V nedeljo, 16. februarja 2025, je v baziliki sv. Petra potekala sveta maša ob jubileju umetnikov in sveta kulture, ki jo je v odsotnosti papeža Frančiška daroval kardinal José Tolentino de Mendonça, prefekt Dikasterija za kulturo in vzgojo. Kardinal je tudi prebral homilijo svetega očeta pripravljeno za to priložnost in za katero je papež želel, da se oznani.
HOMILIJA SVETEGA OČETA
Maša za jubilej umetnikov
V evangeliju, ki smo ga pravkar slišali, je Jezus pred svojimi učenci in pred množico ljudi razglasil blagre. Velikokrat smo jih že slišali, vendar ne nehajo čuditi: »On pa se je ozrl po svojih učencih in rekel: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste« (Lk 6,20-21). Te besede prevračajo logiko sveta in nas vabijo, naj na resničnost gledamo z novimi očmi, s pogledom Boga, ki vidi onstran videza in prepozna lepoto celo v krhkosti in trpljenju.
Drugi del vsebuje trde in svareče besede: »Toda gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste.« (Lk 6,24-25). Kontrast med »blagor vam« in »gorje vam« nas opozarja na pomembnost razločevanja, kam postavljamo svojo varnost.
Vi, umetniki in ljudje kulture, ste poklicani biti priče revolucionarne vizije blagrov. Vaše poslanstvo ni samo ustvarjati lepoto, ampak razkrivati resnico, dobroto in lepoto, ki so skrite v gubah zgodovine, dajanje glasu tistim, ki nimajo glasu, da spreminjate bolečino v upanje.
Živimo v času kompleksne krize, ki je gospodarska in družbena, v prvi vrsti pa je kriza duše, kriza pomena. Postavljamo si vprašanje časa in poti. Smo romarji ali klateži? Hodimo s ciljem ali smo razpršeni v blodenju? Umetnik je tisti, ki ima nalogo pomagati človeštvu, da ne izgubi smeri, da ne izgubi obzorja upanja.
A pozor: ne lahkega, površnega, breztelesnega upanja. Ne! Resnično upanje se prepleta z dramo človekovega bivanja. Ni udobno zatočišče, ampak ogenj, ki žge in razsvetljuje, kot Božja Beseda. Zato je pristna umetnost vedno srečanje s skrivnostjo, z lepoto, ki nas presega, z bolečino, ki nas izprašuje, z resnico, ki nas kliče. Sicer »gorje«! Gospod je v svojem pozivu strog.
Kot piše pesnik jezuit Hopkins: »Svet je nabit z Božjo veličino. / Zasijala bo kot lesket stresene plošče.« To je umetnikovo poslanstvo: odkriti in razodeti to skrito veličino, jo pokazati našim očem in našim srcem. Isti pesnik je v svetu čutil tudi »svinčen odmev« in »zlat odmev«. Umetnik je občutljiv na te odmeve in s svojim delom razločuje in pomaga drugim razločevati med različnimi odmevi dogodkov tega sveta. Moški in ženske v kulturi so poklicani, da te odmeve ovrednotijo, da nam jih razložijo in da osvetlijo pot, na katero nas vodijo: pa naj bo to petje siren, ki zapeljujejo, ali pa vabljenje naše bolj prave človeškosti. Od nas se zahteva modrost za razločevanje tega, kar je »kakor pleve, ki jih veter raznaša« od tega, kar je trdno »kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah« in je sposobno obroditi svoj sad« (prim. Ps 1,3-4).
Dragi umetniki, v vas vidim varuhe lepote, ki se zna skloniti nad rane sveta, ki zna poslušati krik ubogih, trpečih, ranjenih, jetnikov, zaprtih , preganjanih, beguncev. V vas vidim varuhe blagrov! Živimo v času trpečih, ranjenih, jetnikov, preganjanih in beguncev. V vas vidim varuhe blagrov! Živimo v dobi, v kateri se dvigajo novi zidovi, v katerih razlike postajajo pretveza za delitve, namesto da bi bile priložnost za medsebojno obogatitev. Toda vi, možje in žene kulture, ste poklicani, da gradite mostove, da ustvarjate prostore srečanja in dialoga, da razsvetljujete duhove in ogrevate srca.
Kdo bi lahko rekel: »Čemu pa služi umetnost v ranjenem svetu? Ali morda ni bolj nujnih stvari, bolj konkretnih, bolj potrebnih?« Umetnost ni razkošje, ampak je potreba duha. Ni beg, ampak odgovornost, povabilo k delovanju, opomin, krik. Vzgajati za lepoto pomeni vzgajati za upanje. Upanje pa ni nikdar ločeno od drame bivanja: gre skozi vsakodnevni boj, skozi napore življenja, izzive tega našega časa.
V evangeliju, ki smo ga danes slišali, Jezus razglasi za blažene uboge, žalostne, krotke, preganjane. To je na glavo postavljena logika, revolucija perspektive. Umetnost je poklicana, da sodeluje pri tem revoluciji. Svet potrebuje preroške umetnike, pogumne intelektualce, ustvarjalce kulture.
Pustite se voditi evangeliju blagrov in vaša umetnost bo oznanilo novega sveta. Vaša poezija naj nam ga pokaže! Nikoli ne nehajte iskati, spraševati, tvegati. Prava umetnost namreč nikoli ni udobna, ponuja mir nemira. In ne pozabite: upanje ni utvara; lepota ni utopija; vaš dar ni naključje, ampak je klic. Odgovorite velikodušno, strastno in z ljubeznijo.
