijanskem jeziku običajno uporablja za spodbujanje športnikov med tekmovanji. Gledalci vzklikajo: »Daj!«. Morda tega ne opazimo, vendar je lep imperativ: to je imperativ glagola »dati«. In to nas lahko spodbudi k razmišljanju: ne gre samo za fizično izvedbo, morda izjemno, ampak za dajanje sebe, za »dati se v igro«. Gre za razdajanje za druge – za lastno rast, za navijače, za svoje drage, za trenerje, za sodelavce, za javnost, celo za nasprotnike – in, če ste res športnik, to velja tudi onstran rezultata. Sveti Janez Pavel II. – športnik, kot vemo – je o njem govoril takole: »Šport je veselje do življenja, igra, praznovanje in kot takega ga je treba ceniti […] tako, da se povrne njegova zastonjskost, sposobnost spletanja prijateljskih vezi, spodbujanja dialoga in odprtosti drug do drugega, […] nad strogimi zakoni proizvodnje in potrošnje ter kakršnim koli drugim čisto koristoljubnim in hedonističnim razmišljanjem o življenju.« (Homilija ob jubileju športnikov, 12. 4. 1984).
S tega zornega kota omenjamo zlasti tri vidike, zaradi katerih je danes šport dragoceno sredstvo človeške in krščanske vzgoje.
Prvič, v družbi, zaznamovani z osamljenostjo, v kateri je razjarjeni individualizem premaknil težišče z »mi« na »jaz« in na koncu ignoriral drugega. Šport – še posebej, ko je ekipni šport – uči vrednote sodelovanja, skupne hoje, tistega podeljevanja, ki je, kot smo rekli, v samem srcu Božjega življenja (prim. Jn 16,14-15). Tako lahko postane pomembno orodje za ponovno ureditev in srečanje: med ljudmi, v skupnostih, v šolskih in delovnih okoljih, v družinah!
Drugič, v vse bolj digitalni družbi, v kateri tehnologije, medtem ko zbližujejo oddaljene ljudi, pogosto oddaljujejo tiste, ki so blizu, šport krepi konkretnost bivanja skupaj, občutek telesa, prostora, napora, realnega časa. Tako proti skušnjavi, da bi pobegnili v virtualne svetove, pomaga ohranjati zdrav stik z naravo in z resničnim življenjem, prostorom, le v katerem se izvaja ljubezen (prim. 1 Jn 3,18).
Tretjič, v tekmovalni družbi, kjer se zdi, da si življenje zaslužijo samo močni in zmagovalci, nas šport uči tudi izgubljati, soočiti človeka v umetnosti poraza z eno najglobljih resnic njegovega stanja: krhkostjo, mejami, nepopolnostjo. To je pomembno, saj se iz izkušnje te krhkosti odpiramo upanju. Športnik, ki nikoli ne naredi napake, ki nikoli ne izgubi, ne obstaja. Šampioni niso nezmotljivi stroji, ampak moški in ženske, ki tudi ko padejo, najdejo pogum, da znova vstanejo. Spomnimo se v zvezi s tem še enkrat besed svetega Janeza Pavla II., ki je rekel, da je Jezus »pravi božji atlet«, saj sveta ni premagal z močjo, ampak z zvestobo ljubezni (prim. Homilija pri maši ob jubileju športnikov, 29. oktober 2000).
Ni naključje, da je imel šport v življenju mnogih svetnikov našega časa pomembno vlogo, tako kot osebna praksa kot način evangelizacije. Pomislimo na blaženega Petra Jurija Frassatija, zavetnika športnikov, ki bo za svetnika razglašen 7. septembra. Njegovo preprosto in svetlo življenje nas spominja, da tako kot se nihče ne rodi kot prvak, se nihče ne rodi kot svetnik. Vsakodnevna vadba ljubezni nas približuje dokončni zmagi (prim. Rim 5,3-5) in nas naredi sposobne delati za izgradnjo novega sveta. To je potrdil tudi sveti Pavel VI., ki je dvajset let po koncu druge svetovne vojne spomnil člane katoliškega športnega društva, koliko je šport prispeval k miru in upanju v družbo, ki so jo uničile posledice vojne (prim. Govor članom C.S.I., 20. marec 1965). Dejal je: »Vaša prizadevanja so usmerjena v oblikovanje nove družbe: […] v zavedanju, da je lahko šport v zdravih oblikovnih elementih, ki jih podpira, zelo koristen instrument za duhovno povzdigovanje človeka, prvi in nepogrešljiv pogoj urejene, mirne, konstruktivne družbe« (prav tam).
Dragi športniki, Cerkev vam zaupa lepo poslanstvo: biti v svojem delovanju odsev ljubezni troedinega Boga v dobro vas in vaših bratov. Pustite se vključiti v to poslanstvo z navdušenjem: kot športniki, kot trenerji, kot društva, kot skupine, kot družine. Papež Frančišek je rad poudarjal, da se nam Marija v evangeliju kaže dejavna, v gibanju, celo »teče« (glej Lk 1,39), pripravljena, kot to znajo mame, da se na Božji namig odpravi na pomoč svojim otrokom (prim. Nagovor prostovoljcem SDM, 6. avgusta 2023). Prosimo jo, naj spremlja naša prizadevanja in naše vzgibe ter jih vedno usmerja k najboljšemu, do največje zmage, tiste večnosti, »neskončnega polja«, kjer igra ne bo več imela konca in bo veselje polno (prim. 1 Kor 9,24-25; 2 Tim 4,7-8).
