V ekskluzivnem pogovoru z vrhovnim predstojnikom salezijancev Fabiom Attardom predstavljamo temeljne faze njegove poklicanosti ter človeško in duhovno pot. Njegov poklic se je prebudil v oratoriju in se utrdil skozi bogato formativno pot, ki ga je vodila od Irske do Tunizije, od Malte do Rima. Od leta 2008 do 2020 je bil vrhovni svetovalec za mladinsko pastoralo, vlogo, ki jo je opravljal z večkulturno vizijo, pridobljeno z izkušnjami v različnih okoljih. Njegovo osrednje sporočilo je svetost kot temelj salezijanskega vzgojnega delovanja: »Rad bi videl bolj sveto Družbo,« pravi in poudarja, da mora biti profesionalna učinkovitost ukoreninjena v posvečeni identiteti.

Kakšna je vaša zgodba o poklicanosti?

Rodil sem se na Gozu na Malti 23. marca 1959 kot peti od sedmih otrok. Oče je bil farmacevt v bolnišnici, mama pa je odprla majhno trgovino s tkaninami in krojaštvom, ki je sčasoma prerasla v verigo petih trgovin. Bila je zelo delavna ženska, vendar je bilo podjetje vedno družinsko.

Obiskoval sem lokalno osnovno in srednjo šolo. Zelo lep in poseben element mojega otroštva je, da je bil moj oče katehet v oratoriju, ki so ga do leta 1965 vodili salezijanci. Kot mladenič je obiskoval ta oratorij in nato tam ostal kot edini laiški katehet. Ko sem ga pri šestih letih začel obiskovati, so salezijanci ravnokar zapustili ustanovo. Mlad duhovnik, ki še živi, je prevzel in nadaljeval dejavnosti oratorija v salezijanskem duhu, saj je sam tam deloval kot bogoslovec.

Nadaljevali smo s katekizmom, dnevnim evharističnim blagoslovom, nogometom, gledališčem, zborom, izleti, zabavami … vsem, kar običajno poteka v oratoriju. Bilo je veliko otrok in mladih in odraščal sem v takšnem okolju. V praksi se je moje življenje odvijalo med družino in oratorijem. Bil sem tudi ministrant v župniji. Po končani srednji šoli sem se zato orientiral k duhovništvu, saj sem to željo nosil že od otroštva.

Danes se zavedam, kako zelo je name vplival mladi duhovnik, ki sem ga občudoval: vedno je bil navzoč z nami na dvorišču in pri oratorijskih dejavnostih. Salezijancev tam ni bilo več. Zato sem vstopil v semenišče. Dve leti sem imel pripravljalno usposabljanje, ki je delovalo kot internat. V tretjem letu – ki je ustrezalo prvemu letniku filozofije – sem srečal družinskega prijatelja, starega približno 35 let, ki je vstopil k salezijancem. Živi še danes in je salezijanec brat. Ob njem se je v meni razplamtel ogenj. S pomočjo svojega duhovnega voditelja sem začel razločevati poklicanost.

Rodil sem se v družini, v kateri se je gojil čut za vero, delo in skupno odgovornost.

Bila je pomembna, a tudi zahtevna pot: star sem bil 19 let, a duhovni voditelj mi je pomagal iskati Božjo voljo, ne svojo. Zato sem zadnje, četrto leto filozofije, preživel kot salezijanski aspirant in zaključil filozofski študij.

V moji družini je bilo okolje močno zaznamovano z vero. Vsak dan smo obiskovali sveto mašo, doma smo molili rožni venec, bili smo zelo enotni. Tudi danes, čeprav so naši starši v nebesih, ohranjamo isto enotnost med brati in sestrami.

Globoko me je zaznamovala še druga družinska izkušnja, čeprav sem se tega zavedel šele sčasoma. Moj brat, drugi v družini, je pri 25. letih umrl zaradi odpovedi ledvic. Danes bi bil z napredkom medicine – dializa in presaditev – še vedno živ, a takrat ni bilo veliko možnosti. V zadnjih treh letih njegovega življenja sem bila ob njem: delila sva si isto sobo in pogosto sem mu ponoči pomagal. Bil je veder, vesel mladenič, ki je svojo krhkost živel z izjemnim veseljem.

Ko je umrl, sem bil star 16 let. Minilo je petdeset let, a ko se spomnim tistega časa in vsakodnevne izkušnje bližine, sestavljene iz majhnih gest, spoznavam, kako zelo je to zaznamovalo moje življenje.

Rodil sem se v družini, v kateri se je gojil čut za vero, delo in skupno odgovornost. Moja starša sta izjemna zgleda: križ sta živela z veliko vero in vedrino, ne da bi kdaj kogarkoli obremenjevala, hkrati pa sta znala prenašati veselje družinskega življenja. Lahko rečem, da sem imel zelo lepo otroštvo. Nismo bili ne bogati ne revni, ampak vedno trezni, diskretni. Učila sta nas delati, dobro upravljati z viri, ne zapravljati, živeti dostojanstveno, elegantno in predvsem v pozornosti do revnih in bolnih.

Kako se je odzvala družina, ko ste se odločili slediti posvečenemu poklicu?

Prišel je trenutek, ko sva skupaj z duhovnim voditeljem razjasnila, da je moja pot salezijanska pot. To sem seveda povedal tudi staršem. Spomnim se, da je bil miren večer, ko smo skupaj jedli, samo mi trije. V nekem trenutku sem dejal: »Nekaj ​​vama želim povedati: po presoji sem se odločil, da se pridružim salezijancem.«

Moj oče je bil zelo vesel. Takoj je odgovoril: »Naj te Gospod blagoslovi.« Moja mama pa je začela jokati, tako kot vse matere. Vprašala me je: »Torej odhajaš?« Toda moj oče je nežno in odločno posredoval: »Ne glede na to, ali bo odšel ali ne, je to njegova pot.«

Blagoslovila sta me in me spodbudila. To so trenutki, ki so mi za vedno ostali vtisnjeni v spomin.

Še posebej se spominjam, kaj se je zgodilo ob koncu življenja mojih staršev. Moj oče je umrl leta 1997, šest mesecev pozneje pa so odkrili, da ima moja mama neozdravljiv tumor.

Takrat so me predstojniki prosili, naj odidem poučevati na Papeško salezijansko univerzo (UPS), a nisem bil prepričan, ali naj sprejmem. Mama ni bila dobro, bila je blizu smrti. Ko sem se pogovarjal z brati, so mi rekli: »Stori, kar ti naročajo predstojniki.«

»Nisi moj, pripadaš Bogu. Stori, kar ti naročajo predstojniki.«

Bil sem doma in sem se o tem pogovarjal z mamo: »Mama, predstojniki me prosijo, naj grem v Rim.« Z jasnostjo prave matere mi je odgovorila: »Poslušaj, sin moj, če bi bilo odvisno od mene, bi te prosila, da ostaneš tukaj, ker nimam nikogar drugega in nočem biti v breme tvojim bratom. Toda …« – in tukaj je izrekla stavek, ki ga nosim v srcu – »Nisi moj, pripadaš Bogu. Stori, kar ti naročajo predstojniki.«

Ta stavek, ki ga je izrekla eno leto pred svojo smrtjo, je zame zaklad, dragocena zapuščina. Moja mama je bila inteligentna, modra in pronicljiva ženska: vedela je, da jo bo bolezen pripeljala do konca, a v tistem trenutku je bila v sebi svobodna. Svobodna, da je izrekla besede, ki so še enkrat potrdile dar, ki ga je sama dala Bogu: darovanje sina v posvečeno življenje.

Odziv moje družine je bil od začetka do konca zaznamovan z globokim spoštovanjem in veliko podporo. Še danes bratje in sestre prenašajo tega duha naprej.

Kakšna je vaša formativna pot od noviciata do danes?

Zelo bogata in raznolika. Prednoviciat sem začel na Malti, noviciat pa sem opravil v Dublinu na Irskem. Resnično lepa izkušnja.

Po noviciatu so moji tovariši odšli na študij filozofije, ki sem ga sam opravil že prej. Zato so me predstojniki prosili, naj ostanem v noviciatu še eno leto, kjer sem poučeval italijanščino in latinščino. Nato sem se vrnil na Malto in opravil dvoletno vzgojno prakso, ki je bila zelo lepa in bogata.

V Rimu sem študiral teologijo na Papeški salezijanski univerzi, kjer sem preživel tri izjemna leta. Ta leta so mi dala veliko odprtost duha. V skupnosti sem živel s štiridesetimi sobrati iz dvajsetih različnih držav: Azije, Evrope, Latinske Amerike … celo vzgojno in profesorsko osebje je bilo mednarodno. Bila je sredina osemdesetih let prejšnjega stoletja, približno dvajset let po drugem vatikanskem koncilu, ki je še vedno navduševal: potekale so živahne teološke razprave, teologija osvoboditve, zanimanje za metodo in prakso. Ta študij me je naučil brati vero ne le kot intelektualno vsebino, temveč kot življenjsko izbiro.

Nadaljeval sem z dveletno specializacijo iz moralne teologije na Alfonzijanski akademiji pri očetih redemptoristih. Tudi tam sem srečal pomembne osebnosti, kot je bil slavni Bernhard Häring, s katerim sem navezal osebno prijateljstvo in se redno vsak mesec pogovarjal z njim. Pet let – med diplomo in licenco – me je globoko oblikovalo s teološkega vidika.

Kasneje sem se dal na razpolago za misijone in predstojniki so me skupaj s še enim salezijancem poslali v Tunizijo, da bi ponovno vzpostavila salezijansko navzočnost v državi. Prevzeli smo šolo, ki jo je vodila ženska redovna družba in so jo zaradi pomanjkanja poklicev nameravale zapreti. Šola je imela 700 gojencev, zato sem se moral naučiti francoščine in arabščine. Za pripravo sem nekaj mesecev preživel v Lyonu v Franciji, nato pa sem se posvetil študiju arabščine.

V Tuniziji sem ostal tri leta. Bila je še ena velika izkušnja, saj smo se znašli v življenju vere in salezijanske karizme v okolju, kjer nismo mogli izrecno govoriti o Jezusu. Vendar je bilo mogoče graditi vzgojne poti, ki so temeljile na človeških vrednotah: spoštovanju, razpoložljivosti, resnici. Naše pričevanje je bilo tiho, a zgovorno. V tem okolju sem se naučil spoznavati in ljubiti muslimanski svet. Vsi – učenci, učitelji in družine – so bili muslimani in so nas sprejeli z veliko toplino. Počutil sem se del njihove družine. V Tunizijo sem se večkrat vračal in vedno naletel na enako spoštovanje in hvaležnost, ne glede na versko pripadnost.

Naše pričevanje je bilo tiho, a zgovorno.

Po tej izkušnji sem se vrnil na Malto in pet let deloval na socialnem področju v salezijanski hiši, namenjeno otrokom, ki potrebujejo pozornejšo vzgojno podporo, tudi v stanovanjski obliki.

Po teh osmih letih pastoralnega dela (med Tunizijo in Malto) sem dobil priložnost, da dokončam doktorat. Odločil sem se za vrnitev na Irsko, saj je bila tema povezana z vestjo po misli kardinala Johna Henryja Newmana, zdaj svetnika. Po končanem doktoratu me je takratni vrhovni predstojnik Juan Edmundo Vecchi povabil, da se pridružim Papeški salezijanski univerzi kot profesor moralne teologije.

Če pogledam na celotno pot, od aspiranta do doktorata, lahko rečem, da je bila to kombinacija izkušenj, ne le vsebinskih, temveč tudi zelo različnih kulturnih kontekstov. Zahvaljujem se Gospodu in Družbi, ker sta mi ponudila priložnost, da izkusim tako raznoliko in bogato izobrazbo.

Znate malteško, saj je vaš materni jezik, angleščino kot drugi jezik na Malti, učili ste se latinščine in italijanščine, ker ste študirali v Italiji, francoščino in arabščino, ker ste bili v Manoubi v Tuniziji … Koliko jezikov znate?

Pet, šest jezikov, bolj ali manj. Ko me vprašajo o jezikih, vedno rečem, da gre za nekoliko zgodovinska naključja.

Na Malti že odraščamo z dvema jezikoma: malteščino in angleščino. V šoli se učimo še tretjega jezika. V mojem času so poučevali tudi italijanščino. Takrat sem bil naravno nadarjen za jezike in sem si izbral tudi latinščino. Kasneje, ko sem šel v Tunizijo, se je bilo treba naučiti francoščine in arabščine.

V Rimu, ko sem živel s številnimi špansko govorečimi študenti, se je uho navadilo, in ko sem bil izvoljen za svetovalca za mladinsko pastoralo, sem se učil španščine, ki je zelo lep jezik.

Vsi jeziki so lepi. Seveda njihovo učenje zahteva predanost, študij, prakso. Eni so bolj, drugi manj nadarjeni: to je del osebnosti. Vendar to ni zasluga niti napaka. Je preprosto dar, naravna predispozicija.

Od leta 2008 do 2020 ste bili dva mandata vrhovni svetovalec za mladinsko pastoralo. Kako so vam izkušnje pomagale pri tem poslanstvu?

Ko nam Gospod zaupa poslanstvo, s seboj prinesemo vso prtljago izkušenj, ki smo jih nabrali skozi čas. Ker sem živel v različnih kulturnih kontekstih, nisem tvegal, da bi vse videl skozi prizmo ene same kulture. Sem Evropejec, prihajam iz Sredozemlja, iz države, ki je bila angleška kolonija, vendar sem imel milost življenja v mednarodnih, večkulturnih skupnostih.

Tudi moja leta študija na Papeški salezijanski univerzi so mi zelo pomagala. Imeli smo profesorje, ki se niso omejevali na posredovanje vsebine, ampak so nas učili sintetizirati, graditi metodo. Če si na primer študiral cerkveno zgodovino, si razumel, kako bistveno je razumeti patristiko. Če si študiral biblično teologijo, si se jo naučil povezovati z zakramentalno teologijo, moralo, zgodovino duhovnosti. Skratka, naučili so nas organskega razmišljanja.

Ta sposobnost sinteze, ta arhitektura misli, postane del osebnega oblikovanja. Ko se ukvarjaš s teologijo, se naučiš prepoznavati trdne točke in jih povezovati. Enako velja za pastoralni, pedagoški ali filozofski predlog. Ko srečaš ljudi z veliko globino, vsrkavaš ne le to, kar govorijo, ampak tudi, kako to govorijo in to oblikuje tvoj slog.

Drug pomemben element je, da sem imel v času svoje izvolitve izkušnje v misijonskih okoljih, kjer je katoliška vera praktično odsotna, in sem delal z marginaliziranimi in ranljivimi ljudmi. Pridobil sem si tudi nekaj izkušenj v univerzitetnem svetu in se vzporedno močno posvetil duhovnemu spremljanju.

Poleg tega me je med letoma 2005 in 2008 – takoj po izkušnji na Papeški salezijanski univerzi – malteška nadškofija prosila, naj ustanovim Inštitut za pastoralno oblikovanje, potem ko je škofijska sinoda prepoznala to potrebo. Nadškof mi je zaupal nalogo, da začnem iz nič. Najprej sem sestavil ekipo z duhovniki, redovniki in laiki – moškimi in ženskami. Ustvarili smo novo metodo usposabljanja, ki se uporablja še danes. Inštitut še naprej deluje zelo dobro in v nekaterih pogledih so bile izkušnje dragocena priprava na delo, ki sem ga kasneje opravljal v mladinski pastorali.

To mi je pomagalo, saj združevanje raznolikosti zame ni bilo naporno: bilo je del normalnosti.

Že od samega začetka sem vedno verjel v timsko delo in sodelovanje z laiki. Moja prva izkušnja salezijanskega ravnatelja je bila prav v tem slogu: stabilna vzgojna ekipa, danes bi rekli VPS (vzgojno-pastoralna skupnost), s sistematičnimi, ne občasnimi srečanji. Vsak teden smo se srečevali z vzgojitelji in strokovnjaki. Ta pristop, ki je sčasoma postal metoda, je zame ostal referenčna točka.

K temu so dodane še akademske izkušnje: šest let poučevanja na Papeški salezijanski univerzi, kamor so prihajali študenti iz več kot sto držav, nato pa kot izpraševalec in vodja doktorskih disertacij na Alfonzijanski akademiji.

Verjamem, da me je vse to pripravilo na to, da sem odgovornost živel z jasnostjo in vizijo.

Ko me je torej Družba med vrhovnim zborom leta 2008 prosila, naj prevzamem to vlogo, sem s seboj prinesel široko, večkulturno vizijo. To mi je pomagalo, saj združevanje raznolikosti zame ni bilo naporno: bilo je del normalnosti. Seveda ni šlo za pripravo »solate« iz izkušenj: treba je bilo najti podporne niti, dati skladnost in enotnost.

Kar sem lahko doživel kot vrhovni svetovalec, ni bila osebna zasluga. Verjamem, da bi lahko vsak salezijanec, če bi imel enake priložnosti in podporo Družbe, doživel podobne izkušnje in velikodušno prispeval svoj prispevek.

Obstaja molitev, salezijanska beseda za lahko noč, navada, ki je nikoli ne bi smeli izpustiti?

Pobožnost do Marije. Doma smo odraščali z vsakodnevnim rožnim vencem, ki smo ga molili kot družina. Ni bila obveznost, bilo je nekaj naravnega: to smo počeli pred jedjo, ker smo vedno jedli skupaj. Takrat je bilo to mogoče. Danes je morda manj, ampak takrat smo živeli tako: družina se je zbrala, skupna molitev, skupna miza.

Na začetku se morda nisem zavedal, kako globoka je bila ta Marijina pobožnost. Toda z leti, ko začneš ločevati bistveno od nebistvenega, sem razumel, koliko je ta materinska navzočnost spremljala moje življenje.

Pobožnost do Marije se izraža na različne načine: vsakodnevni rožni venec, kadar je to mogoče; trenutek postanka pred podobo ali kipom Marije; preprosta molitev, a izrečena s srcem. To so geste, ki spremljajo pot vere.

Za nas, ki smo vzgojitelji, je jasno: če se naša vera ne prevede v konkretno življenje, vse postane fasada.

Seveda obstajajo nekatere fiksne točke: vsakodnevna evharistija in premišljevanje. To so stebri, o katerih se ne razpravlja, ampak se živi po njih. Ne le zato, ker smo posvečeni, ampak zato, ker smo verniki. In vera se živi le tako, da se neguje.

Ko jo negujemo, vera raste v nas. In le če raste v nas, ji lahko pomagamo rasti tudi v drugih. Za nas, ki smo vzgojitelji, je jasno: če se naša vera ne prevede v konkretno življenje, vse postane fasada.

Te prakse – molitev, premišljevanje, pobožnost – niso rezervirane za svetnike. So izraz iskrenosti. Če sem se odločil za vero, imam tudi odgovornost, da jo negujem. Sicer se vse skrči na nekaj zunanjega, navideznega. In to sčasoma ne vzdrži.

Če bi se lahko vrnili nazaj, bi se odločili enako?

Absolutno. V mojem življenju so bili zelo težki trenutki, kot se zgodi vsakomur. Nočem se imeti za »žrtev trenutka«. Verjamem, da mora vsak človek, da bi rasel, iti skozi faze teme, trenutke obupa, osamljenosti, občutka izdaje ali krivic obtožbe. In te trenutke sem doživel. Vendar sem imel to milost, da sem imel ob sebi duhovnega voditelja.

Ko doživiš določene stiske v spremstvu nekoga, lahko začutiš, da ima vse, kar Bog dopušča, smisel, namen. Ko prideš iz tega »tunela«, odkriješ, da si drugačna oseba, bolj zrela. Kot da bi se skozi to preizkušnjo preobrazili.

Če bi bil sam, bi tvegal, da bi sprejel napačne odločitve, brez vizije, zaslepljen od utrujenosti trenutka. Ko si jezen, ko se počutiš samega in to ni čas za odločitve. To je čas za hojo, prošnjo za pomoč, spremljanje.

Živeti določene trenutke s pomočjo nekoga je kot biti testo, dano v pečico: ogenj ga speče, ga naredi zrelega. Zato je na vprašanje, ali bi kaj spremenil, moj odgovor: ne. Ker so mi najtežji trenutki, tudi tisti, ki jih nisem razumel, pomagali postati oseba, ki sem danes.

Če bi bil sam, bi tvegal, da bi sprejel napačne odločitve, brez vizije, zaslepljen od utrujenosti trenutka.

Se počutim popolnega? Ne. Vendar se počutim, da sem na vsakodnevni poti, ki jo poskušam živeti z Božjim usmiljenjem in dobroto.

Ko se danes pogovarjava, lahko iskreno rečem, da se počutim srečnega. Morda še nisem povsem razumel, kaj pomeni biti vrhovni predstojnik – to zahteva čas – vendar vem, da je to poslanstvo, ne sprehod po parku. S seboj prinaša svoje težave. Vendar se počutim ljubljenega, cenjenega s strani mojih sodelavcev in celotne Družbe.

In vse, kar sem danes, sem zahvaljujoč temu, kar sem živel, tudi v najbolj napornih trenutkih. Ne bi jih spremenil. Zaradi njih sem to, kar sem.

Imate kakšne načrte, ki so vam še posebej pri srcu?

Da. Če zaprem oči, si resnično želim, da bi videl svetejšo salezijansko družbo. Bolj sveto, bolj sveto.

Močno me je navdihnilo prvo pismo Pascuala Cháveza iz leta 2002 z naslovom »Bodite sveti«. To pismo je pustilo pečat na meni.

Obstaja veliko načrtov in vsi so veljavni, dobro strukturirani, s širokimi in globokimi vizijami. Toda kakšno vrednost imajo, če jih izvajajo ljudje, ki niso svetniki? Lahko opravimo odlično delo, lahko smo celo cenjeni – in to samo po sebi ni negativno – vendar ne delamo za doseganje uspeha. Naše izhodišče je naša identiteta: smo posvečeni ljudje.

Kar predlagamo, je smiselno le, če izhaja od tu. Jasno je, da si želimo, da bi bili naši načrti uspešni, a še bolj si želimo, da bi prinašali milost, ki bi se ljudi globoko dotaknila. Ni dovolj biti učinkovit. Biti moramo učinkoviti v najglobljem smislu: učinkoviti v pričevanju, identiteti, veri.

Naša posvetitev ni dodatek: je temelj.

Učinkovitost lahko obstaja tudi brez kakršne koli verske reference. Lahko smo odlični strokovnjaki, vendar to ni dovolj. Naša posvetitev ni dodatek: je temelj. Če postane obrobna, če jo odložimo, da bi naredili prostor za učinkovitost, potem izgubimo svojo identiteto.

Ljudje nas opazujejo. Salezijanske šole so znane po dobrih rezultatih – in to je dobro. Toda ali nas prepoznavajo tudi kot Božje može? To je vprašanje.

Če nas vidijo le kot dobre strokovnjake, potem smo le učinkoviti. Toda naše življenje mora hraniti On – Pot, Resnica in Življenje – ne pa to, kar »mislim« ali kar »hočem« ali »kar se mi zdi«.

Zato raje govorim o osebnem načrtu, kot da bi govoril o globoki želji: postati svetnik. O tem govorite na konkreten, ne idealiziran način.

Ko je don Bosko svojim fantom govoril o študiju, zdravju in svetosti, ni mislil na svetost, ki bi jo sestavljala le molitev v kapeli. Mislil je na svetost, ki jo živimo v odnosu z Bogom in jo odnos z Bogom hrani. Krščanska svetost je odsev tega živega in vsakdanjega odnosa.

Kakšen nasvet bi dali mlademu človeku, ki se sprašuje o svoji poklicanosti?

Rekel bi mu, naj korak za korakom odkrije, kakšen je Božji načrt zanj.

Pot poklicanosti ni vprašanje, ki ga zastavimo in ​​čakamo na pripravljen odgovor Cerkve. Je romanje. Ko mi mladi reče: »Ne vem, ali naj postanem salezijanec ali ne,« ga skušam oddaljiti od te formulacije. Ne gre zgolj za odločitev »postal bom salezijanec.« Poklicanost ni možnost v odnosu do »stvari«.

To vem iz lastne izkušnje, ko sem svojemu duhovnemu voditelju dejal: »Želim postati salezijanec, to bom postal,« me je zelo mirno spodbudil k razmisleku: »Ali je to res Božja volja? Ali pa je to le tvoja želja?«

Prav je, da mlad človek išče tisto, kar si želi. To je zdravo. Spremljevalec pa ima nalogo, da to iskanje vzgaja, da ga iz začetnega navdušenja spremeni v pot notranjega zorenja.

»Ali želiš delati dobro? Dobro. Potem spoznaj sebe, prepoznaj, da te Bog ljubi.« Šele iz globokega odnosa z Bogom se lahko pojavi pravo vprašanje: »Kakšen je Božji načrt zame?«

Kajti to, kar si želim danes, mi jutri morda ne bo več dovolj. Če se poklicanost skrči na to, kar »mi je všeč«, potem bo krhka. Poklicanost je notranji glas, ki sprašuje, prosi za dialog z Bogom in za odgovor.

Zato morajo biti tisti, ki spremljajo mlade, zelo pozorni, globoki, potrpežljivi. Nikoli površinski.

Ko mlad človek doseže to točko, ko ga spremljamo, da odkrije notranji prostor, kjer živi Bog, potem resnično začenja pot. In zato morajo biti tisti, ki spremljajo mlade, zelo pozorni, globoki, potrpežljivi. Nikoli površinski.

Emavs v evangeliju nudi popolno podobo: Jezus se približa dvema učencema, ju posluša, čeprav ve, da govorita zmedeno. Nato, ko ju posluša, začne govoriti. In onadva ga na koncu povabita: »Ostani z nama, ker se mrači.« Prepoznata ga v gesti lomljenja kruha. Takrat si rečeta: »Mar nama ni gorelo srce, ko nama je govoril na poti?«

Danes mnogi mladi iščejo. Naša naloga vzgojiteljev ni, da bi bili prenagljeni. Mirno in postopoma jim pomagajmo odkriti veličino, ki je že v njihovih srcih. Kajti tam, v tej globini, srečajo Kristusa. Kot pravi sveti Avguštin: »Ti si bil v meni, jaz pa zunaj. In tam sem te iskal.«

Kakšno sporočilo bi posredovali salezijanski družini?

Isto sporočilo, ki sem ga posredoval v teh dneh med srečanjem salezijanske družine: Vera. Vedno globlje ukoreninjenje v Kristusovi osebi.

Iz tega ukoreninjenja se rodi pristno poznavanje don Boska. Prvi salezijanci, ko so želeli napisati knjigo o pravem don Bosku, ji niso dali naslova Don Bosko, apostol mladih, temveč Don Bosko z Bogom – besedilo, ki ga je leta 1929 napisal Eugenio Ceria.

To nas spodbuja k razmišljanju. Salezijanci, ki so ga vsak dan videli v akciji, niso izbrali poudarka na neutrudnem don Bosku, organizatorju, vzgojitelju. Ne, želeli so povedati zgodbo o don Bosku, globoko povezanim z Bogom. Tisti, ki so ga dobro poznali, se niso ustavili pri videzu, ampak so šli do korenin: don Bosko je bil človek, potopljen v Boga.

Salezijanski družini pravim: Prejeli smo zaklad. Neizmerno darilo. Toda vsak dar prinaša odgovornost. V zaključnem govoru sem rekel: »Ni dovolj ljubiti don Boska, treba ga je poznati.« In resnično ga lahko poznamo le, če smo ljudje vere.

Tisti, ki so ga dobro poznali, se niso ustavili pri videzu, ampak so šli do korenin: don Bosko je bil človek, potopljen v Boga.

Gledati ga moramo z očmi vere. Le tako lahko srečamo vernika, kakršen je bil don Bosko, v katerem je Sveti Duh deloval z močjo: z dynamis, s cháris – s karizmo, z milino.

Ne moremo se omejiti na ponavljanje nekaterih njegovih krilatic ali na pripovedovanje njegovih čudežev. Ker tvegamo, da se bomo ukvarjali z don Boskovimi zgodbicami, namesto da bi se ukvarjali z njegovo Zgodbo. To pomeni študij, premislek, globino. Pomeni izogibanje vsakršni površnosti.

Takrat bomo lahko v resnici dejali: »To je moja vera, to je moja karizma: ukoreninjena v Kristusu, po don Boskovih stopinjah.«

donbosco.press

Vir: Don Bosko