14. septembra je škofija Murska Sobota dobila novega škofa, dr. Janeza Kozinca, do sedaj duhovnika celjske škofije in voditelja propedevtičnega letnika. V video pogovoru lahko novega škofa bolje spoznate. Izvedeli boste, zakaj je doktor kemije zapustil znanstveno kariero in svoje sanje o družini, pa tudi kako gleda na svoje škofovsko poslanstvo in kakšne načrte ima.

Vaša pot skozi življenje ni bila premočrtna. Šla je skozi kemijske formule opravljen doktorat iz kemije. Šla je skozi glasbo, petje, igranje kitare, skozi skavte. Kako danes gledate na to vijugasto pot?

Pravzaprav bi lahko rekel, da vidim kar eno nit, ki je zelo ravna. To je vera, odnos z Bogom, ki mi je bila dana, zagotovo tudi pri starših, ki sta bila zelo verna. Jaz sem našel svoj način odnosa z Bogom in meni so stvari zelo veliko govorile o Bogu. Ko govoriva o kemiji, sem delal v analitiki s posebnimi napravami. Spomnim se, kako sem včasih premišljeval, ko so šli že vsi sodelavci domov, kako fantastično je ta svet ustvarjen, da lahko gledamo stvari, ki jih s prostim očesom ne moremo videti. Kakšne zakonitosti narave lahko uporabljamo. Kako lahko kot človek naredim simulacijo vesolja v kvadropolu – analizatorju. To se mi zdi res fantastično in tam sem lahko Boga hvalil, kako lepo je vse skupaj narejeno, ali pa pri skavtih v naravi, misijoni so me tudi zaznamovali ... Ja, Bog me je peljal po taki poti, da je njegov klic lahko uspel. Mislim, da je moral vse to prej narediti, da je rekel: »Zdaj bo pa čas, da ga pokličem. Dal sem mu marsikaj doživeti, zdaj pa mislim, da je pripravljen.«

Slišal sem, da vas je že čakala zelo dobra služba v Krki ...

Priznam, da sem imel zelo lepo službo že na ekološkemu inštitutu ERICo v Velenju, krasna skupina sodelavcev. Ampak saj veste, na sedem let človek menja stvari. V tistem času gledaš še tako malo pragmatično: več denarja, zanimivo delo, bližina doma. Včasih se malo hecam, da je moj takratni škof gospod Stres ponudil več in sem tako pristal v bogoslovju.

Kaj je bilo tisto, kar je pretehtalo, da ste pustili svojo kariero znanstvenika in šli na pot duhovništva?

Težko bi rekel, da je šlo za tak klic, ko se zbudiš in si rečeš: »Zdaj pa vem, to je to.« Bolj se mi zdi, da se je vse skupaj postopoma zlagalo. Bil sem bolj pozoren, kaj se mi v življenju dogaja, kaj se mi v srcu prebuja, kdaj je res veselje, kdaj je tolažba, pa še nisem poznal Ignacija Lojolskega. Imel sem sicer tudi načrte za ponujeno službo in o tem govoril 15 minut, ampak potem, ko sem se peljal nazaj z avtom, sem se vprašal: »Janez, če bi tebe zdajle nekdo vprašal o viziji dela na tvoji domači fari ...? Ja, o tem bi z ognjem govoril dve uri.« In sem si rekel: »Ma ne vem, če je to dosti zame, čeprav je ponudba velikodušna.« To je bil tak trenutek.

Kot družinskega človeka se niste videli?

Sem, zelo. Meni je bilo težje pustiti sanje o družini kot pa tako poslovno pot.

Je kdaj zadišalo po družini?

Seveda je.

Ste imeli dekle?

Imel. Sva že malo razmišljala o poroki in družini, ampak potem je Gospod nekoliko prekrižal načrte. Lepe spomine imam na svojo družino, kjer je bilo polno veselja, povezanosti, pa tudi trpljenja. Tudi sam sem si želel tega, ker je to ena varnost, nekaj čudovitega je ljubiti osebo, ki tebe ljubi ..., ne vem, če je še kaj lepšega na tem svetu. Ampak Bog zna to narediti na svoj način.

Verjetno vas je zaznamovala tudi smrt staršev.

Gotovo je bila to pot zorenja, ki jo je Gospod predvidel. Ata je odšel, ko sem bil star 29 let, mama pa leta 2012, ko sem imel 37 let. Težko je bilo spremljati njune bolezni, ampak če zdaj gledam nazaj, je to nekaj, kar mi je pomagalo zoreti. Če bi lahko Gospodu rekel, ali se da drugače, bi mu predlagal, naj gre drugače. Ampak če se mu zdi, da je bila ta pot dobra zanju, zame, za svet, potem sprejemam njegovo pot, kakor jo je zastavil.

Vir: Družina