Od četrtka do nedelje, med 20. in 23. februarjem, se je deset slovenskih stalnih diakonov z ženami udeležilo svetoletnega romanja v Rim. Na zadnji dan romanja, so bili del svetovnega srečanja stalnih diakonov v jubilejnem letu.
Na romanje v Rim so se podali stalni diakoni z ženami iz ljubljanske in mariborske nadškofije ter iz škofij Koper in Celje. Duhovni vodja je bil mag. Gregor Celestina, vodja Komisije za stalni diakonat. O romanju poroča diakon Boštjan Koprivec iz župnije Vrhnika.
Okoli nas so sedeli diakoni iz Filipinov, Afrike, Amerike ...
»Zaključek in vrhunec našega romanja je srečanje diakonov iz celega sveta okoli evharistične mize. Okoli nas sedijo diakoni iz Filipinov, Afrike, Francije, Amerike... Lepo je videti tako veliko množico in čutiti, da si del nečesa mnogo večjega, del vesoljne Cerkve. Da si res samo kamenček v mozaiku upanja Cerkve. Da si samo orodje v Gospodovem vinogradu,« so sporočili.
V sklopu svete maše je bilo posvečenih dvajset diakonov in z njimi smo tudi mi obudili svoje zaobljube ter podoživeli svoje posvečenje. V homiliji je proprefekt Dikasterija za evangelizacijo mons. Rino Fisichella prebral homilijo papeža Frančiška. Zelo pomenljiva in navdihujoča je bila naslednja spodbuda:
»Bratje diakoni, zastonjsko delo, ki ga torej opravljate kot izraz vaše posvetitve Kristusovi ljubezni, je za vas prvo oznanilo Besede, vir zaupanja in veselja za tiste, ki vas srečajo. Kolikor je le mogoče jih spremljajte z nasmehom, ne da bi se pritoževali in ne da bi iskali priznanja; bodite drug drugemu v oporo tudi v odnosih s škofi in duhovniki, »kot izraz Cerkve, ki je zavezana rasti v službi kraljestva z vrednotenjem vseh stopenj posvečene službe.«
Papež spomnil na zgled svetega Lovrenca
»Sveti Lovrenc, vaš zavetnik, je svojim tožnikom, ko so od njega zahtevali, naj izroči zaklade Cerkve, pokazal reveže in rekel: »To so naši zakladi!« Tako se gradi občestvo: da z besedo, še bolj pa z dejanji bratu in sestri osebno in kot skupnost rečemo: »za nas si pomemben«, »radi bi, da bi bil deležen naše poti in našega življenja«. To delate vi: možje, očetje in dedki, ki ste pripravljeni v služenju razširiti svoje družine na tiste, ki so v potrebi, tam kjer živite.«
Še posebej pa so nam do srca segle naslednje besede:
Kmalu se boste nekateri med vami s prejemom zakramenta diakonskega posvečenja »spustili« po stopnicah služenja. Namenoma pravim in poudarjam, da se bodo »spustili« in ne, da se bodo »povzpeli«, ker se s posvečenjem ne vzpenja, ampak se spusti, postaneš majhen, se znižaš in se razlastiš.«
»Življenje diakona mora biti spust v globino srca«
»Da! To je bistvo diakonovega življenja. Spuščati se, postajati majhen in služiti vsem. Naše romanje v Rim ni zgolj in samo srečanje z diakoni vsega sveta, ampak najprej srečanje s Kristusom in Njegovo Cerkvijo, Njegovim telesom. Ta v bratih in sestrah mnogokrat trpi, je zasramovan, je osamljen, zavržen, odvisen, zaslepljen in kliče po ljubezni, nežnosti, usmiljenju in upanju.
Življenje diakona mora biti predvsem spust v globino srca, kjer se v svoji grešnosti in nevrednosti srečam z vstalim Kristusom, se hranim ob njegovi mizi in Njegovi besedi. In mu pustim, da me On preoblikuje ter uporabi. Uporabi za služenje vsem bratom in sestram. Da se do konca razdajam, kot se je do konca razdal prvi diakon, prvi služabnik - Jezus Kristus.«
Vir: Družina
