Papež Frančišek je pripravil homilijo za sveto mašo med praznovanjem jubileja prostovoljstva, ki so ga številni prostovoljci z vsega sveta obhajali v soboto, 8. in nedeljo 9. marca 2025. Sveto mašo ob navzočnosti okoli 30 tisoč vernikov je na Trgu sv. Petra daroval prefekt Dikasterija za celostni človeški razvoj kardinal Michael Czerny, ki je tudi prebral papeževo homilijo.

Homilija svetega očeta pri sv. maši za jubilej prostovoljstva

Jezusa je Duh vodil po puščavi (Lk 4,1). Vsako leto se naša postna pot začne s hojo za Jezusom po tem prostoru, skozi katerega gre On in ga preoblikuje za nas. Ko Jezus stopi v puščavo namreč pride do odločilne spremembe: kraj tišine postane okolje poslušanja. Poslušanja, ki je postavljeno na preizkušnjo, ker se je potrebno odločiti, komu od dveh popolnoma nasprotnih glasov prisluhniti. Ko nam ponuja to vajo, evangelij izpriča, da se je Jezusova pot začela z dejanjem pokorščine: Sveti Duh, sama Božja moč je tisti, ki ga vodi tja, kjer nič dobrega ne zraste iz zemlje in ne dežuje z neba. V puščavi človek doživlja svojo lastno materialno in duhovno revščino, potrebo po kruhu in po besedi.

Tudi Jezus, pravi človek, je lačen (prim. v. 2) in štirideset dni ga skuša beseda, ki nikakor ne prihaja od Svetega Duha, ampak od hudobnega, od hudiča. Ko vstopamo v štirideset postnih dni, razmislimo o tem, da smo tudi mi skušani, vendar nismo sami. Z nami je Jezus, ki nam odpira pot skozi puščavo. Božji Sin, ki je postal človek, se ne omejuje na to, da nam daje zgled v boju proti zlu. Veliko več: daje nam moč, da se upiramo njegovim napadom in vztrajamo na poti.

Preudarimo torej tri značilnosti Jezusove in tudi naše skušnjave: začetek, način, izid. S primerjavo teh dveh izkušenj bomo našli oporo za našo pot spreobrnjenja.

Predvsem je Jezusova skušnjava v svojem začetku namerna. Gospod ne gre v puščavo zaradi drznosti, da bi dokazal, kako močan je, ampak iz svoje sinovske razpoložljivosti do Očetovega Duha, na čigar vodstvo se takoj odzove. Naša skušnjava pa je trpljena: zlo je pred našo svobodo, jo intimno pokvari kot notranja senca in stalna past. Ko prosimo Boga, naj nas ne zapusti v skušnjavi (prim. Mt 6,13), se spomnimo, da je to molitev že uslišal po Jezusu, Besedi, ki se je učlovečila, da bi za vedno ostala z nami. Gospod nam je blizu in skrbi za nas predvsem na kraju preizkušnje in suma, ko skušnjavec povzdigne glas. Ta je oče laži (prim. Jn 8, 44), pokvarjen in pokvarljivec, ker pozna Božjo Besedo, a je na razume. Še več, popači jo. Kot v Adamovih časih, v Edenskem vrtu (prim. 1 Mz 3m1-5), tako zdaj dela proti novemu Adamu, Jezusu, v puščavi.

Tukaj dojemimo enkraten način, na katerega je Kristus skušan, to je v odnosu z Bogom, svojim Očetom. Hudič je tisti, ki ločuje, je delitelj, medtem ko je Jezus tisti, ki združuje Boga in človeka, je posrednik. V svoji sprevrženosti hudič hoče uničiti to vez, ko iz Jezusa napravlja privilegiranca: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh« (v. 3). In še: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol« (v. 9) z vrha templja. Spričo teh skušnjav se Jezus, Božji Sin, odloči, na kakšen način bo sin. V Duhu, ki ga vodi, njegova odločitev razodeva, kako hoče živeti svoj sinovski odnos z Očetom. Kaj se torej Gospod odloči: ta enkratna in izključna vez z Bogom, čigar edinorojeni Sin je, postane odnos, ki vključuje vse, ne da bi kogar koli izključeval. Odnos z Očetom je dar, ki ga Jezus deli s svetom za naše odrešenje, ne pa ljubosumen zaklad (prim. Flp 2,6), da bi se z njim ponašal za dosego uspeha in za pritegnitev privržencev.

Tudi mi smo skušani v odnosu do Boga, toda ravno nasprotno. Hudič namreč sika v naša ušesa, da Bog ni v resnici naš Oče; da nas je dejansko zapustil. Satan nas hoče prepričati, da za lačne ni kruha, še manj pa iz kamnov, pa tudi angeli nam ne pomagajo v nesrečah. Kvečjemu je svet v rokah zlobnih sil, ki tlačijo ljudi z arogantnostjo svojih računic in nasiljem vojne. A ravno takrat, ko nas hudič hoče prepričati, da je Gospod daleč od nas in nas vodi v obup, se nam Bog še bolj približa in da svoje življenje za odrešenje sveta.

In še tretji vidik: izid skušnjav. Jezus, Kristus od Boga, premaga zlo. Zavrne hudiča, ki se bo vseeno vrnil, da ga bo skušal »v določenem času« (v. 13). Tako pravi evangelij in tega se bomo spomnili, ko bomo na Golgoti še enkrat slišali vprašati Jezusa: »Če si Božji Sin, stopi s križa« (Mt 27,40; prim. Lk 23,35). V puščavi je skušnjavec premagan, vendar Jezusova zmaga še ni dokončna. To bo v njegovi veliki noči smrti in vstajenja.

Ko se pripravljamo na obhajanje osrednje skrivnosti vere, priznavamo, da je izid naše preizkušnje drugačen. Pred skušnjavo pademo: vsi smo grešniki. Vendar pa poraz ni dokončen, ker nas Bog iz vsakega padca dviga s svojim odpuščanjem, neskončno velikim v ljubezni. Naša preizkušnja se torej ne konča s polomom, ker smo v Kristusu rešeni zla. Ko gremo z njim skozi puščavo, hodimo po poti tam, kjer ni bilo začrtane nobene poti. Jezus sam nam odpira to novo pot osvoboditve in odrešitve. Če z vero sledimo Gospodu, iz potepuhov postanemo romarji.

Drage sestre in bratje, vabim vas, da tako začnemo svojo postno pot. In ker na poti potrebujemo to dobro voljo, ki jo Sveti Duh vedno podpira, z veseljem pozdravljam vse prostovoljce, ki so danes v Rimu za njihovo jubilejno romanje. Zelo se vam zahvaljujem, predragi, ker po Jezusovem zgledu služite bližnjemu, ne da bi se posluževali bližnjega. Na ulicah in med hišami, poleg bolnikov, trpečih, zaprtih, z mladimi in z ostarelimi, vaša predanost vliva upanje celotni družbi. V puščavah revščine in samote številna majhna dejanja zastonjskega služenja razcvetijo poganjke novega človeštva: tisti vrt, ki ga je Bog sanjal in ga še vedno sanja za vse nas.