Spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Luigi Bianco, bratje duhovniki in diakoni, spoštovani gospod dekan Teološke fakultete, spoštovani profesorji in uslužbenci, dragi študentje naše fakultete. Cenjeni gospod rektor Univerze v Ljubljani, cenjeni dekani in profesorji drugih fakultet. Spoštovani visoki gostje drugih teoloških fakultet, ki ste strokovno in prijateljsko povezani z našo fakulteto, njenimi profesorji in programi. Posebej želim pozdraviti tudi naše bogoslovce, ki na tej fakulteti pridobivajo strokovno znanje za opravljanje svojega služenja Božjemu ljudstvu.

Danes je prazničen dan. Ob spominjanju velikega teologa in mistika sv. Tomaža Akvinskega se hočemo Bogu zahvaliti za sadove pedagoškega, znanstvenega in študijskega dela v preteklem letu. Obenem pa hočemo to veselje podeliti tudi med seboj, ker se zavedamo, da je v medsebojni povezanosti moč, ki nam pomaga, da lahko vse svoje moči in znanje usmerimo v napredovanje, v rast in ne izgubljamo časa in moči za vzpostavljanje osnovnih pogojev sodelovanje.

Živimo namreč v času, ko se zdi, da je sodelovanje vedno težje. V velikem svetu in v naši neposredni okolici doživljamo, da se uveljavljajo sebične težnje in sebična dejanja posameznikov in držav. Svoja dejanja opravičujejo z velikimi in lepo zvenečimi besedami. S tem hočejo najbrž preslepiti bolj ali manj sami sebe – kajti drugih se s takšno besedno kozmetiko ne da preslepiti. Vsi namreč vemo, da ob vseh svetlečih in pisanih ovojnicah vsebina v zavoju ostaja ista.

V preteklem tednu so minila štiri leta od začetka vojne v Ukrajini; brezobzirne, neskončno krute vojne, v kateri ubijajo ljudi. Zato, ker jih hočejo ubijati. V mrtvih so ubili življenje, v tistih, ki ostajajo za njimi, pa ubijajo duše. Desetletja divjajo vojne po raznih Afriških državah. In tudi v teh vojnah umirajo ljudje. Čeprav niso vsak dan na naših ekranih in niso deležni pozornosti naših medijev, vendarle umirajo ljudje; dojenčki in starci, moški in ženske, brez razlike – da sta le groza in strah čim večja.

Žal ne morem mimo še ene pomembne teme v našem času in prostoru, ki pa sega nekaj desetletij nazaj in verjetno tudi v čas, ki je pred nami. A zaradi tega bodo časi, ki so pred nami, drugačni, manj kakovostni. V zadnjem času smo bili spet pod udarom govorjenja o tako imenovanem varnem splavu. Še enkrat moram povedati, da je to govorjenje čisto navaden oksimoron, da je protislovno samo v sebi. Varnega splava ni. Pri vsakem splavu nekdo umre. Umre, nasilno umre nedolžni, nemočni, ki je sicer lahko nosilec dednih pravic, nima pa pravice preživeti, če se drugi o njem tako odločijo.

Zadnjič sem slišal za podatek, ki me je globoko pretresel. Od leta 1952, ko je bil v bivši Jugoslaviji sprejet zakon o splavu, je umrlo 700 000 otrok, zaradi tega pa smo v celoti izgubili milijon dvesto tisoč prebivalcev. Kajti tisti, ki so na ta način umirali prvi, bi bili sedaj dedki in babice pri dobrih sedemdesetih letih, z otroki, vnuki in pravnuki. To je več kot polovica današnjih prebivalcev Slovenije.

Poleg tega se verska svoboda ob vsem govorjenju o človekovih pravicah vedno bolj množično krši in biti kristjan je marsikje po svetu smrtno nevarno. Preganjanje kristjanov dosega več sto milijonov žrtev preganjanja.

Zakaj vam govorim vse to? Ne zato, da bi naslikal čim bolj črn scenarij. Nikakor. To vam govorim zato, ker živimo v takšnem svetu in v takšnem svetu se moramo odločati, kako bomo živeli. Kot kristjani nimamo pravice, da bi si zapirali oči in se delali, kot da tega ni. Zavedati se moramo, da v svetu poteka strahovit duhovni boj med dobrim in zlom.

Dobesedno se kažejo sadovi tega, kar povedal prerok Daniel v današnjem prvem berilu: »Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se; odstopili smo od tvojih zapovedi in pravic.«

Ni pa se še zgodilo, da bi naša obličja oblivala rdečica sramu. Za rdečico sramu je potrebna vest, je potrebna ponižna in pogumna iskrenost do sebe in do drugih. Brez te ponižne in pogumne iskrenosti prst odgovornosti vedno uperjamo v drugega, proč od sebe. In na svetu se nič ne spremeni. Svet se bo spremenil, ko se bomo po Božji milosti začeli spreminjati mi.

Strašna je Jezusova beseda na koncu današnjega evangeljskega odlomka: »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo.«

Dragi študentje in profesorji teološke fakultete in vsi drugi, ki ste navzoči pri tej sveti maši.

Kaj je torej naša naloga v svetu, v katerega smo postavljeni?

Najprej menim, da mora biti vaše znanstveno in pedagoško delo življenjsko umeščeno v naš prostor in v družbeno dogajanje tako pri nas kot po svetu. Teologije in njenih pomožnih znanosti ne moremo zapreti v milni mehurček, v katerem bi se ukvarjali zgolj z nebeškimi in angelskimi vprašanji, svet in življenje pa bi tekla mimo nas. Ne smemo pozabiti, da je bil eden od odločilnih trenutkov zgodovine odrešenja učlovečenje našega Gospoda Jezus Kristusa. Kristus je postal človek in sprejel nase ves sijaj in bedo človeškega bivanja, da bi nam prinesel odrešenje. Vse njegovo zemeljsko delovanje je bilo usmerjeno v to, da bi razprl človekovo ujetost in zaprtost v greh in mu pokaza pot izhoda. In to je ljubezen do konca.

Pri tem ni nikoli sklepal kompromisov ne z ljudmi ne z miselnostmi časa, v katerem je živel. Grehu je rekel greh, zlo je poimenoval zlo, ljudem v modnih oblačilih je spregovoril o pobeljenih grobovih.

Zato menim, da mora tudi danes teologija zajemati iz Kristusovega zgleda. Kakor je Jezus živel globoko spoštovanje do vsakega človeka, se moramo tega spoštovanje naučiti tudi mi drug do drugega in potem do vseh ljudi. In kakor je Jezus z jasnimi besedami označil pojave in drže, ki so se ponujale v njegovem času ali se celo uveljavljale kot edini možni odgovor na vprašanja družbe in vere, smo tudi mi poklicani, da v ta svet stopamo z resnico. Ne z nestrpno resnico nekoga, ki zase misli, da vse ve, ampak s ponižno resnico, ki izhaja iz nenehnega molitvenega srečevanja z Njim, ki je zase povedal, da je pot, resnica in življenje. Ob koncu svojega življenja pa je dejal, daje bil zato rojen in je zato prišel na svet, da izpriča resnico.

Dragi študentje, to načelo velja tudi za vas. Ta teden sem slišal besedo, da ni dovolj govoriti o Bogu; da ni dovolj študirati o Bogu. Oboje, študij in govorica lahko ostajata zunaj nas in se nas ne dotakneta. Potrebno je govoriti z Bogom. Od njega se moramo učiti odnosa do njegovega stvarstva, predvsem pa odnosa do človeka in njegovega mesta v svetu. Če se o sebi, o človeku in o svetu pogovarjamo z Bogom, bomo nujno odkrili moč njegovega usmiljenja do nas in se bomo naučili biti usmiljeni z ljudmi, ne da bi se izneverili resnici in ljubezni. Ni namreč resnice brez ljubezni in brez resnice ni ljubezni.

Potrebujemo torej teologijo, ki išče odgovore na vprašanja in probleme, ki jih postavlja, pa ne samo postavlja, ki jih tudi ustvarja ta svet. Dobro moramo poznati svet, dobro moramo poznati okolje in pojave v njem, da bomo znali zaznati prava vprašanja in iskati odgovore nanje.

Ni pa mogoče, in to je vsakomur jasno, da bi v tem svetu našli odgovore na njegove probleme. Vsi, ki so hoteli iz tega sveta odgovoriti na njegove probleme, so se znašli v slepi ulici nasilja in totalitarizma. Odgovore na vprašanja in probleme sveta moramo iskati pri njem, ki je svet ustvaril, ki ga je zaupal v varstvo človeku in je poslal Jezusa Kristusa, da je svet odrešil. Odgovor na vprašanja sveta je odrešenje Jezusa Kristusa.

Zato moramo odgovore iskati pri njem; ne morda v posameznostih, pač pa v tistih temeljnih držah, ki dajo vsemu iskanju smer.

Naj končam z mislijo nadškofa Delpinija iz Milana, ki je dejal: »Naj bo torej akademska predanost način, kako izkusiti prijateljstvo z Jezusom, in naj nas študij naredi premišljene, kritične in izobražene, in naj vse prispeva k ozdravitvi našega bolnega sveta ter nas ohrani v veselju, da smo njegovi učenci.«

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit