Papež Leon XIV. je v soboto, 21. junija, v avdienco sprejel udeležence jubileja predstavnikov političnega sveta. V ospredje je postavil tri teme: skupno dobro, medverski dialog in umetna inteligenca. Skupna oporna točka v političnem delovanju je naravni zakon, ki je kompas, po katerem se moramo orientirati pri sprejemanju zakonov in delovanju, zlasti pri etičnih vprašanjih. Za zgled je postavil sv. Tomaža Mora, ki je na politiko gledal kot na poslanstvo za širjenje resnice in dobrega.
Politika je najvišja oblika ljubezni
Srečanja s papežem – potekalo je v Dvorani blagoslovov – so se udeležili člani Mednarodne medparlamentarne zveze, ministri in parlamentarci, člani delegacij iz 68 različnih držav ter ostali politični predstavniki, pa tudi akademiki in verski voditelji, ki so se prejšnje dni v Rimu udeležili konference Medparlamentarne zveze.
Sveti oče je govor začel s trditvijo papeža Pija XI., da je politika »najvišja oblika ljubezni«. »Če namreč upoštevamo služenje, ki ga politično življenje opravlja za družbo in skupno dobro, ga lahko resnično razumemo kot dejanje krščanske ljubezni, ki nikoli ni zgolj teorija, ampak vedno konkretno znamenje in pričevanje stalne Božje skrbi za dobro naše človeške družine (prim. Frančišek, okrožnica Vsi smo bratje, 176-192).«
Skupno dobro
Politiki so na prvem mestu odgovorni, da neodvisno od vsakega posebnega interesa »podpirajo in varujejo dobro skupnosti, skupno dobro, zlasti z zaščito ranljivih in marginaliziranih ljudi«.
»To bi na primer pomenilo prizadevanje za odpravo nesprejemljivega nesorazmerja med ogromnim bogastvom, ki je skoncentrirano v rokah peščice, in revnimi po svetu (prim. Leon XIII., okrožnica Rerum Novarum, 15. maj 1891, 1). Ljudje, ki živijo v skrajnih razmerah, vpijejo, da bi se slišal njihov glas, a pogosto ne najdejo ušes, ki bi bila pripravljena slišati njihovo prošnjo. To neravnovesje ustvarja razmere trajne nepravičnosti, ki zlahka vodijo v nasilje in prej ali slej v tragedijo vojne. Po drugi strani pa lahko zdrava politika s spodbujanjem pravične razdelitve virov učinkovito prispeva k harmoniji in miru tako na domačem kot mednarodnem prizorišču.«
Verska svoboda in medverski dialog
Na drugem mestu je Leon XIV. izpostavil versko svobodo in medverski dialog. »To področje je v sedanjem času postalo še pomembnejše, politično življenje pa lahko veliko doseže s spodbujanjem pogojev za pristno versko svobodo ter za razvoj spoštljivega in konstruktivnega srečanja med različnimi verskimi skupnostmi. Vera v Boga in pozitivne vrednote, ki iz nje izhajajo, so ogromen vir dobrote in resnice za življenje posameznikov in skupnosti,« je dejal in se skliceval na svetega Avguština, ki je govoril o »potrebi po prehodu od amor sui – egoistične, kratkovidne in uničujoče ljubezni do sebe – k amor Dei – svobodni in velikodušni ljubezni, ki temelji na Bogu in vodi k podarjanju samega sebe«. Ta prehod je bistvenega pomena za »izgradnjo civitas Dei, družbe, katere temeljni zakon je ljubezen« (prim. De Civitate Dei, XIV, 28).
Naravni zakon – element, ki povezuje
»Da bi imeli skupno oporno točko v političnem delovanju in ne bi a priori izključevali kakršne koli obravnave transcendentnega v procesih odločanja, bi bilo koristno poiskati element, ki bi vse združil. V ta namen je bistvena referenčna točka naravni zakon, ki ga ni napisala človeška roka, ampak je priznan kot veljaven v vseh časih in krajih ter je na najbolj verodostojen in prepričljiv način utemeljen v naravi sami,« je poudaril papež.
Pri tem pa je navedel Cicerona: »Naravni zakon je pravi razum, skladen z naravo, univerzalen, stalen in večen, ki nas s svojimi zapovedmi vabi, naj delamo, kar je prav, in nas s svojimi prepovedmi odvrača od zla ... Tega zakona ni mogoče spremeniti, niti odstraniti katerega koli njegovega dela, niti ga ni mogoče v celoti odpraviti; niti senat niti ljudstvo se ga ne moreta osvoboditi, niti ni treba iskati njegovega tolmača ali razlagalca. In ne bo nobenega zakona ne v Rimu ne v Atenah, ne zdaj ne pozneje, ampak bo en sam večni in nespremenljivi zakon vladal vsem ljudstvom v vseh časih (De Re Publica, III, 22).«
»Naravni zakon, ki je splošno veljaven za razliko od drugih bolj spornih prepričanj,« je zatrdil papež, »predstavlja kompas, po katerem se moramo orientirati pri sprejemanju zakonov in delovanju, zlasti pri občutljivih in nujnih etičnih vprašanjih, ki danes bolj kot v preteklosti zadevajo osebno življenje in zasebnost.«
Izpostavil pa je tudi Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi potrdili in razglasili 10. decembra 1948 in je zdaj del kulturne dediščine človeštva. »To besedilo, ki je vedno pomembno, lahko veliko prispeva k temu, da se človeška oseba v svoji nedotakljivi celovitosti postavi v temelj iskanja resnice in se tako povrne dostojanstvo tistim, ki se ne čutijo spoštovani v svojem najglobljem bistvu in po nareku svoje vesti.«
Umetna inteligenca
Tretji poudarek papeževega govora je bila umetna inteligenca. »Stopnja civilizacije, ki smo jo dosegli v našem svetu, in cilji, ki jih morate doseči, se zdaj soočajo z velikim izzivom v obliki umetne inteligence. Gre za razvoj, ki bo družbi zagotovo v veliko pomoč, če njegova uporaba ne bo spodkopavala identitete in dostojanstva človeške osebe ter njenih temeljnih svoboščin. Zlasti ne smemo pozabiti, da umetna inteligenca deluje kot orodje v dobro človeka, ne da bi ga zmanjšala ali nadomestila. To, kar se pojavlja, je dejansko velik izziv, ki zahteva veliko pozornosti in daljnovidnosti, da bi tudi v okviru novih scenarijev lahko predvideli zdrav, pravičen in pristen način življenja, zlasti v dobro mlajših generacij.«
»Naše osebno življenje ima večjo vrednost kot katerikoli algoritem, družbeni odnosi pa zahtevajo prostor za razvoj, ki daleč presega omejene vzorce, ki jih lahko pripravi katerikoli stroj brez duše. Ne pozabimo, da ima umetna inteligenca, čeprav je sposobna shraniti na milijone podatkovnih točk in odgovoriti na številna vprašanja v nekaj sekundah, še vedno ”statični spomin”, ki nikakor ni primerljiv s človeškim. Naš spomin je ustvarjalen, dinamičen, generativen, sposoben povezovati preteklost, sedanjost in prihodnost v živo in rodovitno iskanje smisla, z vsemi etičnimi in eksistencialnimi implikacijami, ki jih to prinaša (prim. Frančišek, govor na zasedanju G7 o umetni inteligenci, 14. junij 2024).
Sveti oče je poudaril, da politika ne more prezreti tako velikega izziva: »Nasprotno, poklicana je odgovoriti mnogim državljanom, ki upravičeno z zaupanjem in zaskrbljenostjo gledajo na vprašanja, ki jih odpira ta nova digitalna kultura.«
Tomaž More, politika kot poslanstvo za širjenje resnice in dobrega
Ob koncu govora je papež Leon XIV. spomnil, da je sveti Janez Pavel II. med jubilejem 2000 pokazal političnim voditeljem na svetega Tomaža Mora kot pričevalca in priprošnjika, ki mu naj izročijo svoje delo.
»Sir Tomaž More je bil človek, zvest svojim državljanskim odgovornostim, popoln služabnik države prav zaradi svoje vere, zaradi katere na politiko ni gledal kot na poklic, ampak kot na poslanstvo za širjenje resnice in dobrega. Svoje javno delovanje je “postavil v službo človeka, zlasti šibkega in revnega; družbene spore je reševal z izvrstnim občutkom za pravičnost; varoval je družino in jo branil z vso predanostjo; spodbujal je celostno vzgojo mladih” (Apostolsko pismo E Sancti Thomae Mori, 31. oktober 2000, 4). Zaradi poguma, ki ga je pokazal s svojo pripravljenostjo, da raje žrtvuje svoje življenje, kot da bi izdal resnico, je tudi za nas danes mučenec svobode in prvenstva vesti. Naj bo njegov zgled vsakemu od vas vir za navdih in vodenje!«
