Bratje in sestre. V prvem berilu smo slišali, kako je Samuelova mati Ana pripeljala svojega sina iz svojega rojstnega kraja v svetišče v Silo in ga tam darovala Gospodu. Silo je približno 30 km severno od Jeruzalema, rojstni kraj matere Ane pa je Rafataim Sofim, ki je okrog 25 km zahodno od Sila. Pot je torej bila dolga približno dan hoda.
Današnje darovanje se je torej zgodilo na koncu romanja iz rojstnega kraja v tedanje osrednje svetišče Izraelovih rodov. Iz celotne pripovedi pa je razvidno, da Samuelova mati, ki ni bila rodovitna, dečka ni samo darovala Gospodu na koncu romanja, ampak ga je pred štirimi leti od Gospoda že izprosila na romanju v Silo (1 Sam 1,9-18). Romarska svetišča so pogosto kraji tudi čudežnih doživetij in uslišanj.
Romanje v razne kraje nas spominja tudi na to, da nimamo tu stalnega bivališča in smo popotniki na zemlji. Spominja nas, kako smo krhki in ranljivi. Ko naletimo na prikrito past ali nas preseneti zvijačna zaseda, se spominjamo, da nimamo vseh nitk v svojih rokah in da smo omejeni. Zunanja doživetja vplivajo na naše notranje drže. Ne gre za potuhnjeno hinavščino, temveč za iskreno voljo spremeniti notranjega človeka.
Potovanje nas potegne iz klobčiča vsakdanjih navad, ki nas včasih zaprede in nekako utesnjuje. Pomaga prebiti hudo uro, ki divja, in utrujenost, ki pritiska. Romanje spet izostri uho in zbistri oko, razveseli srce in sprosti duha. Napolni pljuča z gozdnim zrakom in požene kri po žilah. 'Pojdimo torej k Njemu ven iz šotorišča ... Saj nimamo tukaj stalnega kraja, marveč iščemo prihodnjega!' (Heb 13,13-14).
Potovanje nam odpira pogled v lepote narave in v čuda stvarstva, vpeljuje nas v zgodovino sveta in v korenike življenja, poučuje nas v modrosti in izkušnjah posameznikov in narodov, odgovarja na različna življenjska vprašanja. Človek roma za soncem, proti zahodu: v Evropi je toliko narodov, ker zaradi oceana ni moč naprej.
V drugem berilu smo slišali napotke za življenje v družini. Življenjska doba človeka je 'sedemdeset let, osemdeset, če smo krepki' (Ps 90,10). Življenjska pot družine pa je lahko tudi desetkrat daljša od poti človeka in še več. Kralju Davidu je Gospod obljubil: 'Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke. Tvoj prestol bo utrjen na veke!' (2 Sam 7,16). Mnogi predstavniki izvoljenega ljudstva še danes vedo, iz katerega Jakobovega rodu izhajajo.
Upanje na podaljšano življenjsko pot družine pa je v današnji družbi skoraj ničevo, ker je družina povsem oropana svojih pristojnosti in pravic. Poleg vodoravne delitve (zakonodajna, izvršna, sodna) obstaja namreč tudi navpična delitev oblasti in pristojnosti: od pristojnosti, ki pripadajo družini in domu, preko krajevnih skupnosti in občin, okrajev in pokrajin, do držav in federacij. Dodajmo še sorodstven pogled na delitev oblasti: družina in dom, rodovina in klan, pleme in narod! V sedanji družbi je najbolj oropana svojih pristojnosti ravno družina. Koliko vprašanj obstaja in zapletov, ki bi jih najbolj ustrezno reševala ožja ali širša družina, pa se z njimi ukvarja država, pogosto kakor slon v trgovini s porcelanom.
Tudi v evangeliju smo slišali pripoved o romanju, o romanju svete družine v Jeruzalem. Ko je Jezus dopolnil dvanajst let, je postal 'sin zapovedi', kar pomeni, da so verski predpisi zanj postali obvezni, tudi vsakoletno romanje v Jeruzalem. Njegov odgovor staršem je nekoliko presenetljiv: 'Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?' To je tudi naša naloga v svetem letu: 'Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo!' (Mt 6,33). 'Če ste torej vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici!' (Kol 3,1). Naj v svetem letu pridejo tudi k nam od Gospoda časi olajšanja! (Apd 3,20). Amen.
