Dragi bratje in sestre!

Na dan, ki ga je naredil Gospod, smo povabljeni, da se veselimo, radujemo in tako praznujemo kot krščanska skupnost svoj temeljni dogodek naše vere.

Apostol Peter nam v prvem berilu, v Kornelijevi hiši, pripoveduje zgodbo o Jezusu, v središču katere je Jezusova smrt, ki je delo človeških rok, in njegovo vstajenje, ki pa je Božje delo.

Vse od takrat naprej Cerkev ni nehala posnemati apostola Petra: pripovedovati, obhajati in pričevati o tem glavnem dogodku našega odrešenja. To Cerkev ponavlja vsako nedeljo pri evharistiji, daru, ki ga je Cerkvi Gospod zaupal pri zadnji večerji. Škoda, da tega daru dostikrat ne prepoznamo in ne živimo iz njega.

Velika noč pomeni prehod. Za nas prehod iz teme nevere k luči vere. Tako je bilo za vse učence, za Marijo Magdaleno, za Tomaža. Niso prišli vsi do velikonočne vere hkrati. Vsi pa so počasi prišli do spoznanja, da je Vstali Gospod stopil v njihovo življenje in mu dal novo vsebino.

Pot do velikonočne vere ni preprosta. Zahteva vsaj še dva prehoda v našem življenju.
Zahteva najprej spremembo miselnosti: od potrošniške k zastonjskosti in daru. Velike noči ni moč razumeti v logiki »daj-dam«, kajti Jezusovo vstajenje je zastonjski, čisti dar Očeta za naše odrešenje. Tudi velikonočna vera je zastonjski dar, dar, ki je ponujen vsem. Z vero je kot z vsakim drugim darom: od nas je odvisno, ali ta dar sprejmemo in smo zanj hvaležni. Velikonočna vera ni dana enkrat za vselej. Potrebno jo je gojiti, ohranjati, prečiščevati …

Potrebno je podčrtati še drugi prehod, ki nam ga predlaga velika noč. To je prehod od individualizma, od vase zagledanosti, k skupnosti. Velika noč ni za samotarje in vase zaprte ljudi. Marija Magdalena išče učence, da jim podeli svojo stisko ob praznem grobu. Učenci, ki so bili skupnost ob zgodovinskem Jezusu, so počasi rastli kot skupnost okoli Vstalega Gospoda. Biti kristjan pomeni biti del občestva, del skupnosti. To ni skupnost, ki človeka jemlje kot številko, ampak je skupnost v Gospodu, kjer vsak najde svoje mesto, se čuti sprejetega in lahko duhovno raste…

Tudi apostol Pavel v Pismu Kološanom govori o prehodu, ko nas vabi, da nismo več sklonjeni k zemeljskim stvarem, ampak smo poklicani, da svoj pogled usmerimo k temu, kar je zgoraj. To ne pomeni, da nas ta svet ne zanima, ampak da gledamo nanj z novim pogledom, ki nam ga daje velika noč.

»Surrexit Christus spes mea« – Vstali Gospod je moje upanje. Velikonočna vera se hrani z upanjem ter me spodbuja in vodi k ljubezni. Velika noč nam približa tri teološke kreposti, ki imajo svoj izvor v navzočnosti Vstalega Gospoda sredi med nami.

Kristjan ni nikoli sam. Ne dela dobrih del iz osebnega interesa, ampak zato, ker kot ponižen učenec hodi z Vstalim Gospodom, ki mu odstira zaveso nad Božjo besedo in ga vodi k mizi evharistične daritve.

Kreposti vere, upanja in ljubezni so velik dar Vstalega, ki jih je potrebno sprejeti s hvaležnostjo, kajti samo tako lahko obrodijo sadove v cerkvenem občestvu.

Voščiti blagoslovljeno veliko noč pomeni želeti, da bi duhovno rastli in utrjevali bližino z Vstalim, kar krepi našo vero, nas napolnjuje z upanjem in vodi k dejavni ljubezni.

Jezusova velika noč je tudi naša velika noč, zato lahko skupaj s psalmistom vzklikamo: »Ne bom umrl, ampak živel, oznanjal bom velika Gospodova dela« (prim. Ps 118,17).

Vsem vam želim lepo in doživeto praznovanje velike noči in potrditev veri: »da Vstali Gospod ostaja z nami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).

 Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit